DL: Aldina Bajrović je napisala knjigo - Slab dan ne pomeni slabega življenja

21.8.2023 | 10:15

Aldina z bratom Admirjem (Foto: M. L.)

Aldina Bajrović iz Krškega, dijakinja 1. letnika Gimnazije Brežice, je napisala knjigo z naslovom A Bad Day Doesn’t Mean A Bad Life (Slab dan ne pomeni slabega življenja). Knjiga, ki je njen pisateljski prvenec, govori o stiskah mladih in prinaša pomembno sporočilo.

Kot pravi Aldina, je že v otroštvu pisala zgodbice. Vedno si je želela napisati knjigo. V osnovni šoli jo je ob vseh šolskih obveznostih ta želja nekako minila in zazdelo se ji je, da so bile želje po pisanju le otroške sanje. Potem se je želja po pisanju prebudila znova. Ker jo zanima psihologija in to, kako pomagati drugim, si je rekla: »Če bom pisala knjigo, jo bom z dobrim namenom. Z njo želim pomagati mladim, da najdejo rešitev iz svojih stisk in da se zavedajo: slab dan ne pomeni, da bo vse življenje slabo.« In jo je napisala prav tako.

Sara

V knjigi nastopajo trije osrednji junaki, glavna med njimi je Sara. »Vsak od njih predstavlja neko težavo, ki jo doživljajo mladi v teh časih. Sara je v stiski, ker se mora odločiti o vpisu na fakulteto. Ob tem z očetom doživita prometno nesrečo, zaradi katere izgubi spomin in ne more hoditi. Svet se ji sesuje. Ampak ljudje okrog nje ji pomagajo, da začne hoditi in se spominjati. Toda težav ni konec. Ima panične napade, kakršni so pogosti pri mladih, ima tudi težave zaradi samopoškodovanja. Je na robu obupa. Kot ona se marsikdo v nekem obdobju sprašuje, zakaj se nekaj dogaja prav njemu. Marsikdo misli, da slab dan pomeni tudi slabo življenje. Ampak Sara ima podporo družine in prijateljev in zato ne obupa. Postane psihologinja in pomaga otrokom z enakimi težavami, kot jih je imela nekoč sama. Zaveda se, da je bila takrat, ko je že mislila obupati, najmočnejša,« pravi o knjigi, ki vnaša optimizem in opogumlja, 15-letna avtorica.

Naslovnica knjige (Foto: A. B.)

Kot iz sanj vzeta

Ko se ta knjiga konča, je Sari šestindvajset let. Aldinine sošolke in sošolce zanima, kaj bo Sara počela v prihodnje. In ker je veliko težav in stisk, ki kar kličejo po knjižni obdelavi, Aldina že razmišlja tudi o nadaljevanju zgodbe. Zdaj sicer že piše drugo knjigo, ki pa ni nadaljevanje prve. Knjigo A Bad Day Doesn’t Mean A Bad Life je začela pisati med koronskim obdobjem. »Bila sem doma in sem začela brati nekatere angleške knjige. To je bil čas, ko sem se morala odločiti za srednjo šolo. Pri tem sem razmišljala, kaj sem si želela postati, ko sem bila majhna. Spomnila sem se pisateljice. Sklenila sem uresničiti te sanje. In sem začela pisati,« z zadoščenjem pravi Aldina. Dobro se počuti tudi ob branju, saj ga doživlja kot spodbudo za pisanje, z njim si človek bogati besedni zaklad in dobiva nove zamisli. »Ko prebereš več knjig, je, kot da bi živel več življenj. Z vsako knjigo živiš. Ko sem bila majhna, sem zelo veliko brala in sem imela zelo veliko domišljije. Gledala sem risanke. Ko se vse take stvari povežejo, gledaš na stvari drugače,« pravi gimnazijka.

Družina

Brez podpore družine ne bi napisala knjige, je prepričana. »Pride obdobje, ko ti ni več do pisanja. Takrat je pomembno, da ti nekdo obudi željo za nadaljevanje, da dobiš nazaj iskrico. Ravno zaradi podpore družine sem dokončala knjigo. Že v otroštvu me je mami spodbujala, brala mi je zgodbe, kupila mi je majhen zvezek, da sem vanj risala in pisala. Ona mi je dala to ljubezen in tudi zdaj mi je bila v veliko oporo. Pomagala mi je vsa družina. Brat Admir je narisal naslovnico knjige, tudi to je bila velika pomoč. V tej knjigi vidim, da imam družino, ki me podpira,« pravi Aldina.

Admirju je Aldina povedala samo nekatere vsebinske podrobnosti. Naslovnica naj bi bila videti najstniška, sporoča naj nekaj pozitivnega, svetlega, bralca naj privabijo že barve in videz. In tako je narisal. »Oseba na naslovnici predstavlja glavno junakinjo. Črte na risbi so življenje: včasih greš malo gor, včasih malo vijugaš, včasih padeš na tla, včasih gre zelo hitro, včasih počasi,« je svojo ilustracijo na naslovnici pojasnil Admir, ki se opiše kot večstranski umetnik, ki ga zanima vse v umetnosti, od likovnega področja do glasbe.

Knjiga naj gre v svet

»Vsi me sprašujejo, zakaj sem jo napisala v angleščini. Ampak ko sem dobila idejo za pisanje, sem vedela, da mora biti v angleščini. Veliko lažje se sporazumevam v angleščini. Mladi si stvari pogosto razlagamo v angleščini, ker so nekatere besede vsem lažje. To je prvi razlog. Drugi je ta, da imam zelo veliko prijateljev po Balkanu, od koder izhajamo tudi mi, in drugod, v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji. Rekla sem si, da če že pišem knjigo z namenom, da naj pomaga mladim, mora biti v jeziku, v katerem jo bodo lahko brali tudi moji vrstniki v drugih državah. In angleščina je bila ta ‘top’ jezik,« pravi Aldina.

Njena knjiga, ki je 11. maja izšla pri krški založbi Neviodunum, je dokaz, da mladi delajo dobro, kar je ob nedavnih beograjskih dogodkih družba odrinila kar nekoliko na rob javnega zanimanja. Če mladi delajo težke stvari, kot je bil beograjski strelski pohod, bi morala družba premisliti o vzrokih za taka početja, meni Aldina. »Zdi se mi, da se otroci in starši doma ne pogovarjajo zadosti. Ne pogovarjajo se o občutkih. Otroku, ki je streljal v beograjski šoli, se je prej verjetno zgodilo nekaj slabega. Doma se verjetno niso pogovarjali o tem. Potem je hotel vse to slabo vrniti. Opaziti je, da se otroci ne pogovarjajo več veliko s starši. Starši vse preveč delajo. Otroci so na družbenih omrežjih; splet sicer koristi, a le, če ga uporabljaš v dobro. Učitelji v šolah se ne vprašajo, zakaj se nekdo obnaša agresivno do drugega, zakaj je nekdo zelo glasen, zakaj je nekdo zelo tih. Če bi se vprašali, bi videli, da z otrokom nekaj ni v redu: ali nekaj ni prav doma, ali otrok preživlja nekaj zanj zelo težkega, ali mu nekdo dela nekaj slabega. Potem se vse to nabere v otroku in se zgodijo take slabe stvari. O tem se ne govori prej, da bi preprečili slabo dejanje, ampak se govori po nekem slabem dogodku. Pogovarjajmo se, otroci naj se o nasilju pogovarjajo tudi v šoli. Dogodek v Srbiji je nauk vsem nam,« pravi 15-letna avtorica knjige Slab dan ne pomeni slabega življenja.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar