Zveste ovčice ali poslušni tovariši?

Delo Ajdovke Simone Semenič, z značilno malo začetnico naslovljeno jerebika, štrudelj, ples in še kaj, podnaslovljeno pa veseloigra z Vipavskega, gledalce pelje v vas v Vipavski dolini, seveda ideološko razklano. Leta 1963. Kot bi bilo zdaj. Drevi ob 20. uri ga v režiji Jureta Novaka SNG Nova Gorica in Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana na spletu najprej predstavljata abonentom.

Predstava jerebika, štrudelj, ples pa še kaj bo drevi premierno zaživela na spletu za abonente. Foto: Peter Uhan
Predstava jerebika, štrudelj, ples pa še kaj bo drevi premierno zaživela na spletu za abonente. Foto: Peter Uhan

NOVA GORICA > 15. avgusta 1963 vaščani neke vasi v Vipavski dolini pripravljajo dva dogodka. Ne le na isti dan, celo ob isti uri: na eni strani mašo za veliki šmaren z gospodom škofom, na drugi proslavo za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. “Odločitve, ki jih morajo sprejeti, so težke. Bodo zveste ovčice ali poslušni tovariši? Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času in temeljni slovenski ideološki razklanosti, a bolj ko se zadeva razpleta, bolj postaja portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo nenehno prehaja med časi in prizorišči, politična dilema pa je začinjena s prizori neposredne seksualnosti,” so zapisali v SNG Nova Gorica, kjer so predstavo jerebika, štrudelj, ples in še kajSimone Semenič na oder postavili v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem. Režiser je Jure Novak, dramaturg pa je novogoriški umetniški vodja Marko Bratuš s pomočjo asistentke Alje Lobnik, nove direktorice Zavoda Maska.

Novak v pogovoru za gledališki list, vsem dostopen v elektronski obliki, pravi, da se besedilo “spretno igra z nostalgijo, s, če hočete, mitološkim izvorom sodobnega slovenstva, ki je pregovorno prej vaški kot meščanski. In prav s tem, ko družbeno travmo, politične, ideološke in psihološke vozle sodobne družbe prenese na ta na videz preprostejši model, nam omogoči, da jih razpremo in natančneje analiziramo. Na ta element nostalgije, avtentičnosti predvsem estetsko cika tudi uprizoritev, hkrati pa se, tako kot Simona, zavedamo, da moramo to izhodišče kršiti, sprevračati”. Ob tem doda, da smo v sodobnost “preveč vpeti, prekompleksna je, da bi se je lahko lotili generalno, celovito, jerebika pa je maketa slovenske družbe, njene podzavesti in javnega izrekanja o njej”. In ker je Simona Semenič maketo izdelala filigransko - v njej brbotajo podrobnosti, življenjskost, resničnost -, lahko po njegovem mnenju “tako glasno spregovori o vseh nas, tukaj in zdaj”.

Delo, ki ga v je v narečje prestavil Srečko Fišer,zaznamujejo bogate didaskalije, napotki, značilni za uveljavljeno dramatičarko, tudi prejemnico nagrade Prešernovega sklada. Med drugim zapovedujejo eksplicitno seksualnost. Kako se je je lotil Novak, ki avtorici tega “izziva” odgovarja s “fukali na odru ne bomo”. Alja Lobnik v gledališkem listu ugotavlja, da imamo tu pred sabo, značilno za pisanje Simone Semenič, tekst, “ki gledališkemu prostoru postavlja temeljna vprašanja, ga sooča z njegovimi lastnimi omejitvami in konvencijami ter od njega terja neskončno imaginacijo in režijske rešitve, ki lahko sprevrnejo tudi kakšno normo”. Kako, bodo abonenti po spletu lahko preverili že drevi, drugi pa, ko bo mogoče, v živo.

V predstavi igrajo Marjuta Slamič, Patrizia Jurinčič Finžgar, Helena Peršuh, Damjana Černe, Ana Facchini, Draga Potočnjak, Nataša Keser, Iztok Mlakar, Andrej Zalesjak, Blaž Šef, Matej Recer, Primož Bezjak, Željko Hrs in Blaž Valič. Scenografija podpisuje Urša Vidic, kostumografijo Dajana Ljubičić, glasbo Uroš Buh, koreografijo pa Branko Potočan.


Najbolj brano