Ko se o tej krizi poroča, se jo najpogosteje pripiše ruskemu napadu na sosedo. Ergo, zanjo je glavni, če že ne edini krivec Vladimir Putin ter takoj za njim ves ruski živelj, ker da ga ni ustavil, ko se je odločil, kot se je, in mu še vedno dovoljuje, celo ga večinsko podpira, da počne, kar počne. Toda kot bi rekel papež Frančišek, to je pojasnjevanje v črno-belem prikazu in kot tako odraža le del resnice. Res je, da nič ne opravičuje zločinskega ukaza kremeljskega samodržca, da ruska vojska ne bi smela prestopiti meje neodvisne in suverene države in si prisvajati, za ceno tisočerih življenj, milijonov razseljenih ter nepopisnega uničenja, njenega ozemlja, toda da je do tega prišlo, obstaja neka zgodovina manjših, a ne manj pomembnih dejanj oziroma vzročnih okoliščin. O tem se je pred samo agresijo in tudi, ko se je zgodila, kar nekaj pisalo. O precedenčni kubanski krizi 1962 in takratnem varnostnem razmerju med ZDA in Sovjetsko zvezo, o varnostni arhitekturi Evrope, ki jo je 1975 leta vzpostavila helsinška Konferenca o varnosti in sodelovanju na celini, o danih zagotovilih konca osemdesetih očetu perestrojke in demontaže Varšavskega pakta in ZSSR Mihailu Gorbačovu, da zveza Nato ne bo vstopila v prostor, ki se je v tem procesu sproščal in preoblikoval, zlasti ne, da se bo širila proti ruskemu ozemlju, pa o nedoslednosti Evrope do agresivnih početji velesil (pri ameriški na Irak 2002 je celo asistirala, ruski na Ukrajino pa se zoperstavlja do lastnega stradanja in celo tveganja jedrskega spopada), o dogajanjih izpred osmih let na vzhodu Ukrajine, potem ko si je Rusija prisvojila nazaj Krimski polotok, in o sporazumih iz Minska 2014 in 2015 o statusu ukrajinskih regiji z večinsko rusko populacijo Doneck in Lugansk, ki jih oblast v Kijevu ni implementirala, ter vse bližje začetku današnje drame in najhujšega varnostnega izziva Evrope in sveta od druge svetovne vojne, o zahtevah Putina po varnostnih jamstvih za Rusijo in implementaciji minskih dogovorov. Naštel sem le najpomembnejše in širši javnosti najbolj znane etape poti, ki so privedle do sedanje vojne in obče krize. Boljši poznavalci vse te zgodbe bi dodali še na desetine detajlov ki jo podrobneje pojasnjujejo. Njihove analize in zgodovinski sprehodi so dostopni na spletu. Pa ne gre za ruske analitike. Govorim o zahodnih, celo ameriških.
Pri nas se jih bolj malo citira, ker ne pritrjujejo oblastnim ocenam in stališčem o tej krizi, za katero velja, da zanjo ni nihče drug kriv razen Putina in Rusov. Američani? Čisti kot solza. Enako Nato ter mi Evropejci, ki z dosedanjimi odzivi na rusko agresijo na Ukrajino oz. s sankcijami, s poskusi izolacije Ruske federacije v mednarodni skupnosti in z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora ravnamo povsem prav. Da bi kdo glasno rekel, da je bila Natova zavrnitev Putinovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo, ne da bi se o tem z ruskim predsednikom vsaj pogovorili, napaka, nepremišljena površnost, niti slučajno. Le Orban in slišim da tudi v Avstriji in predvolilni Italiji, bi naj mnogi spoznali, da EU potrebuje do te vojne nov pristop, novo strategijo.
A še kdo pomni Odmeve po nekaj tednih pričetka ruske invazije, enkrat spomladi, marca, če se ne motim, ki so gostili Danila Türka in Antona Beblerja, pa še prej ali potem profesorja Bojka Bučarja in Bogomila Ferfilo? Ob soglasni obsodbi Putinovega ukaza so gostje poudarjali in argumentirali soodgovornosti tudi Zahoda, zlasti ZDA in zveze Nato, ter napačne odločitve EU. Nacionalka jih potem več ni vabila. Bili so glasovi, ki niso ustrezali v Bruslju in večini evropskih prestolnic vsiljeni in že uveljavljeni naraciji, da »energetska in obča kriza, ki se zgrinja nad nami, je posledica izključno ukrajinske vojne, torej vso krivdo nosijo Putin in Rusi«. Zato tudi razmišljanja, da bi slednje kaznovali še s prepovedjo potovanja k nam.
Kriza je posledica vseh odločitev, vseh povezanih dejanj, tudi pri nas na Zahodu, ki so predhodile Putinovemu ukazu o napadu na Ukrajino in tudi tistemu, ki je sledilo; sankcije so se pokazale kot neučinkovite v smislu odvračanja vladarja Kremlja od nadaljevanja vojne in so škodljive bolj za nas same, ki smo jih sprožili, kot za Ruse. Glede vztrajanja pri oboroževanju Ukrajincev pa lahko ugotovimo, da rusko napredovanje le upočasnjuje, a ga ne ustavi, in da se tako vojna le podaljšuje ter kriza poglablja.
Aurelio Juri, Koper
