Na mladih svet stoji - Tanzanija Neži Račečič postala novi dom

30.1.2024 | 14:40

Neža Račečič

Na vrh Kilimandžara se je Neža (spredaj s slovensko zastavo) povzpela oktobra 2022.

19-LETNA NOVOMEŠČANKA NEŽA RAČEČIČ JE POGUMNO DEKLE, ki se ne boji izzivov. Ve, kaj si želi in kaj hoče v življenju, a ne ostaja le pri željah, ampak jih uresničuje. Tako je kot prva Slovenka predlani po dveh letnikih gimnazije s štipendijo odšla na United World College East Africa v Tanzanijo in uspešno končala šolo, ki se zavzema za mir in trajnostno prihodnost, IB-program. V načrtu ima študij na ameriški univerzi, potem pa spet vrnitev v vzhodno Afriko, ki jo Neža že kliče za dom in v kateri si v prihodnosti predstavlja svoje življenje.

Neža je bila že kot otrok nekaj posebnega, zelo vsestranska, ukvarjala se je z marsičem. Zanimal jo je šport, trenirala je atletiko, tenis in še kaj, ukvarjala se je s prostovoljstvom in veliko potovala, blizu ji je bila kultura v najširšem pomenu besede. Od nekdaj je zelo rada brala in vedno jo je zanimala politika. »Že pri 13. letih sem sklenila, da postanem odvetnica za človekove pravice, na kar so mi rekli, da to v Sloveniji pa že ne. Od nekdaj sem želela tudi opraviti mednarodno maturo (program IB) in potem iti študirat v tujino,« pripoveduje 19-letnica.

Po OŠ Drska je srednješolsko pot začela na klasičnem oddelku Gimnazije Novo mesto. Študij ji je bil všeč, a prvi dve leti je zaznamovala epidemija koronavirusa in večino časa je preživela doma.

OGLAS NA FACEBOOKU

»Neke decembrske noči leta 2020 sem po naključju na Facebooku naletela na oglas za United World Colleges (UWC). Ko sem ga prebrala, je zvenelo kar prelepo, da bi bilo res – mednarodna šola, ki se zavzema za mir in trajnostno prihodnost. Lokacije ima po vsem svetu, povrhu pa ponuja še štipendije. Spomnim se, da sva z mami na YouTubu decembra sanjavo gledali videe moje mogoče prihodnje šole – jaz z neomajno željo, da hočem tja, mami bolj z mislijo, naj kar sanja,« se spominja Neža Račečič.

A na koncu je bilo po Nežino. Januarja 2021 se je malo za šalo, malo pa zares prijavila v proces, ki ni bil preprost. Zahteven je bil že pisni del prijave, potrebna so bila priporočila in eseji, a prišla je v drugi krog in čakal jo je najtežji del – intervju pred komisijo. »Nisem bila nervozna, šla sem neobremenjeno in v intervjuju uživala. Odgovarjala sem z radovednostjo in veseljem in nekaj dni pozneje izvedela, da sem sprejeta. Bila sem presrečna,« pripoveduje.

Nekaj tednov pozneje so ji na podlagi več faktorjev dodeli njeno šolo, United World College East Africa v Tanzaniji, na katero je odšla kot prva Slovenka. Prejela je tudi štipendijo društva UWC Slovenija, ki vodi razpis. Leto podelijo okoli pet štipendij. In tako so njene sanje počasi postajale resničnost.

Na vrhu gore North Pare (Neža četrta z leve, stoji)

Neža (prva z leve) s prijateljicami na sestanku kluba Yearbook

V TANZANIJI KONČA ŠOLO

Zadnja dva letnika srednje šole je tako preživela v vzhodnoafriški državi Tanzaniji, obiskovala je kampus Moshi v istoimenskem mestu, ki je znano kot izhodišče na goro Kilimandžaro. Opravljala je program mednarodne mature (IB), ki ga je pred kratkim začela tudi novomeška gimnazija – prej so ga imele le bežigrajska v Ljubljani, mariborska in kranjska.

IB-program poudarja kritično in globalno razmišljanje, je veliko samostojnejši in od dijaka zahteva več kot tipičen gimnazijski program. Dijaki si izberejo šest predmetov: tri na standardni in tri na višji ravni. Neža je uspešno opravila vse izpite in je zdaj alumna UWCEA s srednješolsko diplomo, ki ji odpira veliko vrat.

POUK DRUGAČEN

»Pouk je bil precej drugačen, kot sem ga bila vajena v novomeški gimnaziji. Seveda je potekal v angleščini, česar smo se vsi tujci hitro navadili. Največja razlika pa je, da sem se morala veliko stvari naučiti čisto sama. Če so mi matematiko prej razlagali, sem jo na tej šoli velikokrat študirala sama. Zgodovina, moj najljubši predmet, je bil tu povsem drugačen od zgodovine v slovenskem šolskem sistemu. Če sem se doma učila snov iz učbenikov, sta tu najpomembnejša kritično razmišljanje in pisanje akademskih argumentov. Morali smo ocenjevati kredibilnost zgodovinskih virov, študirati zgodovinske in politične teorije. Zgodovina je bila dobra priprava na študij, saj smo morali napisati nešteto formalnih esejev in vsakodnevno brati akademske članke. Sprememba je bila torej korenita, a sem zelo uživala, ko sem ujela ritem,« je povedala Neža.

Pravzaprav pa se je največ naučila zunaj učilnice. Imela je sošolce z vsega sveta, »in prav sošolci in profesorji so bili tisti, ki so mojo izkušnjo naredili tako nepozabno. Najzanimivejši so bili pogovori med kosilom ali večerjo, med izletom v gore ali pa v naših rezidenčnih hišah. Takrat sem se več naučila o svetu in kulturah, kot bi se v kateri koli učilnici,« je prepričana.

BOLJŠA OSEBA

Njena obzorja so se odprla in s tem tudi njene možnosti za prihodnost. »Naučila sem se ogromno, postala sem bolj strpna in spoštljiva ter razgledana oseba. UWC mi je popolnoma spremenil življenjsko pot, dal potencial. Za dijake in profesorje UWC velja, da smo sanjači, ki veliko delamo na svojih sanjah. Vsakič, ko smo v sobi, kar buhti od idealizma, ki pa dobi realističen podton. UWC želi doseči tiste, ki jim bo šolanje na tako ugledni šoli popolnoma spremenilo življenje, tudi begunce, ljudi iz nižjih ekonomskih razredov. Je manifestacija najboljše kombinacije ljudi, ki stopijo skupaj, da iščejo prave, realne rešitve za svet, ki se neprestano spreminja. Zaradi UWC se mi je povrnilo upanje v boljši jutri, v mojo prihodnost in prihodnost naslednjih generacij,« pripoveduje Neža.

Trenutno pavzira, prihodnje leto pa bo šla študirat. Ravno zdaj je sredi prijav na ameriško univerzo, na kateri bo naslednje leto začela študij. V tem obdobju čas izkorišča za delovne izkušnje na področju človekovih pravic in da ima več časa za potovanje.

ČUDOVITA DEŽELA

Na trekingu v nacionalnem parku (Neža v sredini)

Neža na otoku Zanzibar

Za Tanzanijo turistične agencije pravijo, da je dežela s tisočerimi obrazi, polna skrivnosti in raznolikosti in še vedno zelo neokrnjena. Zasneženi Kilimandžaro, zlato rumene savane in številne živalske vrste v nacionalnih parkih Serengeti in Ngorongoro, obisk Masajev in Bušmanov, sanjske bele plaže Indijskega oceana ter ne nazadnje prijazni in gostoljubni ljudje, ki ponujajo nepozabno afriško avanturo.

Neža se strinja, da je Tanzanija ena izmed najlepših držav na svetu, ljudje pa neizmerno prijazni in zaupanja vredni. Sama je imela zaradi statusa rezidentke možnost obiskati veliko nacionalnih parkov in osvojiti goro Kilimandžaro veliko ceneje in pa tudi na manj turističen način.

»Deli Tanzanije so definitivno še neokrnjeni, a dejstvo je, da je Tanzanija izjemno turistična destinacija, še posebej v zadnjih letih. Vlada daje prednost ekonomskemu dobičku na račun Tanzanijcev – tako so npr. želeli izseliti Masaje iz nacionalnega rezervata Ngorongoro, da bi širili turizem. Zanzibar prav tako postaja vse bolj in bolj oblegan in turističen, nacionalni parki Serengeti, Ngorongoro, Tarangire idr. pa so od nekdaj veljali za »must see« nacionalne parke v tem delu Afrike,« pove Neža in doda, da je treba vzeti v obzir tudi previdnost pri t. i. kompleksu belega rešitelja zaradi zgodovine kolonializma, saj ko domačini vidijo belo kožo, samodejno mislijo, da to pomeni denar.

Neža se je v vzhodno Afriko oz. Tanzanijo preprosto zaljubila. Kliče jo dom in tja se namerava po študiju poklicno vrniti. Tam je stkala krasna prijateljstva, ki ji odpirajo vrata v poklicni svet. Seveda na svojo domovino ni pozabila.

OHRANILA STIKE Z DRUŽINO

Slovenijo je nekajkrat obiskala, z družino – s starši, z dvema bratoma in drugimi – pa je ostala v stikih prek socialnih omrežij in bloga, ki ga občasno piše. Boleča je izkušnja, ko ji je umrl ljubi dedek, pa se zaradi velike razdalje ni mogla od njega primerno posloviti. V Slovenijo se bo seveda vračala, občasno, za praznike, ne pa za stalno, saj se ne karierno ne osebno ne vidi več tu.

Sicer pa Neža Račečič spremlja politično dogajanje pri nas, kot odkrito pove, v glavnem z zaskrbljenostjo. »Distanca gotovo omogoča objektivnejši pogled na dogajanje v našem družbenopolitičnem prostoru. Gotovo mi je prebivanje v mednarodnem okolju odprlo oči in razširilo obzorja, tako da na domače politično gibanje gledam širše, v povezavi z regionalno in globalno politiko,« pove.

Članek je bil objavljen v decembrski prilogi Dolenjskega lista ŽIVA.

Lidija Markelj