Srečno, Čarli!
S smrtjo Charlieja Wattsa se je začel konec obdobja glasbenih titanov. Vprašanje je, kaj bo zapolnilo praznino.
Odpri galerijo
Kultni rocker se je odlično znašel tudi v jazzu. FOTO: Reuters
Najprej so obstajali le trije Čarliji, prvi med njimi je bil Charlie Chaplin, drugi so bili nesrečni Vietnamci, ki so jih preganjali mišičasti Američani, tretji pa detergent pri kuhinjskem umivalniku. A že proti koncu osnovne šole se jim je pridružil še en, veliko bolj frajerski Čarli. To je bil bobnar skupine The Rolling Stones Charlie Watts.
edtem ko so se vsi navduševali nad Mickom Jaggerjem in Keithom Richardsom, se prepirali o tem, kdo je glavni, kdo več popije in kdo ima več deklet, je mene najbolj pritegnil prav bobnar, ki v videu za skladbo It's Only Rock 'N' Roll (But I Like It) izgine v milnih mehurčkih, a ostane zvesto na svojem mestu. Ni bil klovn kot Chaplin, ni bil nepremagljiv kot vietkongovci, no, morda mu je detergent res bil še najbližje. Tako sem tudi izvedel njegovo ime, med gledanjem spota se je nekdo pošalil, da ni čudno, ko pa mu je ime Charlie kot detergentu.
Charlie Watts je bil najbolj suveren v skupini, pomirjen s svetom in sprijaznjen s svojim mestom v njem. Povrhu je bil odličen bobnar, seveda, njegova vloga veziva v skupini egomaniakov in večnih najstnikov je bila ključna za obstoj in uspeh zasedbe. Ringo Starr premore podobno umirjenost in odsotnost potrebe biti ves čas v ospredju.
Charlie Watts je bil prvi med Stonesi, ki je posivel, Mick je recimo še danes brez sivega lasu. Gre za zrelost in razumevanje ustroja narave in v zadnjih letih ni bil videti zadovoljen z večnimi turnejami, na katerih je Mick z odra proti dvignjenim kozarcem piva vpil rockerske parole, v mislih pa imel napitek antioksidantov, ki ga je čakal za odrom. Leta pač prinesejo svoje, koncerti skupine The Rolling Stones že lep čas niso bili glasbeni dogodek, temveč odrsko doživetje. Spomnimo se, da je na koncertu na Dunaju leta 2014, takrat sem jih zadnjič videl v živo, Charlie na vsem lepem, sredi skladbe, vstal in odkorakal z odra. Zakaj? Še danes ne vem, s prijatelji se vračamo k temu vprašanju. Na koncu je obvisela razlaga, da je preprosto imel vsega dovolj.
Z leti sem si nabral kar nekaj izkušenj z glasbenimi skupinami, bodisi kot član bodisi občudovalec. Spoznal sem, da lahko največ o skupini izveš, če odmisliš pevca in kitarista. Skozi bobnarjevo pozicijo v glasbi prepoznaš njegovo mesto v dinamiki odnosov med člani. Govorim seveda o klasičnih rockerskih postavah, v katerih ostajajo člani isti in skupaj glasbeno rastejo. Drugače je recimo med profesionalnimi instrumentalisti, na primer v jazzu, kjer je zaželeno igranje v različnih postavah. Danes je pravih bendov bore malo. V glavnem zaradi slabih razmer na trgu, ki silijo ustvarjalce, da razpršijo svojo dejavnost, če bi radi obdržali glavo nad gladino. Delujejo v različnih zasedbah, lahko jih najamemo za snemanje v studiu, ustvarjajo za film in gledališče ...
Večina glasbenikov je prisiljenih iskati druge zaposlitve in svojo prvo ljubezen izvajati kot prostočasno dejavnost. Pri nas velja podobno za vrsto umetniških poklicev. S tem se seveda izgubi magija, ki obkroža bende. To razumemo vsi, ki smo obiskali koncert skupine AC/DC in je na odru namesto Briana Johnsona stal Axl Rose. Odlično je pel, tudi sam je megazvezdnik, kljub temu pa to ni bila prava stvar. Skladbe v skupini so postavljene tako, da izkoriščajo vse individualne kvalitete članov, ne zgolj na izvedbeni ravni, tudi v barvah zvokov, tempu in glasnosti. Gre za zapleten ekosistem.
The Rolling Stones so bili ena poslednjih globalnih rock zasedb, ki je na svojih plečih nosila upanje, da rock'n'roll ne bo nikoli umrl. S smrtjo Charlieja Wattsa se je začel konec obdobja glasbenih titanov. Vprašanje je, kaj bo zapolnilo praznino, ki jo bodo pustili za seboj. Najverjetneje bodo mega koncertne dogodke zamenjale druge vsebine, ne nazadnje se tudi občinstvo vztrajno stara. To pa seveda ne pomeni konca rock'n'rolla, niti nujno, da gre za slabo stvar. Tako pač je s to novo realnostjo.
edtem ko so se vsi navduševali nad Mickom Jaggerjem in Keithom Richardsom, se prepirali o tem, kdo je glavni, kdo več popije in kdo ima več deklet, je mene najbolj pritegnil prav bobnar, ki v videu za skladbo It's Only Rock 'N' Roll (But I Like It) izgine v milnih mehurčkih, a ostane zvesto na svojem mestu. Ni bil klovn kot Chaplin, ni bil nepremagljiv kot vietkongovci, no, morda mu je detergent res bil še najbližje. Tako sem tudi izvedel njegovo ime, med gledanjem spota se je nekdo pošalil, da ni čudno, ko pa mu je ime Charlie kot detergentu.
Charlie Watts je bil najbolj suveren v skupini, pomirjen s svetom in sprijaznjen s svojim mestom v njem. Povrhu je bil odličen bobnar, seveda, njegova vloga veziva v skupini egomaniakov in večnih najstnikov je bila ključna za obstoj in uspeh zasedbe. Ringo Starr premore podobno umirjenost in odsotnost potrebe biti ves čas v ospredju.
Charlie Watts je bil prvi med Stonesi, ki je posivel, Mick je recimo še danes brez sivega lasu. Gre za zrelost in razumevanje ustroja narave in v zadnjih letih ni bil videti zadovoljen z večnimi turnejami, na katerih je Mick z odra proti dvignjenim kozarcem piva vpil rockerske parole, v mislih pa imel napitek antioksidantov, ki ga je čakal za odrom. Leta pač prinesejo svoje, koncerti skupine The Rolling Stones že lep čas niso bili glasbeni dogodek, temveč odrsko doživetje. Spomnimo se, da je na koncertu na Dunaju leta 2014, takrat sem jih zadnjič videl v živo, Charlie na vsem lepem, sredi skladbe, vstal in odkorakal z odra. Zakaj? Še danes ne vem, s prijatelji se vračamo k temu vprašanju. Na koncu je obvisela razlaga, da je preprosto imel vsega dovolj.
Z leti sem si nabral kar nekaj izkušenj z glasbenimi skupinami, bodisi kot član bodisi občudovalec. Spoznal sem, da lahko največ o skupini izveš, če odmisliš pevca in kitarista. Skozi bobnarjevo pozicijo v glasbi prepoznaš njegovo mesto v dinamiki odnosov med člani. Govorim seveda o klasičnih rockerskih postavah, v katerih ostajajo člani isti in skupaj glasbeno rastejo. Drugače je recimo med profesionalnimi instrumentalisti, na primer v jazzu, kjer je zaželeno igranje v različnih postavah. Danes je pravih bendov bore malo. V glavnem zaradi slabih razmer na trgu, ki silijo ustvarjalce, da razpršijo svojo dejavnost, če bi radi obdržali glavo nad gladino. Delujejo v različnih zasedbah, lahko jih najamemo za snemanje v studiu, ustvarjajo za film in gledališče ...
Večina glasbenikov je prisiljenih iskati druge zaposlitve in svojo prvo ljubezen izvajati kot prostočasno dejavnost. Pri nas velja podobno za vrsto umetniških poklicev. S tem se seveda izgubi magija, ki obkroža bende. To razumemo vsi, ki smo obiskali koncert skupine AC/DC in je na odru namesto Briana Johnsona stal Axl Rose. Odlično je pel, tudi sam je megazvezdnik, kljub temu pa to ni bila prava stvar. Skladbe v skupini so postavljene tako, da izkoriščajo vse individualne kvalitete članov, ne zgolj na izvedbeni ravni, tudi v barvah zvokov, tempu in glasnosti. Gre za zapleten ekosistem.
The Rolling Stones so bili ena poslednjih globalnih rock zasedb, ki je na svojih plečih nosila upanje, da rock'n'roll ne bo nikoli umrl. S smrtjo Charlieja Wattsa se je začel konec obdobja glasbenih titanov. Vprašanje je, kaj bo zapolnilo praznino, ki jo bodo pustili za seboj. Najverjetneje bodo mega koncertne dogodke zamenjale druge vsebine, ne nazadnje se tudi občinstvo vztrajno stara. To pa seveda ne pomeni konca rock'n'rolla, niti nujno, da gre za slabo stvar. Tako pač je s to novo realnostjo.
