Markacijo pozna vsakdo, ki je kdaj vstal s kavča in noge pretegnil v hribih ali gorah. Znamenita Knafelčeva markacija, bela pika z rdečim kolobarjem, letos praznuje častitljivo stotko, organizirano planinstvo pa jih letos praznuje že 129.
Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, velja pa tudi za simbol slovenskega planinstva.
Leta 2007 je postala zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s pomočjo katerega so te postale del javne infrastrukture, od leta 2016 pa je tudi zaščitena blagovna znamka.
Zanesljivo na pot
Planinska zveza Slovenije je ena izmed najbolj množičnih nevladnih in prostovoljskih organizacij v Sloveniji. Ob tem je tudi najbolj množična športna organizacija, ki skrbi še za ohranitev ohranitev gorske narave.
Planinstvo združuje številne dejavnosti povezane z gorami. Planinske koče ter vzdrževane in pravilno označene poti so osnova za varno pot v gore in so plod dela številnih markacistov, oskrbnikov koč ter drugih članov društva.
Knafelčeva markacija pri obiskovalcih gora zbuja zaupanje, saj vedo, da se podajajo na dobro vzdrževano in primerno opremljeno planinsko pot, pojasnijo na Planinski zvezi Slovenije.
“Planinska markacija mora biti tako dobro vidna in preprosta kot tudi enotna na vsem državnem ozemlju. Alojz Knafelc je to začrtal že pred sto leti in vse od takrat pogled na našo markacijo pri obiskovalcih gora zbuja zaupanje, saj vedo, da se podajajo na dobro vzdrževano in primerno opremljeno planinsko pot. Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje okrog tisoč prostovoljcev markacistov, ki skrbijo za gosto omrežje okoli 10.000 kilometrov planinskih in okoli 2.000 kilometrov turnokolesarskih poti. Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo vsi, tako domačini kot tujci, pa je vse do zdaj pretežno na plečih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Novi zakon o planinskih poteh sicer obeta znatno pomoč države, toda njegova realizacija se je žal spet odmaknila v prihodnost,” poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, tudi dolgoletni markacist, pobudnik strojne nadelave planinskih poti in nekdanji vodja tehnične skupine markacistov PZS.
Kako gosto so naslikane markacije?
Da bi zavarovali slovenske planinske poti pred tujim poseganjem, se je markiranje poti začelo že ob ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Po prvi svetovni vojni pa so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti.
Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti – poglavitni namen je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote. Za prvotno označevanje so uporabljali ravne črte (proge) v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod tudi črni barvi in potek poti označevali s križi, večjimi kvadrati in krogi. Tak način markiranja se je ohranil vse do konca prve svetovne vojne. Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva.
Poglavitno zaslugo za uveljavitev markacije ima prav Knafelc, ki je na podlagi predlogov in poskusov oblikoval enotno oznako – belo piko z rdečim kolobarjem okoli -, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija, vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom. Navodila za markiranje potov je objavil v julijski številki Planinskega vestnika leta 1922 in leta 1924 še v samostojni publikaciji – na prvi strani vsake knjižice je bila ročno narisana markacija.
“Na dobro izhojeni poti, n. pr. cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo,” je Knafelc začel Navodila za markiranje potov pred sto leti, ko je izraz turizem označeval planinstvo, gorništvo, turist pa je bila oseba, ki se je odpravila na turo v gore.
Markacijo se še danes riše po njegovih navodilih, tako da je vidna v smeri hoje in nas s tem vodi po pravi poti. Običajno je narisana v višini oči na desni strani na drevesih, skalah, včasih tudi na drugih objektih. Takoj za razpotjem je navadno vidna naslednja markacija, ki potrdi, da smo na pravi poti.
