Namesto beljakovinskih čokoladic ekognojilo
- Kdo?
Brata Aleš in Bojan Kujavec sta dvojčka, oba s kilometrino v športu, ki verjameta v to, da so organska gnojila bolj polna mineralov in vitaminov. »Preprosto bi rekel, da s svojimi gnojili naredimo 'zemljo živo', bolj rodovitno,« pravi Bojan Kujavec.
- Zakaj?
Pot do razvoja izdelkov blagovne znamke Organics Nutrients se je vsaj malo začela po naključju, v Bojanovi domači sobi. Po opustitvi zamisli o proizvodnji beljakovinskih čokoladic iz ličink mokarjev sta se usmerila v zbiranje in sortiranje iztrebkov ter izdelavo organskega gnojila.
- Razvoj:
Poleg gnojila iz iztrebkov mokarjev je podjetje na trgu navzoče tudi z gnojili iz morskih alg, huminske kisline in mikoriznih gliv. Cilj teh izdelkov je, da se izboljša zemlja in poveča vnos hranil v rastlino. Zato so tudi izdelali linijo naravnih gnojil za vse faze razvoja rastline, od plodov do koreninskega sistema. Razmišljata tudi o razvoju izdelkov za zaščito rastlin pred škodljivci ter širše o razvoju zelene tehnologije, kot so zelene strehe.
Bi zabojnik z ličinkami na ključ?
- Kdo?
Davorin Tonkli se je svoje edinstvene farme lotil v Šoštanju po tem, ko je navdih za to dobil v Aziji.
- Zakaj?
Iz prihrankov svoje temeljne dejavnosti grafičnega oblikovanja je do zdaj sam vlagal v razvoj blagovne znamke Futuraverdum ali Zelena prihodnost in med dejavnosti pripisal še gojenje žuželk. Začel je z 20 kilogrami mokarjev, zdaj ima 180 kilogramov žive teže.
- Razvoj:
Davorin Tonkli razvojno pogleduje v več smeri. Pri delu si želi poslovnega partnerja, ki bi sodeloval pri samem vzdrževanju in delu farme mokarjev v vlogi »kamerata«, kajti dela pri ločevanju ličink od iztrebkov ni malo. Smeri razvoja je več. Tudi iztrebki mokarjev so lahko koristno gnojilo, prav tako primerno urejen zabojnik na ključ, kjer bi kmetovalci lahko pridelovali krmo denimo za piščančjo rejo. Že zdaj se je v sodelovanju z nekaterimi gostinci lotil tudi preizkušanja ličink mokarjev v kulinariki, saj Evropska unija od nedavnega dovoljuje njihovo uporabo tudi v prehrani ljudi.
Moja kišta za več lastne zelenjave
- Kdo?
Podjetnika in zasebno tudi partnerja, Aleksandra Podsedenšek s prodajno in marketinško žilico ter Marko Zidarn s spretnostmi pri obdelavi lesa.
- Zakaj?
Sprva je Moja kišta nastala kot Markov odziv na težave s križem in željo obeh, da imata domače pridelke kar na svoji terasi, ki sta jo želela zagraditi malo drugače, ne s klasično ograjo. Danes ima Moja kišta naročnike iz vse Slovenije.
- Razvoj:
Najprej so v Marsanu poskrbeli za zalogovnik vode v kišti, rešitev drenaže so našli v sodelovanju s slovenskim podjetjem Kanuf Insulation, koleščke sta na kišto namestila zato, da je pridelke ob morebitnih vremenskih ujmah mogoče hitro umakniti pod streho. Tako je nastal svojevrsten premični domači vrt. Velike proizvodnje za zdaj ne načrtujeta, prisegata na ročno delo in zaščiteno blagovno znamko, z Markovim znanjem obdelovanja lesa je izdelek dejansko unikaten.
Kaj imata skupnega zeleni jurček in zelenjava v kleti?
- Kdo?
- Zakaj?
Z novo proizvodno linijo SunBrite Green so v Tronitecu želeli narediti korak naprej od samo ponudnika dobaviteljem avtomobilske panoge in postati ponudnik končnega izdelka za trg. Ena od glavnih prednosti obeh nastalih izdelkov (zeleni jurček in zeleni jurij) je v tem, da se lahko s pridelavo v zaprtih prostorih izognemo zunanjim vplivom. Kučič opozarja tudi na prihranke. »Navadno HPS-svetilo v rastlinjaku porabi 1.100 vatov, medtem ko naj bi LED-svetilo zagotovilo enako količino svetlobe s 600 vati.«
- Razvoj:
V enoti podjetja v Zgornjih Gorjah na Gorenjskem ta hip slovenskemu trgu ponujajo zaokrožen izdelek v dveh velikostih za pridelavo hrane pod pogoji osvetlitve z LED-tehnologijo: to sta zeleni jurček in zeleni jurij. Eden od prihodnjih izzivov v podjetju je tudi razvoj takšne osvetlitve, ki bo omogočala denimo rast krompirja v visoki gredi v domači kleti. Lotevajo se tudi preizkušanja novega svetila top lighting SB 07 za osvetljevanje v večjih rastlinjakih.
Hmeljarji za zgled, namakalni centri pa nujnost
- Kdo?
Prav letos naj bi v okviru inštituta za hmeljarstvo končali dvoletni projekt o kapljičnem namakanju, v sodelovanju z drugimi partnerji v okviru EIP – evropskega inovativnega partnerstva. Z Boštjanom Nagličem iz IHPS smo govorili o posebnostih učinkovitega kapljičnega namakanja v hmeljarstvu.
- Zakaj?
Kapljična cev se postavi na vrh hmeljske žičnice, kar pomeni, da voda po cevi kaplja z višine okoli sedmih metrov. Kapljica, ki pade na zemljo, ima pri tem dvojno izgubo. Zmoči večjo površino tal in hkrati tudi rastlino. Tako v primeru kapljičnega namakanja hmelja prihaja do več izgub vode. Strokovnjaki so rešitev našli v tem, da se voda dodaja po kapljicah na tla, ko so ta še mokra. Tako se mokrota tal ves čas vzdržuje po kapljicah in se prepreči izsuševanje tal.
- Razvoj:
Dr. Boštjan Naglič pravi, da imamo danes v Savinjski dolini okoli dva tisoč hektarjev posodobljenih namakalnih sistemov. Poudarja, da je gradnja novih namakalnih sistemov nujno potrebna za stabilno kmetovanje v spremenjenih vremenskih razmerah. Kot enega izmed glavnih izzivov omenja tudi skrb za napovedovanje najbolj optimalnega namakanja. Opozoril je, da si na inštitutu že leta prizadevajo, da bi v državi vzpostavili namakalne centre, kjer bi uporabnikom lahko predstavili nove tehnologije in izvajali pilotne raziskave o tem, katere tehnologije namakanja so glede porabe vode najbolj optimalne v kmetijstvu. V želji, da se je v svoji oceni, češ da v Sloveniji ni prave politične volje za preboj na tem področju, vendarle zmotil, končujemo povzetek preostalih desetih hi-tech zgodb Agrobiznisa v letu 2022.
