Kolumna

Dostojanstvo in zanos namesto krega in fovšije!

Dejan Karba
4. 12. 2021, 07.34
Deli članek:

Smrad in dim tleče nesnage in mnoštvo muh so zastirali horizont pred menoj in poznopopoldansko sonce na zahodu je stikalo zemljo rdečega otoka z nebom, ko je Pedro Opeka z v bok oprtima rokama solznih oči pogledal proti meni. Stavka, ki ga je izrekel, ne bom nikdar pozabil: »Tako je, Dejan, vidiš, ko človek, ki je pozabil na človeka v sebi, pozabi na sočloveka.«

Osebni arhiv
Dejan Karba

Smetiščarji in njihovi otroci s smrklji, razmazanimi po obrazkih, in njihove zamazane, ranjene bose noge, ki so stopale med neskončnimi griči odpadnega železja, pleha in plastike in mokrega papirja, so me povsem utišali. Nisem našel ne besede ne misli, ki bi lahko zamenjala gnev in stud in žalost, ki še danes, ko se spomnim na tisto sliko smetišča v Antananarivu, glavnem mestu Madagaskarja, privrejo na plan z isto intenziteto.

Monaški princ in preostala visoka družba, sestavljena iz francoskih, malteških in drugih politikov oziroma gospodarstvenikov, s katerimi je Opeka tekom študija in prek svoje kasnejše pojavnosti razvil dobre odnose, so na Madagaskar izvozili mnoštvo novcev in iz njih je misijonar postavil prave čudeže: na eno od smetišč je postavil vas, vanjo pa šole in množico stanovanjskih hiš, pa tudi za tisto smetišče, na katerem sva brez besed stala takrat, pred leti, je imel Opeka načrte: »Tudi to smetišče bo enkrat vas, v kateri bodo ljudje namesto smeti našli dostojanstvo in zanos.«

Žar plemenitost in neizmerljiva, atomska srčnost tiste dni nista plali le iz Opekove notrine. Obiskal sem tudi preostale slovenske misijonarje na Madagaskarju, od danes žal že pokojnega Franceta Buha pa Klemena Štolcarja do Toneta Kerina, Jožeta Adamiča, Janija Mesca, Janeza Krmelja in sestre Marjete Zanjkovič, pa Terezije Pavič. Tam sem, v Vangaindranu, pri Štolcarju, srečal številne prostovoljce, ki so kot študenti ali absolventi medicine prišli pomagat. Tudi Tomaž Vovko, naš v aktualni koronakrizi prepoznani specialist infektologije in intenzivne medicine, je bil, denimo, takrat tam, in ko sem se čez nekaj mesecev vrnil domov, sem, priznam, še vsaj nekaj časa intenzivno razmišljal, ali ne bi tudi sam posvetil lastnega življenja temu, da pomagam vsaj malo olepšati življenje drugim. Ubogim, zanemarjenim in pozabljenim.

Pa nisem. Tam. Življenje me je želelo v Sloveniji in namesto za uboge in pozabljene skrbim za svojo osemčlansko družino, kolikor se le da, in atomska sreča žari iz mojih oči, ko jih gledam, svoje hčere, kako rastejo in rinejo svojo zvedavo in nežno, upanja polno samosvojost v vesolje možnosti življenja. Ne, ne pozabim jim znova in znova govoriti o tem, da nimajo vsi otroci tega sveta enakih možnosti, in ne pozabim jim, vsak dan znova, govoriti o tem, da je vsem otrokom in tudi ljudem tega sveta skupno le nekaj: resnica. Ta je ali je pa ni, pa naj bo v Sloveniji ali na Madagaskarju: resnica, najzvestejša prijateljica pravice. Resnica je ali pa je ni. Vmesne poti ni.

V Sloveniji, v moji in tvoji domovini, to sekundo na piedestalu države ni ne resnice ne pravice. Namesto prve se tam tlačijo interes kapitala, strankarski egoizem in revanšizem politike, na mestu druge se šopiri krivica. Dialog med nazorsko desnimi in levimi se je sprevrgel v odkrito vojno in apetit aktualne interesne vlade se je okrepil do neprepoznavnosti. Tega, da želijo nič manj kot vse, niti ne skrivajo več in tisti, ki bodo na njihovo mesto prišli za njimi, bodo morali početi isto, če bodo želeli očistiti tako strukturno kot kadrovsko nasmeteni prostor. Kje bo konec tej vojni, lahko zgolj ugibamo.

Pa obstaja realna možnost, da bi Slovenci pred supervolilnim prihodnjim letom stopili skupaj, strnili vrste, odbrali zrnje od plev? Lahko računamo na to, da bo vodilne in tiste, ki odločajo, srečala zavest, da smo le vsi skupaj lahko celota? Lahko pričakujemo, da bo moralno-socialna kriza, ki nastaja kot posledica covida, iz človeka iztisnila tisto najboljše, kar premore? Še imamo upanje, še najdemo po sebi ljubezen, kje je naša vera?

Človek obrača, Bog obrne, in zategadelj pričakujem, da bo življenje že poskrbelo, da bo prav. Zato tudi sprejemam, vse, od dobrega do slabega, kar mi ponuja življenje.

Sprejemam in razmišljam. Razmišljam in se odločam. Se odločam in spreminjam. Spreminjam na bolje in to v prvi vrsti počnem zase. Kajti hočem biti boljši, hočem biti razsodnejši, saj bom šele tak popolnoma takšen, da bom v oporo in v pomoč tistim, ki pridejo iz mene in ki pridejo za mano.

Ker nočem pozabiti na človeka v sebi, ker nočem pozabljati na sočloveka. In ker neomajno upam, da bodo tudi Slovenci enkrat namesto krega in fovšije našli dostojanstvo in zanos.