Dim, ki je zakril pogled, in 'plonklistek' na roki podpolkovnika

Pripadniki Slovenske vojske (SV) so delovali ob taktični predpostavki iz scenarija vaje, da imajo opravka z diverzantsko-teroristično skupino, ki šteje 25 članov. Ti so zavzeli objekt v dolini Počkovca in se tam utrdili. Šlo je za simulirano kombinacijo lesenih hišk, zabojnikov in bunkerjev.

Da bi lahko uničili nasprotnika, so šli pripadniki SV najprej v izvidnico. Pripeljali so se s štirimi lahkimi oklepniki Perun in pregledali območje, nato pa nadrejenemu poveljstvu poročali, kaj nasprotnik trenutno počne: "Ali se premika v objektu ali je zunaj, če ima morda postavljene minsko-ekplozivne ovire, kakšne oborožitvene sisteme uporablja," za 24ur.com opiše podpolkovnik Gregor Hafner, namestnik poveljnika 72. brigade, ki je tokrat nastopal v vlogi vodje streljanja.

Na položaj so se nato premaknili ostrostrelci, ti so bili prvi, ki so odprli ogenj na nasprotnika: "Oni s prikritega položaja odkrivajo cilje visokih vrednosti – poveljujoči kader, veziste in podobno," našteva.

Istočasno so začeli iz havbic in minometov izstreljevati granate, da bi lahko nasprotnika nevtralizirali. Torej, da ne bi on uničil njihovih oborožitvenih sistemov, preden oni ne uničijo njega.

Ko so granate zadele svoj cilj, so se pripeljali štirje tanki. Premaknili so se na tako razdaljo, s katere so lahko varno opazovali cilje, hkrati pa so bili zakriti pred nasprotnikom.

Sila z neba

Potem je zahrumelo na nebu. "Ko letalo prileti nad nasprotnika, že to povzroča neki psihološki učinek strahu. Ko pa letalo začne delovati, deluje z veliko hitrostjo streljanja in velikimi kalibri streliva, kar pomeni, da povzroča velike izgube – poškodovane, ranjene, mrtve," sogovornik pojasni, kako letala Pilatus PC-9 odigrajo dvojno vlogo: z njimi nasprotniku povzročijo izgube, ob tem pa prikrijejo svoje lastno delovanje na tleh.

Zato so lahko napadli tanki, da bi uničili nasprotnikove utrjene točke. Istočasno pa so izstrelili dve raketi iz protioklepnega raketnega sistema Spike. Gre za zelo napredno orožje, ki omogoča identifikacijo cilja in izstrelitev rakete zoper nasprotnikove bunkerje ali tanke. Uniči jih lahko tudi na razdalji štirih kilometrov.

Ko je poveljnik ocenil, da je nasprotnik dovolj oslabljen, so začeli napredovati proti njemu. Tanki so se premaknili naprej, sledila je motorizirana četa, ki je po ciljih tolkla iz oklepnikov Svarun, tanki so se premaknili še bližje območju napada.

Oblak dima kot zavesa varnosti

Po desni strani iz smeri napada se je v kritju približala tudi izkrcana pehota, ki je štela približno 35 pripadnikov. Ko so Svaruni izstrelili dovolj streliva, da so nasprotnika prikovali k tlom, je pehota izvedla premik. Pri prečkanju minsko-žičnih ovir so jim pomagali tudi inženirji, uporabili so šest kilogramov plastičnega eksploziva in TNT-ja. Mimo ovir se je prebil vod z ročnimi raketometi, sledili so še pripadniki z avtomatskimi puškami.

V tej fazi so uporabili tudi minomete in havbico, da so nasprotniku s pomočjo ognjene podpore vidno polje zakrili z dimom in tako zaščitili svojo pehoto. "Dim, ki ste ga videli ob prehodu minsko-žičnih ovir, je namenjen temu, da zakriva pogled in delovanje nasprotnika po naših lastnih silah," nam je Hafner pojasnil pomen vizualnega kritja na terenu.

V sklepnem delu se je pehota od omenjenih ovir premaknila neposredno k objektu, kjer se je prej nahajal nasprotnik. V tej fazi se že pričakuje, da je ta do zdaj utrpel velike izgube in je verjetnost, da bo udaril po njih, bistveno manjša. Vseeno je bil en pripadnik med napadom po scenariju huje ranjen, zato je bila potrebna evakuacija s helikopterjem. 

Tank ima denimo sposobnost, da zadimi bojišče, pri tem pa uporabi gorivo, ki ga sicer uporablja za pogon: "Spusti ga iz posebne šobe, zato da se območje, na katerem se nahaja tank, zadimi. To je primarno namenjeno lastni zaščiti, zato da lahko tank zamaskira svoje premike, hkrati pa se lahko uporabi tudi zadimljanje bojišča, da se nasprotniku onemogoči pogled na cilje," pove.

Tokrat so ga uporabili za to, da so ustvarili dimno zaveso, za katero se je helikopter lahko bolj varno premaknil na tla in vkrcal poškodovane.

Pilatus je s preletom nazadnje izvedel še prikaz sile: "Zato, da se morebitni nasprotnik, ki se nahaja v globini, še naprej od nas, umakne. Kot nekakšen prikaz moči in zmogljivosti nadaljnjega delovanja," opis vaje zaključi Hafner.

Opravili so v pol ure

V tem napadu, ki je trajal 32 minut, je sodelovalo 180 pripadnikov SV. Ker je šlo za vajo bojnega streljanja, pa so nasprotnika le simulirali. Uporabili so kombinacijo tarč, ki se dvigujejo na daljinsko upravljanje, in robotskih tarč, ki simulirajo nasprotnikovo premikanje. Tarče tako ognja niso vračale. "Ko gre za bojna streljanja, mi nimamo sistemov, pri katerih se deluje zoper nas, ker bi bilo to seveda nevarno. Glede na učinkovitost našega ognja pa simuliramo tudi izgube na nasprotnikovi strani," je pojasnil.

Območje, na katerem so se premikali, je merilo približno 400 metrov v širino, v globino oziroma od začetne do končne črte napada pa 800 metrov. Grante in mine, uporabljene iz minometov in havbic, pa so padale še bistveno dlje, zato so njihove cilje zaradi varnosti od moštva, ki se je premikalo po terenu, odmaknili še za približno 400 metrov. 

Vse uporabljeno strelivo je bilo namreč ostro, kar pomeni, da so tako havbice kot minometi izstreljevali bojno strelivo, ki ob stiku s tlemi oziroma tarčo eksplodira. Tako je bilo tudi strelivo v avtomatskih puškah, tudi raketi Spike sta bili z bojnima glavama. "Ostro strelivo pomeni, da iz cevi prileti krogla ven, in ko zadane cilj, ga uniči. To pomeni, da če taka krogla zadane človeka, ga bo poškodovala ali ubila," razloži vodja streljanja. Nasprotje temu je manevrsko strelivo, ki se na vajah uporablja za simulacijo streljanja, naboj pa nima zrna.

'Plonklistek' na roki

Med pogovorom opazimo, da ima podpolkovnik nekaj napisano na hrbtni strani dlani. "Na roki imam napisan 'plonklistek' s časovnico premikov," se zasmeji. "To je časovnica, ki sem si jo zastavil zato, da smo lahko bolj dinamično in pa v pravilnih časovnih zamikih premikali enote po terenu v času bojevanja," pojasni. "To naredimo vedno. Samo da eni uporabljajo beležnice, drugi prenosne računalnike, nekateri pa si kdaj kaj napišemo tudi na roko."

Varnostni koti oziroma varne cone so še ena taka zanimivost. "Sicer jih poznamo, ampak ko si v boju pod stresom ali časovnim pritiskom, lahko včasih kakšna taka podrobnost uide iz glave. Zato si predvsem tiste, za katere pričakujemo, da bodo šle iz glave, tudi zabeležimo," razloži Hafner. Varnostni kot je območje, zunaj katerega je oseba varna in je izstrelek ali udarni val, ki prileti iz orožja, ne poškoduje. Zato si pogosto zabeležijo geografske koordinate ali pa neko lokacijo v naravi: lahko je to drevo, rob gozda, cesta, jarek. Do tam so varni, naprej več ne.

Pehota in tanki kot učinkovita kombinacija

Uradno je šlo za vajo združenega bojevanja rodov z bojnim streljanjem. V Slovenski vojski ni delitve na zvrsti, kot so kopenska vojska, letalstvo, mornarica, ampak jih delijo na devet rodov. To so pehota, oklepne enote, inženirstvo, jedrsko-radiološko-biološko-kemična obramba, artilerija, letalstvo, zračna obramba, pomorstvo in zveze. Večino časa enote izvajajo samostojna urjenja, SV pa teži k temu, da se čim večkrat usposabljajo tudi skupaj. Združeno bojevanje pomeni, da rodove združijo na način, da optimalno izkoristijo njihove zmogljivosti. 

Pehota se denimo deli na lahko, srednjo in težko, odvisno od tega, kakšna vozila in oborožitev uporablja. Pripadniki lahkih pehotnih enot se pomikajo po terenu peš, kar pomeni, da so počasnejši, vendar pa je prednost ta, da se premikajo zelo neopaženo po zahtevnem terenu, kot so hribovit in gozdnati svet ali pa naseljena območja.

Osnova oklepnih enot pa so tanki, ki so težko uničljivi, imajo veliko mobilnost in se zelo hitro premikajo predvsem po odprtem terenu, ne morejo pa se premikati po gozdnatem terenu in so zelo izpostavljeni v naseljenih območjih. "Združeno bojevanje pomeni, da če napademo naselje, so idealna kombinacija pehotne enote, ki se premikajo peš in tanki, ki tem vojakom omogočajo veliko ognjeno moč," ponazori. 

Najprej rešujejo življenja vojakov, nato njihove ude

Čeprav je bil boj v dolini Počkovca končan, se vaja še ni zaključila. Enota je utrpela nekaj poškodb pripadnikov, ki so bili nato evakuirani v premično vojaško bolnišnico ROLE-2, postavljeno v bližini. Eden izmed vojakov je bil tja torej prepeljan s helikopterjem, ostali pa so prišli z reševalnimi vozili.

Ob prihodu več poškodovancev se je treba vedno odločiti, katerega bodo sprejeli prvega, kar se odločijo na podlagi triaže in re-triaže.

Ugotovili so, da je bolnik rdeč, torej življenjsko ogrožen in potrebuje takojšnjo zdravstveno oskrbo, sicer se lahko njegovo zdravstveno stanje poslabša do te mere, da lahko tudi umre. Rumeni bolniki lahko na kirurško zdravstveno oskrbo počakajo kakšno uro, zeleni pa tudi več ur ali celo dni. Bolnik, pri katerem je šlo za zračno evakuacijo, je utrpel poškodbo trebuha z odprtim trebuhom, med operacijo so našli tujek, ki ga je zadel, in ga odstranili.

V vojaških bolnišnicah zdravniki opravljajo t. i. "damage control surgery", najprej rešujejo življenja vojakov, nato njihove ude in na koncu tudi njihove funkcije.

Vlogo glavnega kirurga je igral Aleš Fischinger, ki je pripadnik pogodbene rezerve SV.

"Na bojišču so najpogostejše poškodbe, ki jih vojaki prejmejo, zaradi strelnih poškodb, te pa lahko gravitirajo v okončine, glavo, prsni koš ali trebuh. Posebno težavo in izziv predstavljajo rane, ki nastanejo kot posledica z dolgocevnim orožjem, ker je tam energija prenosa, ki jo bolnik prejme, veliko višja. Zato je tudi škoda, ki jo naboj povzroči v telesu, veliko večja," pojasni.

Kot pravi, vojaški kirurgi nimajo dovolj bolnikov, ker na srečo ne potekajo bojevanja, zato je dobro, da delajo v civilnih bolnišnicah, da ohranjajo svoje kirurške sposobnosti, če bi jih kdaj potrebovali tudi v vojaškem svetu: "To je modus operandi, ki ga izvajajo Slovenija, Evropa, Balkan in tudi ZDA." Fischinger je sicer kot kirurg zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru na oddelku za travmatologijo in poškodbe.

Medicinsko oskrbo je v Role 2 zagotovila mednarodna vojaška enota v sklopu obstoječih Balkanskih namenskih zdravstvenih sil (BMTF). "Medicina je univerzalna, še posebej kirurgija. Vsi izvajamo iste postopke, enake operacije so prisotne po vsem svetu, zlasti ko govorimo o nujnih operacijah za ohranitev življenja bolnikov. Je pa res, da morda obstaja jezikovna prepreka in nekaj, čemur kirurgi radi rečemo 'hišne navade', ki jih je treba poenotiti, da bomo imeli v ROLE-2 svoje hišne navade in bomo vsi v vsakem trenutku vedeli, kaj delamo," pravi sogovornik.

Smisel tovrstne mešane sestave je tudi prenašanje izkušenj z nacije na nacijo. Nekaj pripadnikov je bilo v Afganistanu, članica BMTF je denimo tudi Bosna in Hercegovina, ki je pred nekaj leti doživela vojno na lastnih tleh, zato lahko delijo lastne izkušnje. 

Vse zgoraj opisano je bilo del niza vojaških vaj Preskok 2022. Te so potekale od 12. septembra do 21. oktobra, tako na vadiščih na širšem območju Slovenije kot na vadiščih v tujini. Sodelovalo je okoli 2000 pripadnikov SV-ja in tudi več kot 300 pripadnikov vojsk zavezniških in partnerskih držav.

Bojno streljanje na Počku so si ogledali predsednik Borut Pahor, minister za obrambo Marjan Šarec, državni sekretar Damir Črnčec, predstavniki parlamentarnega Odbora za obrambo, ki mu predseduje Martin Premk, načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Robert Glavaš, vojaški atašeji in drugi visoki gostje.