Reševanje planeta na Škotskem
Lani novembra bi moral v Glasgowu na Škotskem potekati veliki podnebni vrh, na katerem bi v okviru Združenih narodov več kot 200 voditeljev z vseh koncev sveta premlevalo, kako ustaviti vedno bolj grozeče podnebne spremembe. Vrh je, tako kot vse drugo, prestavil eden od vrhuncev pandemije covida-19. V Glasgowu se bo tako približno 120 voditeljev držav, skupaj pa 25.000 udeležencev, dobilo leto pozneje, kot je bilo načrtovano, na zadnji oktobrski dan letos. Srečanje z imenom COP26 bo trajalo 13 dni.
Ime srečanja je povezano z zgodovino boja proti podnebnim spremembam. COP je kratica za angleško poimenovanje konference podpisnikov (Conference of the Parties) okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki so jo sestavili leta 1994. Letošnja konferenca bo 26. po vrsti. A srečanje v Glasgowu naj ne bi bilo samo redni protokolarni zbor, ampak naj bi prineslo pomembne, celo prelomne odločitve, kako bomo podnebje planeta rešili pred pregrevanjem. Tako je vsaj prepričan gostitelj, britanski premier Boris Johnson.
Najpomembnejše srečanje po Parizu
Za Johnsona je COP26 pomemben že zato, ker naj bi bil največji mednarodni politični dogodek vseh časov v Veliki Britaniji. In zgodil se bo ravno med njegovim mandatom. Seveda pa je glasgowsko srečanje zanj pomembno tudi zato, da bo z njim pokazal, da Velika Britanija po odhodu iz Evropske unije ostaja pomemben globalni igralec in ne bo pristala na obrobju svetovnega dogajanja, kakor so opozarjali in še opozarjajo številni nasprotniki brexita. Mimogrede, Johnson in vplivni britanski tabloidi so bili najbolj vneti podporniki brexita, ki je na Škotskem, kjer je velika večina prebivalcev glasovala proti odhodu iz Evropske unije, kljub pred samo nekaj leti neuspešnemu referendumu o odhodu iz Združenega kraljestva, spet močno okrepil osamosvojitvene težnje.
A za svet bi lahko imel COP26 veliko večji pomen kot za Johnsonove predvsem notranjepolitične interese. Opisujejo ga namreč kot najpomembnejši podnebni vrh po COP21 leta 2015 v Parizu.
COP26 opisujejo kot najpomembnejši podnebni vrh po COP21 leta 2015 v Parizu.
Ta je prinesel nekaj pomembnih premikov, čeprav ne tudi trdnih zavez o velikem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Ne gre samo za ogljikov dioksid, zelo problematičen je metan kot stranski produkt kmetijstva, predvsem živinoreje, in ravnanja z odpadki, zelo nepredvidljivi pa so izpusti tega plina iz talečih se nekdaj večno zamrznjenih tal v polarnih predelih.
V pariški dogovor so države zapisale, da je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in povečati uporabo obnovljivih virov energije, kot so sonce, veter, valovanje in plimovanje morja. Morda najbolj znan sklep iz Pariza je, da bi morali globalno povišanje temperatur ustaviti precej pod dvema stopinjama Celzija, najbolje bi bilo, če bi ga omejili na največ 1,5 stopinje. Bogatejše države so se tudi odločile, da bodo revnejšim vsako leto za prehod v bolj zeleno gospodarstvo namenile 100 milijard dolarjev (dobrih 86 milijard evrov). Zaveze države do neke mere izpolnjujejo, vendar nobene popolnoma.
V preteklosti so se Združeni narodi zavzemali, da bi se denar bogatejših v revnejših državah porabil izključno za tehnološki prehod v brezogljično ali vsaj ogljično manj intenzivno družbo. Vendar je sčasoma postalo jasno, da se bo podnebje segrevalo, tudi če bi takoj ustavili izpuste toplogrednih plinov. Ti so namreč zelo trdoživi in v ozračju ostajajo zelo dolgo. Zato novejše smernice OZN predlagajo več vlaganj v prilagajanje neizbežnim spremembam. Sredstva naj bi razdelili na polovico, med investicije za zmanjševanje izpustov in za prilagajanje segrevanju.
Strokovnjaki opozarjajo, da so bili sklepi iz Pariza premalo ambiciozni, in tudi če bi jih izpolnili, v prihodnjih desetletjih ne bi zavrli globalnega segrevanja pri manj kot dveh stopinjah. Predvsem pa so bili ti sklepi nekakšen džentelmenski dogovor, saj njihovo neizpolnjevanje ne prinaša nobenih kazni.
Najhujši udarec pariškemu dogovoru se je zgodil poleti 2017, ko je takratni predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump naznanil, da bo njegova država preklicala svoj podpis pod sporazumom. Odstop od pariškega dogovora je začel uradno veljati 4. novembra lani, torej dan po tistem, ko je Trump izgubil volitve za drugi mandat. ZDA so zdaj spet med podpisnicami dogovora, saj je novi predsednik Joe Biden znova pristopil k njemu, in to prvi dan, ko je januarja letos prevzel oblast.
Američani da, Rusi in Kitajci ne
V Glasgowu bodo v skladu z enim od dogovorov iz Pariza voditelji držav in ministri poročali o napredku svojih držav v zadnjih petih letih, vsi pa upajo, da bodo sprejeli tudi nove odločitve o zmanjšanju izpustov.
Pri tem je treba poudariti, da so nekatere, predvsem razvite države v tem času izpuste dejansko zmanjšale. Tako je EU kot celota – gre za tretjo največjo onesnaževalko na svetu – v letih od 2014 do 2019 izpuste ogljikovega dioksida zmanjšala v povprečju za 0,7 odstotka na leto. ZDA, druge na tej lestvici, so jih zmanjšale za povprečno 0,8 odstotka na leto. A to ne pomaga kaj dosti, saj jih je država z največ izpusti, Kitajska, v istih letih povečevala za 0,9 odstotka, Indija kot četrta za kar štiri odstotke in Rusija kot peta povprečno za dober odstotek na leto. Tudi vse druge države so bile daleč od smelih sklepov iz Pariza. Izpusti ogljikovega dioksida vseh drugih držav skupaj razen omenjene peterice so se namreč v omenjenem obdobju povečevali za povprečno 1,8 odstotka na leto.
Država z največ izpusti, Kitajska, je v obdobju od 2014 do 2019 izpuste povečevala za 0,9 odstotka na leto.
Zanimivo je, da je od voditeljev teh držav udeležbo na COP26 potrdil samo predsednik ZDA Joe Biden. Kitajski predsednik Xi Jinping verjetno ne bo prišel – že od začetka pandemije covida-19 ni šel nikamor –, tudi prihod indijskega premiera Narendre Modija ni gotov. So pa iz Kremlja sporočili, da v Glasgow zagotovo ne bo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Seveda bosta tam gostitelj Johnson in – če ji bo zadnje čase precej krhko zdravje dopuščalo – britanska kraljica Elizabeta II.
Iz EU, ki se rada trka po prsih kot najbolj okoljsko ozaveščen del sveta, bo udeležba polna. Tako iz bruseljskih institucij kot iz posameznih držav. Na čelu slovenske delegacije bo premier Janez Janša, poleg njega bodo tam še ministri za okolje Andrej Vizjak (če bo še na položaju), za finance Andrej Šircelj in za infrastrukturo Jernej Vrtovec. Skupaj je na seznamu slovenskih udeležencev iz različnih delov državne uprave več kot 50 ljudi, vendar na ministrstvu za okolje poudarjajo, da ni nujno, da bodo vsi odpotovali. In da tudi tisti, ki bodo, ne bodo tam ves čas. Janša bo na primer sodeloval samo na zasedanju voditeljev 1. in 2. novembra.
Kako nam gre
Stroški slovenske udeležbe v Glasgowu bodo znašali približno 1,2 milijona evrov. Od tega bo največji delež namenjen za najem in tehnično opremo paviljona EU in prostorov Unije. Slovenija mora namreč »kot predsedujoča država svetu EU skupaj z evropsko komisijo zagotoviti in plačati paviljon EU, kjer bodo dnevno potekala pogajanja in drugi dogodki, povezani s pripravami EU na pogajanja,« pojasnjujejo na okoljskem ministrstvu.
Stroški slovenske udeležbe v Glasgowu bodo znašali približno 1,2 milijona evrov.
»Glavni cilj COP26 je doseči napredek glede večje ambicije za omejitev segrevanja ozračja na 1,5 stopinje in mobilizacije dodatnih finančnih virov skladno z zavezami, danimi državam v razvoju. Pomemben cilj konference je tudi dokončati delo v zvezi z delovnim programom pariškega sporazuma. Doseganje napredka pri uresničevanju teh ciljev je ključna prednostna naloga slovenskega predsedstva. Ključni cilj Slovenije bo uspešno zastopanje stališč EU navzven in v pogajanjih s tretjimi državami na letošnjem najpomembnejšem globalnem zasedanju,« so nam z okoljskega ministrstva odgovorili na vprašanje, kaj Slovenija pričakuje od COP26.
Po vladnih načrtih naj bi Slovenija do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v shemo trgovanja z emisijskimi kuponi, za vsaj petino. Glede prometa si ne delajo utvar, saj predvidevajo, da se bodo izpusti povečali za 12 odstotkov. Drugi cilji so bolj ambiciozni. V ravnanju z odpadki naj bi se izpusti zmanjšali za dve tretjini, v industriji za dobre štiri desetine in energetiki za dobro tretjino; pri zadnjih dveh gre za tiste dele sektorjev, ki niso vključeni v sistem trgovanja z izpusti. V kmetijstvu, ki ustvari skoraj desetino izpustov, več kot pol tega je metana iz prebavil rejnih živali, bodo po teh načrtih izpusti do leta 2030 ostali na približno enaki ravni.
Neambiciozno
Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, članica medvladnega odbora za podnebne spremembe Združenih narodov, pravi, da so v vseh državah načrti za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov premalo ambiciozni in slovenski ni izjema. Naši izpusti bolj ali manj stagnirajo, da bi dosegli zaveze, pa bi jih morali zmanjšati za šest odstotkov na leto. »Če ostanemo eno leto na enaki ravni, bi jih morali naslednje leto znižati za 12 odstotkov. Takega padca pa ni povzročil niti covid,« težavnost naloge opisuje najbolj znana slovenska klimatologinja.
Če ostanemo eno leto na enaki ravni, bi morali izpuste naslednje leto znižati za 12 odstotkov. Takega padca pa ni povzročil niti covid.
Lučka Kajfež Bogataj
Najhitrejši ukrep za zmanjšanje slovenskih izpustov je po njenem mnenju energetska sanacija stavb, saj se v državi, kjer traja kurilna sezona pol leta, ogromno energije porabi za ogrevanje. Če so stavbe dobro izolirane, se potreba po ogrevanju zelo zmanjša. Drugi ukrep je prestrukturiranje gospodarstva, kar pomeni zapiranje tovarn, ki so velike porabnice energije in prinašajo premalo dohodka. Tudi tretji izmed hitrih ukrepov je trd. Po besedah Lučke Kajfež Bogataj bi bilo treba tako podražiti prevoz z osebnimi avtomobili, da se z njimi ne bi splačalo več voziti. »Liter dizla bi moral stati tri evre, stroški z registracijo avtomobilov pa bi se morali podvojiti,« je opisala, o kakšnih okvirih govori. Seveda bi morali hkrati s postopnim dvigom stroškov, povezanih z avtomobili, razvijati javni potniški promet. »Če gredo ukrepi samo v podražitev osebnega prometa, kakor so naredili v Franciji, so tudi posledice takšne, kot so tam,« je na proteste francoskih rumenih jopičev spomnila Kajfež Bogatajeva.
Glede alternativ ni najbolj optimistična. Proti jedrski energiji sicer nima nič, vendar misli, da je ta vlak za Slovenijo že odpeljal. Povedala je, da bi morali nov jedrski blok začeti delati takrat, ko se je začel delati šesti blok v Šoštanju, torej bi ga morali zgraditi namesto njega. Poleg tega misli, da pri prizadevanjih za gradnjo novega bloka v Krškem ne gre samo za čistejšo elektriko. »Če bi šlo samo za to, bi lahko kupili polovico nuklearke, ki jo gradijo na Madžarskem, če smo že prijatelji,« je dejala klimatologinja.
Za COP26 si želi, da bi sprejeli pravila s podnebne konference v Parizu 2015, tako imenovano knjigo pravil. Ob tem opozarja na 100 milijard dolarjev na leto, ki so jih za razogljičenje razvijajočim se državam takrat obljubile razvite, a jih še zdaleč ne dajejo. Po njenem bi morali ta denar usmerjati predvsem v investicije, s katerimi bi pospeševali razvoj brez obremenjevanja okolja.
Tudi v fundaciji za trajnostni razvoj Umanotera menijo, da so slovenski cilji premalo ambiciozni. Vodja projektov dr. Jonas Sonnenschein pravi, da bi morali glede na dogovor iz Pariza ogljično nevtralnost doseči že leta 2040, ne leta 2050, kakor načrtuje slovenska strategija. Vendar bi za to morali spremeniti celoten sistem v prometu, proizvodnji elektrike, pridelavi hrane in gradnji mest.
Za hitro zmanjšanje izpustov do leta 2030 vidi sogovornik možnost v zaprtju šoštanjske termoelektrarne, saj ne samo nevladniki, ampak tudi številni strokovnjaki za energetiko pravijo, da bi jo lahko do konca tega desetletja nadomestili z izrabo sončne energije. Vsekakor bodo za radikalno zmanjšanje izpustov potrebna velika vlaganja v obnovljive vire, tako v sončne elektrarne kot toplotne črpalke in podobno. Nujno pa bo temu prilagoditi tudi električno omrežje. V vseh pogovorih z odgovornimi Sonnenschein namreč opaža, da pri načrtih posodobitev omrežja izhajajo iz virov elektrike, kakršne imamo zdaj, torej velikih in centraliziranih, ne pa iz takšnih, kakršne bomo imeli – oziroma bi jih morali imeti – v prihodnosti, se pravi manjše in razpršene. Pri prometu pa so za zmanjšanje izpustov nujna prizadevanja za elektrifikacijo.
Šoštanjsko termoelektrarno bi lahko do konca tega desetletja nadomestili z izrabo sončne energije.
Od COP26 Umanotera, ki sodeluje v mednarodnih mrežah nevladnih okoljevarstvenih organizacij, najbolj pričakuje trdne zaveze držav o zmanjšanju izpustov. »Če bo šlo naprej tako kot do zdaj, se do konca stoletja podnebje ne bo segrelo za največ dve stopinji, ampak za tri stopinje Celzija,« pravi Sonnenschein. Poleg tega bi morale razvite države razvijajočim se nameniti več denarja za prehod v nizkoogljično prihodnost. Okoljevarstvenikom tudi poudarjajo, da mora biti trgovanje z emisijskimi kuponi, če naj sploh bo, zelo strogo regulirano.
