Nočemo se še predati ... ne danes

Kaj vse bo po koroni pričalo o njej? Gotovo tudi omnibus Barve karantene, film šestih obalnih dijakov pod vodstvom mentorice Samante Kobal, posnet med zaprtjem javnega življenja ob prvem virusnem valu, ki so ga v minuli teden prvič predstavili v Kopru. Že maja so novogoriški gimnazijci gledališko-filmske smeri predstavili svoja dramska besedila, ki so našla pot v lično knjižico. Oboje učinkuje presunljivo.

Maja Pertič Gombač

“Dijaki, ki so v 1. letnik vstopili zaradi ljubezni do gledališkega ustvarjanja, bi krono svojega umetniškega izražanja morali izživeti v maturitetni predstavi, ki jo je korona za vedno odplaknila,” v spremnem zapisu strne Samanta Kobal, mentorica novogoriških maturantov na gledališko-filmski smeri, ki prvi v zgodovini umetniške gimnazije niso uprizorili predstave. A se niso predali, navdahnjeni tudi s kultno Jovanovićevo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki so napisali dramsko besedilo, sestavljeno iz 15 delov, naslovljeno V tem kaotičnem svetu kar prija malo posedeti pod toplim soncem, globoko vdihniti in umiriti svoje misli.

Samanta Kobal

dramaturginja in gledališka pedagoginja

“Pomembno se mi zdi, da damo mladim besedo, da jim prisluhnemo. So izjemno ustvarjalni, obenem pa je bil v covidnem času njihov glas najmanj slišan.”

Anže Arčon, Urška Gruntar, Aleksandar Jovanovski, Franc Kravos, Ivana Stojanović, Lija Mozetič, Neža Valentinčič, Larisa Gašić, Zoya Petrič, Sara Stopar, Sara Benčić, Hana Likar, Tina Žibernik, Marija Poša, Maja Lah in Graciella Nikolić so majasvoje delo predstavili pod okriljem Tedna ljubiteljske kulture, ko je tudi izšla lična knjižica, ki sta jo izdala Gimnazija Nova Gorica in novogoriška izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Mladi so predstavo uprizorili le za splet, a ostala so besedila, ki nosijo ogromno vprašanj, premislekov, izvirnih, odbitih, tudi humornih trenutkov, predvsem pa “preizprašujejo in osmišljajo naše bivanje iz 15 zornih kotov, usmerjenih na človeka in njegovo vlogo v svetu”, razmišlja Samanta Kobal. Knjižico, ki jo je oblikoval Marko Krumberger, odlikujejo tudi fotografije, ki jih je ob Valentini Razpet večinoma posnel Blaž Stantič Kobal, mentoričin sin in eden od dveh letošnjih fotovizionarjev, čigar fotografije so uvrščene na skupinsko razstavo Fotovizije 2021, ki je po koprski predstavitvi od petka na ogled na novogoriški Mostovni.

Mladi imajo besedo

“Pomembno se mi zdi, da damo mladim besedo, da jim prisluhnemo. So izjemno ustvarjalni, obenem pa je bil v covidnem času njihov glas najmanj slišan,” pove Samanta Kobal, ki z Urško Bradaškja vodi gledališko šolo Talia. Deluje v koprski Gajbli, hiši ustvarjalnih zgodb, kjer so med prvim valom vsi projekti zastali. Z nekaterimi dijaki se je Samanta Kobal srečevala na zoom srečanjih, kjer so med nemočjo in nejevero, da so vsi zaprti doma, prišli do zamisli, da bi vsak napisal svoje besedilo, ki bi ga nato odigrali.

To je bila povsem nova izkušnja. Nastalo je šest žanrsko raznolikih monologov, zgodb, v katerih se odsevajo tako stiska mladih kakor občutki, da je morda pred njimi nekaj novega, drugačnega. Sprva so skušali zaživeti v bralni uprizoritvi, a se je izkazalo, da so primernejši za filmski medij. Tako so nastale Barve korone, brezproračunski omnibus šestih zgodb, ki jih je režirala Kobalova, v pomoč pa je prišel tudi sin Blaž, tokrat v vlogi snemalca, montažerja in avtorja izjemnih črno-belih povezovalnih vložkov. BunkerLee Rajčić, BratMaja Umerja, Človeški stiki Taše Bornšek, Popoln umorAsje Sawaid, Pizza z ananasomEneje Božič in Vesolje občutkovMaše Novak so fikcijske zgodbe, ki vsaka na svoj način predeluje in v filmski medij prevaja občutke in spoznanja ob ujetosti med štiri stene.

“Zanimivo je bilo igrati svoje besedilo, ker običajno uprizarjamo besedila drugih,” se je na četrtkovi predstavitvi v koprski Pini, drugi po nedeljski premieri, spominjala Maša Novak. Dejala je, da je bilo pisanje vse prej kot preprosto, predvsem pa je bila karantena zelo težka izkušnja. A zdi se, da na svoj način mladi sporočajo, kot pove lik, ki ga je usvarila Taša Bornšek: “Nočem se še predati, ne danes.”

Filmski omnibus je v resnici precej temačen, pričakovana mladostna razposajenost se je pretočila v katarzično, najbrž tudi terapevtsko ustvarjalnost, po kateri občinstvo kar onemi. Film, ki ponuja precej tem za nadaljnji pogovor, za zdaj še nima začrtane poti med gledalce, po videnem pa ga zlahka priporočamo tako mladim kakor njihovim odraslim sopotnikom - v ogled in kasnejše pretresanje.

---