Michael Schumacher, ki je decembra 2013 doživel smučarsko nesrečo in od tedaj o njegovem zdravstvenem stanju bolj ali manj ugibamo, je bil v svojih dirkaških dneh strah in trepet tekmecev. V svoji bogati karieri si je do nedavnega privozil rekordno število zmag, za katere je bil pripravljen iti preko trupel. Njegova želja po zmagi je bila tako močna, da je včasih naredil poteze, zaradi katerih se številni še danes sprašujejo o njegovi veličini.

Tako kot številni drugi športniki je tudi Nemec pogosto želel zmagati in to za vsako ceno. V svoji 19-letni karieri dirkača Formule 1 se mu je to velikokrat obrestovalo, nekajkrat pa se mu predrznost ni izplačala. Številne njegove poteze so bile predmet polemike, spodaj navedene pa so dvignile največ prahu.

Največji grehi Michaela Schumacherja

Trčenje z Damonom Hillom (VN Avstralije, 1994)

Ena najbolj spornih potez Nemca v njegovi dolgoletni karieri sega v sezono 1994, ko je dirkaški svet žaloval za Ayrtonnom Senno in je Schumacher prvič postal svetovni prvak v F1. Schumi (Benetton Ford), ki je v tej sezoni dosegel osem zmag, je imel pred zadnjo dirko samo eno točko naskoka pred britanskim tekmecem Damonom Hillom (Williams Renault) in je dobro vedel, da če Britanec dirke v avstralskem Adelaidu ne konča, bo naslov prvaka njegov. Samozavesten Nemec je vodil vse od štarta, potem ko sta s Hillom prehitela Nigela Mansella, ki je dobil kvalifikacije. Tak vrstni red je bil vse do 36. kroga, ko je Nemec storil napako, zletel s steze in se mu je Hill povsem približal. Britanec je zavohal priložnost, ga skušal v desnem zavoju po notranji strani prehiteti, a je, potem ko je Nemec odločno zavil desno, prišlo do trčenja, zaradi česar sta oba predčasno končala dirko, kar je pomenilo, da je Nemec prvak.

Trčenje z Jacquesom Villeneuvom (VN Evrope, 1997)

Čeprav pregovor pravi, da naj strela ne bi udarila dvakrat na isto mesto, to v primeru Schumacherja ne drži. Podobna zgodba kot s Hillom se je namreč ponovila tri leta kasneje, le da je Schumacher, ki je tedaj prvo sezono dirkal s Ferrarijem, bil tesen boj z Villeneuvom (Willams Renault), pred katerim je imel pred zadnjo dirko v španskem Jerezu točko prednosti. Tudi tokrat je Schumacher vodil večino dirke, potem pa je v 48. krogu Kanadčan napadel Nemca po notranji strani ovinka in bil za dolžino pnevmatike že pred njim. Schumacher se za nobeno ceno ni pustil prehiteti in je sunkovito zapeljal desno in (domnevno namerno) trčil v Kanadčana. Poteza se mu ni obrestovala, saj je odstopil, medtem ko je Villeneuve lahko nadaljeval z dirko in prvič postal prvak, potem ko je dirko končal na tretjem mestu. Zaradi umazane poteze so Nemca naknadno tudi diskvalificirali iz prvenstva.

Spor z Davidom Coulthardom (VN Belgije, 1998)

Schumacher je imel številne sovražnike tudi na dirkališču. Mednje sodi tudi David Coulthard, med njima je zavrela kri na VN Belgije, ki vedno ponudi dramo. V Spaju smo namreč pogosto priča spektakularnim nesrečam. Tisto leto smo bili priča nesreči, v kateri je bilo v uvodnem krogu udeleženih kar 13 bolidov. Ko so štart organizatorji ponovili, je Schumacher, ki je dominiral v mokrih razmerah, prevzel nadzor nad dirko in prešel v vodstvo. Zgodba se je zanj končala v 24. krogu, ko je za krog ujel Coultharda in se s svojim Ferrarijem z visoko hitrostjo nepričakovano zaletel v zadek njegovega McLarena in moral odstopiti, potem ko je ostal brez prednjega kolesa. Nemec je bil prepričan, da je bila Škotova poteza namerna, da bi pomagal klubskemu tovarišu Miki Häkkinenu. Razjarjeni Schumacher je dejal, da ga je skušal Škot ubiti, a je kasneje omilil svojo izjavo. Potem ko je parkiral svoje vozilo v garaži, se je namenil h garaži 'srebrne puščice', da bi fizično obračunal s Škotom, a so mu to mehaniki (komaj) preprečili.

Ekipni ukazi (VN Avstralije, 2002)

Če je večina spornih potez Nemca povezana z nesrečami, so se zaradi te poteze začasno spremenila pravila igre v kraljici motošporta. Potem ko je Schumacherjev moštveni kolega Rubens Barrichello odpeljal popolno dirko na VN Avstrije v Zeltwegu in se vozil zasluženi zmagi naproti, mu je moštvo ukazalo, da pred ciljem predse spusti moštvenega kolega, da bo ta osvojil maksimalno število točk. Brazilec je na šesti dirki sezone, ko je imel Schumacher v skupnem seštevku več kot 40 točk naskoka pred tekmeci, sledil ukazom moštva, spustil plin in prepustil zmago Nemcu. Poteza je naletela na nedobravanje gledalcev in Ferrarijev dvojec je bil na slovesnosti izžvižgan. Nemec je Brazilca poslal na najvišjo stopničko in mu izročil trofejo, a publika je bila še bolj ogorčena, prav tako novinarska srenja. Nemec je krivdo zvalil na ekipo, FIA pa je Ferrariju naložila milijonsko kazen. FIA je za tem spremenila pravila in prepovedala tovrstne moštvene posege v dirko. Schumi je Rubensu vrnil uslugo na VN ZDA v Indianapolisu istega leta, potem ko je pred ciljno črto spustil moštvenega kolega, prvenstvo pa je že bilo odločeno.

Parkiranje sredi zavoja (VN Monaka, 2006)

Dirka v Monaku je znana po tem, da je večina bitke dobljene v kvalifikacijah, saj proga ne ponuja veliko prostora za prehitevanje. Tistega leta je kazalo, da bo Schumacher dobil kvalifikacije, potem ko je tik pred koncem postavil najboljši čas, a njegov tekmec za naslov prvaka Fernando Alonso je naslednji krog ogrožal njegov čas. Nemec je zavohal nevarnost in je uprizoril nesrečo pri Rascassu – zaletel se je v ogrado – parkiral sredi zavoja in posledično blokiral ostale dirkače ter prekinil kvalifikacije. Alonso zaradi tega ni mogel končati kroga in ko se je že zdelo, da je namera Schumacherja uspela, so komisarji spregledali namero Nemca in ga postavili na začelje, čeravno so se pri Ferrariju izgovarjali, da ni šlo za namerno dejanje. Nekdanji svetovni prvak Keke Rosberg je bil le eden od mnogih, ki so Schumacherja tedaj obtožili goljufanja. ''Če bi bil ta prav' 'dec', bi parkiral sredi steze in odkorakal stran,'' je incident pospremil prvak iz leta 1982. ''Mislil sem, da je odrasel. Navaden goljuf je. Naj Formulo 1 prepusti poštenjakom.''