Žal mi je, da ste zaradi Pisma vladi, katerega soavtorja sva z Aurelijem Jurijem, razočarani nad mano (Pismo Spomenki Hribar, Dnevnik, Mnenja 27. 10.). Svoje nestrinjanje z najinimi stališči o nujnosti pogajanj z zločincem Putinom ste strnili v naslednji očitek: »In s takšnim človekom naj bi se šli Slovenci v solo akciji brez posveta z EU in Ukrajino pogajat ter v primeru neuspeha celo grozit z odpovedjo sankcij in ukinitvijo pomoči.« V Pismu pa dobesedno piše: »V čast nam bo, v čast Republiki Sloveniji, Vam osebno in vladi, ki jo vodite, če boste prav Vi oziroma slovenska politika dali konkretno pobudo za prekinitev ognja in za začetek pogajanj o prihodnjem sobivanju in sožitju med EU in Rusijo.« Kako naj bi k temu pristopili? »Kot prvo, pozovite Bruselj, naj vodstvi Nata ali EU začneta tovrstni poizkus oziroma naj napotita ustrezno delegacijo v Moskvo, ki naj preveri pripravljenost ruske strani na pogajanja, o čem in pod kakšnimi pogoji. Še več, naj animira Putina, da prekine vojno in pristopi k pogovorom.« Kje je tu zahteva, da bi se Slovenci brez posveta … šli solo pogajat? Vaši očitki, g. Šval, že na ravni besed ne držijo, še manj sporočilnost samega pisma.
Ker je vaša izhodiščna predpostavka ponaredek, je logično, da iz nje izvedeni očitki ne držijo. To velja tudi za očitek, da naj bi šli Slovenci v primeru neuspešnih pogajanj »celo grozit z odpovedjo sankcij in ukinitvijo pomoči«. Dejansko se original glasi: Slovenija bo pri prizadevanjih za začetek pogajanj »aktivno sodelovala.« V primeru, da EU in Nato na to ne pristaneta, »slovenskega soglasja k novim sankcijam proti Rusiji in nadaljnjemu oboroževanju Ukrajine ne bo«. To sugeriramo vladi, naj zastopa na odru evropske politike, saj podpisniki lahko le predlagamo – akcijo, tako ali drugačno, pa lahko izvede le vlada. S čim pa bi podpisniki Pisma lahko grozili? In komu?
V čem je problem razlike med vašim razumevanjem in dejansko vsebino Pisma vladi? Postopek je naslednji: neki bralec – v tem primeru vi, g. Šval – ima vnaprejšnje stališče o neki zadevi, osebni pogled, »optiko«, ki mu kroji tudi razumevanje teksta drugega pisca. V svoje razumevanje je tako zaverovan, da ne vidi tistega, kar dejansko piše, ampak tisto, kar mu izoblikuje njegovo razumevanje prebranega teksta. Namesto da bi z distance razmislil, kaj dejansko bere, svoje razumevanje prebranega takoj projecira nazaj v originalni tekst! Tako ne kritizira teksta, v tem primeru Pisma vladi, ampak svoje razumevanje tega, kar je prebral. Tu je vzrok vašega razočaranja nad menoj, g. Šval!
Pri primerjavi zgodovinskih dogodkov je treba biti natančen. Hitler je pobijal Jude in Rome; napadel je evropske države in Rusijo iz čiste nemške osvajalne težnje po obvladovanju in izkoriščanju – brez njihove krivde ali soodgovornosti. V primeru Putinovega napada na Ukrajino pa je treba upoštevati s strani Zahoda prelomljeno (sicer nepodpisano) obljubo Gorbačovu, da se Nato ne bo širil proti Vzhodu. Ukrajina pa tudi ni upoštevala sporazuma Minsk 1 in Minsk 2. Vsa Putinova opozorila, naj se držijo dogovorov, so bila preslišana. Brez upoštevanja soodgovornosti ameriške, evropske in ukrajinske politike ni mogoče objektivno razložiti Putinovega napada na Ukrajino. Zato je treba pri pogajanjih (ne dvomim, da bo do njih prej ali slej prišlo!) upoštevati tudi ruske argumente. Zaradi pogajanj Putin »ne bo nagrajen za agresijo« na Ukrajino, kakor pravite, g. Šval, morda pa se bo vzpostavil mir v Evropi! Alternativa pogajanjem je permanentna vojna, ki bi povsem uničila Ukrajino, osiromašila Evropo in trajno onemogočila možno sobivanje EU in Rusije v obojestransko korist. Možna ustanovitev Evrazije kot mednarodnega političnega subjekta se nam z vojno do zadnjega Ukrajinca, ki jo iz toplega zapečka propagirajo in financirajo ameriška politika in ubogljivi evropski politiki, odmika vedno bolj.
Spoštovani g. Šval, da le površno poznate moje tekste, je razvidno tudi iz vprašanj, ki mi jih postavljate, recimo v zvezi s partizani in Dolomitsko izjavo, kar sem obravnavala v študiji Dolomitska izjava (izdala Nova revija, Ljubljana 1991, 275 strani). Ruski napad na Ukrajino pa sem natančneje obravnavala v članku Drugi pogled (Delo, Sobotna priloga, 16. aprila).
Seveda se čutim počaščeno, če kdo ceni moje delo – toda moja dejanska prizadevanja, ne pa svoje projekcije v moj tekst, ki ga ravno bere. Ne morem ceniti polemik in kritik stališč, ki mi jih bralec pripisuje. Ker taka polemika nima smisla, saj moram najprej razjasniti, kaj sem zapisala sama in kaj moj kritik razume.
Ne morem pa sprejeti nekakšnega posmehovanja mirovnikov, ki jih ves čas dajete v narekovaj. Kar mene zadeva, sem predvsem »samohodka«, vendar organizirano mirovno gibanje spoštujem in se mu v posebnih situacijah tudi pridružujem. Zato ne razumem vašega zapisa, g. Šval, da bi »vsako nadaljevanje akcije 'mirovnikov' samo škodilo ugledu in varnosti Slovenije«. Kako je to mogoče?
Spomenka Hribar, Tomišelj