O partnerstvu na preizkušnji: "Ko je lukenj v trupu preveč, bo ladja pričela toniti!"

Koncept relacijske etike nam kot unikatni dosežek kontekstualne družinske terapije pomaga bolj poglobljeno razumeti dinamiko družinskega in partnerskega življenja tako, da razsvetli tiste osnovne etične predpostavke, ki so nujne za funkcionalno so-življenje družinskih članov.

V središču koncepta relacijske etike je lojalnost.

V vsakdanjem življenju uporabljamo besedo lojanost v smislu nudenja podpore, soglasja in neredko tudi potuhe sodelavcu, zakonskemu partnerju v odnosu do otrok ali sostorilcu v zločinu. Ali povedano drugače: na Štajerskem bi njega dni rekli, da je lojalen tisti, ki “nekomu drži štango”.

V skladu s konceptom relacijske etike lojalnost nastopi kot strokovna kategorija kot alternativa pojmu zvestobe.

A medtem ko pod pojmom zvestobe mislimo predvsem na spolno zvestobo, lojalnost kot strokovno utemeljen izraz zajema veliko širšo pojavnost od spolne zvestobe oziroma nezvestobe.

5 predpostavk zaslužene lojalnosti

Böszörményi govori o zasluženi in nezasluženi lojalnosti. O slednjem presoja z ozirom na izpolnjevanje osnovnih predpostavk funkcionalnega partnerskega in družinskega življenja.

Med te osnovne predpostavke štejemo:

• Enakovrednost in enakopravnost.

Enakopravnost temelji na predpostavki, da sta oba partnerja opravičena do enakih svoboščin in pravic. Enakovrednost pa pomeni, da ne glede na dohodke, premoženje ali višino izobrazbe oba partnerja oz. vsi družinski člani štejejo za enakovredne. Oba kriterija predpostavljata impliciten ali ekspliciten dogovor partnerjev glede tega, ali priznavata enake pravice in vrednosti drugi osebi v odnosu.

• Obračunljivost

Pogosto vidimo v partnerskih terapijah, da nekdo krši načela enakopravnosti in enakovrednosti, a za to ni pripravljen prevzeti odgovornost ali pa mu ni dano vedeti, da bi moral prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Kršitev načela obračunljivosti pogosto vidimo pri osebah, ki so odvisne od kakšne snovi ali dejavnosti. Čeprav nenehno kršijo medsebojne dogovore in delujejo proti interesom partnerske zveze ali družine, iščejo izgovore, prelagajo odgovornost na druge osebe. Obračunljivost je pomemben dejavnik z obeh strani. Po eni strani se zavedamo, da z odgovornim ravnanjem dokazujemo svojo enakovrednost in to lahko pričakujemo tudi od drugih udeležencev, obenem pa dajemo pravico drugim osebam, da nas kličejo na odgovornost, če ne izpolnimo pričakovanja.

• Vzajemnost

V tem kriteriju se izraža pravica do povrnitve vložene energije, čustev in aktivnosti v partnersko zvezo.

Večina kršitev vzajemnosti se odvija v veliko bolj subtilni obliki, v smislu neupoštevanja pravic in vrednot partnerja, naj je to v obliki izražanja čustev, pozornosti, spolnega ugodja ...

• Empatija

Empatija, sposobnost identifikacije s čustvi, bolečinami drugih, predvsem čustveno navezanih oseb, je zelo pomembna moralna predpostavka funkcionalnih odnosov. Sposobnost empatije nam omogoča, da pri svojih odločitvah upoštevamo tudi vpliv našega vedenja na čustvovanje druge osebe. Žal pa osebe z določenimi nevrobiološkimi pomanjkljivostmi niso sposobne čutiti empatije ali pa je njihovo doživljanje izredno selektivno in manipulativno.

Empatija nam pomaga, da (pravočasno) prepoznamo vpliv svojih odločitev in dejanj na čustvovanje drugih oseb.

• Sposobnost čutenja krivde in kesanje

Ni partnerskega odnosa v katerem ne bi kdaj kršili pravice ali vrednote druge osebe ter implicitno ali eksplicitno sklenjen dogovor.

Kršitve pravic bližnjih oseb povzročajo rane na medsebojnem odnosu, ki se kažejo v obliki nezaupanja, previdnosti, oddaljevanja. Včasih uporabimo metaforo, da na ta način nastanejo 'manjše in večje luknje na ladji'. Če jih je preveč (ali se jih pravočasno ne oskrbi), bo ladja počasi pričela toniti. Rane, ki jih hote ali nehote povzročimo svojim bližnjim, lahko izničimo le z izražanjem krivde in kesanjem. Izražanje krivde in kesanje se jasno prepletata z dejavniki enakopravnosti, enakovrednosti in obračunljivosti, saj s kesanjem dajemo vedeti, da upoštevamo enakopravnost in enakovrednost druge osebe, obenem pa se zavežemo, da danih kršitev ne bomo več počeli.

Ko je 'lukenj v ladijskem trupu' preveč

Če so zgoraj omenjene predpostavke uresničene v nekem partnerskem odnosu, potem lahko govorimo o zasluženi lojalnosti. V kolikor pa temu ni tako, se bo kmalu pričel najmanj eden od udeležencev v odnosu soočati z občutkom, da njegova oz. njena lojalnost ni zaslužena. Tako se ustvari disharmonija v odnosu, ki se lahko zrcali v resnih, duševnih in telesnih težavah.

Načela relacijske etike so pomembna, saj se v teh konceptih zrcalijo vse tiste dinamike partnerskega in družinskega odnosa, ki botrujejo konfliktom, toksičnim razmerjem, nezvestobi in razdoru.

Medtem ko koncept zvestobe in nezvestobe temelji na moralnih načelih in je osredotočen na spolno nezvestobo, pa gre pri lojalnosti za psihološki koncept, ki omogoča bolj poglobljeno razumevanje dinamike medsebojnih odnosov.

Notorične kršitve načel relacijske etike povzročajo globoko eksistencialno nezadovoljstvo, občutek prizadetosti, neupoštevanosti, manjvrednosti.

Če gledamo na partnerski odnos skozi načela relacisjke etike, se razkrije široki specter prikrite nelojalnosti do partnerja/partnerke.

S spremembo družbenih razmerij se ti odnosi nedvomno spreminjajo, vendar je še vedno izredno pomemben vpliv kulturno determiniranih sporočil, ki se kažejo v obliki nerealističnih pričakovanj, iluzij in zahtev.

Nezvestoba je le ena od posledic

Spolna zvestoba je povsem jasno, pogosto neizrečeno, brezpogojno pričakovanje partnerjev, ko ti vstopijo v trajno razmerje, medtem ko so pogoste druge kršitve načela lojalnosti spregledane.

Lahko bi omenili različne kršitve, ki so pogoste, pa jim vendar ne pripisujemo jasnega negativnega pomena.

Trdimo lahko, da je spolna nezvestoba pogosto posledica trajnih kršitev predpostavk relacijske etike strani enega udeleženca v odnosu ali celo obeh.

Lahko torej sklepamo, da nespoštovanje načel relacijske etike deluje škodljivo na partnerske odnose in pogosto rezultira konfliktne in krizne situacije, poskuse reševanja nastale situacije z iskanjem ugodja ali navezanosti izven partnerske zveze.

Kultura, v kateri živimo je globoko prepojena s tradicionalnimi, religiozno utemeljenimi koncepti, ki se navezujejo na moralno vrednotenje zvestobe, nezvestobe, ločitve.

V klinični praksi smo velikokrat priča globokemu čustvenemu doživljanju ob nezvestobi partnerjev ter idejam maščevanja, manipulacije, kar izvira iz teh tradicionalističnih predpostavk.

Razkritje spolne nezvestobe pogosto predstavlja za partnerja vir nastanka resnega, težko obvladljivega kriznega stanja. Osebe ki delujejo v afektivni modaliteti neredko uporabljajo nefunkcionalne obrambne strategije, ki še poglobijo nastalo konfliktno situacijo, v katero potegnejo prav tako otroke. Te situacije in načini razreševanja so pogosto destruktivni, prežeti z močnimi afekti, neredko celo tragični.

Terapija po načelih relacijske etike kot rešitev

Razumevanje načel relacijske etike pomaga razkriti tiste prikrite mehanizme, ki izvirajo iz nespoštovanja teh načel in dolgoročno prispevajo k poslabšanju medsebojnih odnosov ter iskanju nefunkcionalnih rešitev nastalega stanja.

Družinska – zakonska terapija pomaga uveljaviti načela relacijske etike v procesu restitucije partnerskega odnosa po razkritju spolne nezvestobe.

Prepoznavanje kršitev zgoraj omenjenih načel pomaga prebroditi čustveno prizadetost ob nezvestobi in omogoča 'nov začetek' partnerskega življenja na osnovi bolj funkcionalnih predpostavkah. Pri tem je pomembno, da oba partnerja razpolagata s kapaciteto prepoznavanja lastne odgovornosti ter bolečin, ki so jih njihova dejanja povzročila drugi osebi.