V vsakem predvolilnem obdobju slišimo iz ust naših politikov, da bo treba izvesti pokojninsko reformo. Sistem je nevzdržen, trdijo vsi, od prvega do zadnjega. Hkrati se vsi politiki zavedajo, da bodo ljudje reformo, kakršnakoli že bo, težko sprejeli, saj bo pomenila, da se vpeljujejo daljša delovna doba in višja starost upokojevanja, hkrati pa verjetno še dodatna obremenitev plač.
Padec standarda ob upokojitvi
A če ne želimo, da bomo ob upokojitvi skoraj vsi prejemali le zajamčeno pokojnino v višini 626,20 evra, bo treba sistem spremeniti. Informativni kalkulator na spletni strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) nam pokaže, da bi moški, ki ima danes 50 let in prejema povprečno plačo v višini 1969 evrov bruto ob starostni upokojitvi pri 60 letih s polno delovno dobo prejel 814 evrov pokojnine. A v Sloveniji so ljudje, ki prejemajo povprečno plačo ali več, v manjšini. Najbolj zaskrbljujoč je podatek o številu davčnih zavezancev, ki prejemajo najnižje prihodke, torej minimalno plačo. Po podatkih Fursa je tistih, ki imajo dohodke nižje od povprečne plače, 72 odstotkov, v dohodninski razred do minimalne plače pa sodi kar 42 odstotkov davčni zavezancev, a v to kategorijo je všteta tudi delovno neaktivna populacija.
Slovenski pokojninski sistem je tako kompleksen, da ga večina prebivalcev sploh ne razume.
Večina na minimalni pokojnini
Sklepamo lahko, da večina delovno aktivnih Slovencev in Slovenk z mesečnimi prihodki ne doseže praga 1530 evrov bruto plače, kolikor moraš zaslužiti na mesec, če želiš ob upokojitvi prejeti kakšen evro več kot od države zajamčenih 626,20 evra. Statistični podatki kažejo, da znesek, nižji od 1530 evrov bruto plače, prejema kar 60 odstotkov vseh zaposlenih v gospodarstvu, le kanček bolje pa je zaposlenim v javnem sektorju. Kljub mizernim pokojninam pa Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (Zpiz) vsako leto zmanjka denarja. Samo lansko leto je moral Zpiz, zato da je lahko pokril svoje obveznosti iz proračuna, prejeti še dodatno 1,1 milijarde evrov. Ob petih milijardah, ki jih je Zpiz namenil za izplačilo pokojnin 600 tisoč upravičencem, je leta 2021 povprečna pokojnina znašala 817,24 evra, najnižja pa le 279,56 evra, prejemali pa so jo 8103 upokojenci. Tako je videti, da imamo na eni strani premalo prihodkov v pokojninsko blagajno, na drugi strani pa pokojnine, ki so prenizke za dostojno življenje. Stanje se bo zaradi staranja prebivalstva v prihodnjih letih še poslabšalo.
Slaba demografska slika
Danes imamo po javno dostopnih podatkih nekaj manj kot milijon delovno aktivnih prebivalcev, torej tistih, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno. Na drugi strani je, kot rečeno, okoli 600 tisoč prejemnikov denarja iz pokojninske in invalidske blagajne, od tega naj bi jih nekaj več kot pol milijona prejemalo polno starostno pokojnino. V letih po osamosvojitvi smo imeli nekaj več kot 760 tisoč zavarovancev, ki so vplačevali v pokojninsko blagajno, ob tem pa 420 tisoč prejemnikov starostnih, invalidskih, vdovskih in družinskih pokojnin. Razmerje med zavarovanci in uživalci je bilo 1,82 : 1 v korist vplačnikov. To razmerje se je nato dolgo slabšalo in je leta 2013 znašalo le še 1,38 : 1. Manjši popravki pokojninskega sistema in razširitev kroga vplačnikov s študenti in priložnostno zaposlenimi so razmerje vnovič malce popravili. Leta 2020 je tako v pokojninsko malho prispevalo nekaj manj kot 960 tisoč zavezancev, število prejemnikov vseh pokojnin pa je preseglo 620 tisoč. Ob spremljanju demografije in hitrem staranju prebivalstva obstaja velika nevarnost, da bi razmerje med zaposlenimi in prejemniki pokojnin postalo 1:1, ali pa, da bi lahko v ne tako oddaljeni prihodnosti imeli več upokojencev kot delovno aktivnega prebivalstva.
»Prioritete so jasne: zagotoviti hkrati primerne pokojnine in vzdržnost pokojninskega sistema, ki bo bolj pregleden in bolj razumljiv prav vsakemu izmed nas.« - Mark Person, OECD
Rezultati analize OECD
Da bi se izognili takemu scenariju, je nujna pokojninska reforma, ki pa že leta ostaja mrtva črka na papirju. Konec januarja smo dobili rezultate analize Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki naj bi bila osnova za pripravo pokojninske reforme. Pri OECD so ugotovili, da so izdatki za pokojnine v letu 2019 znašali 10 odstotkov BDP, da pa naj bi se glede na projekcije ta odstotek dvignil, in sicer na 16 odstotkov BDP v letu 2050, kar je drugi največji porast za Romunijo in drugi največji skupni znesek takoj za Italijo. Ob tem pa OECD ugotavlja tudi, da prispevnih stopenj ne gre več zviševati, saj imamo že zdaj najvišje v celotnem OECD. Izhodišča, ki so jih pripravili za reformo, predvidevajo, bi se morala najnižja starost ob upokojitvi zvišati z zdajšnjih 60 let na vsaj 62, obdobje za oblikovanje pokojninske osnove pa s 40 let dvigniti na vsaj 42 let. Med predlogi OECD je tudi znižanje indeksacije, in sicer tako, da bi se pokojnine usklajevale le z inflacijo. Poleg tega predlagajo, da se pri izračunu pokojnin namesto najboljših zaporednih 24 let dela upošteva celotna delovna doba.
Slovenija se je v Načrtu za odpornost in okrevanje zavezala, da bo pokojninsko reformo izvedla do leta 2024. Ob tem je letošnje leto za iskanje političnega konsenza zaradi volitev skoraj izgubljeno.
Na ministrstvu morajo zavihati rokave
Predloge OECD so na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve sicer pozdravili, kjer so izjavili, da gre za dobra izhodišča za nove premike v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kot so povedali, nameravajo ustanoviti posebno skupino strokovnjakov, ki bo pregledala izhodišča iz leta 2017, ugotovitve Bele knjige iz leta 2016 in predloge nove analize OECD. A na ministrstvu bodo morali krepko poprijeti za delo, saj se je vlada v Načrtu za odpornost in okrevanje zavezala, da bo pokojninsko reformo uresničila do leta 2024. Glede na trenutne razmere in prihajajoče volitve pa je vsaj polovica letošnjega leta izgubljena za iskanje političnega konsenza, ki bo ob sprejemu tako občutljivih sprememb nujen. Da bo pot do pokojninske reforme težka, kaže tudi odziv sindikatov na predstavitev poročila OECD. Predstavitev so namreč bojkotirali, kljub temu, da so bili nanjo povabljeni, ob tem pa zapisali, da v celotnem dveletnem obdobju izvajanja projekta niso bili vključeni v nobeno aktivnost niti niso bili povprašani o stališčih glede reforme pokojninskega sistema. Pričakujejo, da se bo o izhodiščih in rešitvah začel socialni dialog, v katerem bodo končne rešitve tudi usklajene s socialnimi partnerji.
Pokojninska reforma
Enotnega stališča o tem, kako se lotiti pokojninske reforme, ni. Višanje starostne meje za upokojevanje in daljšanje delovne dobe sta na prvi pogled najbolj logični in hkrati najbolj enostavni. Veliko težje pa se je pogovarjati o tem, da bi se prihodki v pokojninsko blagajno zvišali z višjimi prihodki prebivalstva. Veliko se govori o tem, da bi morali več v pokojninsko blagajno prispevati samozaposleni, ki skoraj v celoti sodijo v skupino ljudi, ki bo ob upokojitvi prejemala zgolj zajamčeno pokojnino, a hkrati se z njimi in njihovim pravnim položajem, ki se je v zadnjih letih močno spremenil, ne ukvarja nihče. Ob tem politiki vedno bolj govorijo o tem, kako je za vzdržnost pokojninske blagajne pomembno zadržati ljudi v delovnih razmerjih čim dlje, hkrati pa so ti ljudje za delodajalca prav zaradi višine prispevkov, ki jih morajo plačevati, najvišje breme. Na drugi strani imamo velik bazen mladih, ki do rednih zaposlitev, ki prinašajo večji priliv v pokojninsko blagajno, ne morejo, država pa sprejema mantro, da si mladih rednih zaposlitev v resnici ne želijo. Ob tem je videti, da se oblikovalci rešitev na pokojninskem področju ne zavedajo, da erozija delavskih pravic posredno in neposredno vpliva na nižanje prihodkov v pokojninsko blagajno. Snovalci pokojninske reforme bodo morali tako v le dveh letih močno preoblikovati trg dela, vprašanje pa je ali bo po letu 2024 za delavce ta bolj prijazen.
