Ponedeljek, 5. 6. 2023, 4.00
10 mesecev, 3 tedne
Intervju: Nika Barič
Nika Barič brez dlake na jeziku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,62
Nika Barič namesto v pripravah na EuroBasket uživa v prostih dneh.
Medtem ko slovenske košarkarice na koledarju črtajo dneve do začetka domačega evropskega prvenstva in stopnjujejo formo, pa je sredi povsem drugačnega dogajanja nekdanja reprezentantka Nika Barič, ki je bila v zadnjih dveh mesecih po izključitvi iz izbrane vrste ena izmed glavnih akterk vročega dogajanja v slovenski košarki.
O ženski košarki se je v zadnjih dveh mesecih verjetno govorilo več kot kadarkoli prej. Slovensko žensko izbrano vrsto namreč že čez dober teden čaka vrhunec reprezentančne kariere v obliki domačega evropskega prvenstva, a v zadnjih mesecih se je bolj kot o pričakovanju prvenstva stare celine govorilo o aferi z zdaj že nekdanjo reprezentantko in tudi kapetanko Niko Barič. Ta je po zdaj že dodobra poznanem dogajanju z objavo fotografije nekdanjega selektorja Damirja Grgića s trofejami Cinkarne Celje in pripisom "Takšne trenerje imamo, 'znalci' pa tujce podpisujejo!!!" na družbenih omrežjih razburkala dogajanje in si po mnenju selektorja Georgiosa Dikaiulakosa in Košarkarske zveze Slovenije prislužila izključitev iz reprezentance.
Po podajanju žoge in navajanju različnih razlogov iz ene in druge strani je slaba dva meseca po omenjenem dogodku z mirnimi mislimi in spočito glavo svoj pogled na trenutno dogajanje predstavila še 30-letna košarkarica, ki je za Slovenijo zaigrala na 50 uradnih tekmah, ob tem pa se med drugim lahko pohvali tudi s tremi naslovi v evroligi.
Zdaj že dodobra poznana objava, ki je odnesla Niko Barič.
Nika, če bi bile okoliščine takšne, kot smo jih pričakovali še pred dobrima dvema meseca, bi bili zdaj z reprezentanco v zaključku priprav na evropsko prvenstvo in bi se zdaj pogovarjali o čisto drugih stvareh. Verjetno so se vam načrti s tem povsem spremenili. S čim ste se ukvarjali v zadnjem času?
Sezono sem končala 22. aprila, takoj po zadnji tekmi sem letela v Dubaj, kjer sem preživela nekaj dni. Po prihodu domov sem imela še nekaj dodatnega oddiha z družino v Opatiji. Zatem sem si vzela še 14 dni čistega odmora, potem pa sem se počasi lotila fitnesa, teka in drugih zadev, da se spet spravim v pogon. Je pa celotno dogajanje prineslo tudi ogromno obveznosti in medijskega zanimanja.
Kako se sicer počutite po teh vihravih tednih?
Iskreno: počutim se odlično. Po eni strani moram priznati, da mi prav ugaja trenutno stanje, da se mi ni treba zbujati na uro in delati stvari na urnik. Tudi nekaj dodatnega počitka po toliko letih neprestanega igranja pride prav.
Praktično od prvega trenutka, ko so v začetku aprila informacije o vaši izključitvi prišle v javnost, ste odprto, brez vseh zadržkov spregovorili tudi o svoji plati zgodbe. Verjetno bi marsikdo v vašem položaju razmišljal drugače. Ste imeli glede tega kakšne pomisleke?
Niti malo, vedno povem tako, kot mislim, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ob tem moram še enkrat poudariti, da še danes ne vidim ničesar spornega v svoji objavi. V tistem trenutku sem bila vesela in ponosna na trenerja Grgića in Celjanke, saj mu je to uspelo kot edinemu trenerju na Balkanu. Potem pa se je v tem zapisu našel, kdor se pač je. Povedala bi lahko še ogromno zadev, a niso za v javnost, v svojem dejanju pa – ponavljam – iskreno nisem videla ničesar spornega.
Že tako si Košarkarska zveza Slovenije v preteklosti z nekaterimi stvarmi ni delala usluge, zdaj pa si je s tem, po odzivih sodeč, še bolj skopala luknjo. Ne vem, ali so menili, da se bo po objavljeni izjavi za javnost celotna javnost obrnila proti meni. No, na koncu se je zgodilo ravno obratno. Sami so s tem močno zabredli. Celotna zadeva je izpadla zelo grdo in nesprejemljivo, me pa to iz njihove strani sploh ne preseneča.
Nika Barič in Damir Grgić.
Že v preteklosti ste večkrat na glas opozorili na po vašem mnenju pomanjkanje komunikacije med vodstvom zveze in košarkaricami, pa na razlike med žensko in moško izbrano vrsto. Menite, da je bilo tudi to na koncu kamen spotike?
Mogoče res. Če bi bila nekje v ozadju, vem, da se to ne bi zgodilo. S tem pa sem se želela postaviti tudi za druga dekleta, da se bodo mogoče začele dogajati kakšne spremembe, premiki, čeprav o tem močno dvomim. Mogoče pa je vseeno to dober znak za prihodnost. A tega ne počnem oziroma nisem počela le zase, temveč tudi za preostale. Čutila sem res velike razlike v odnosu do nas in moških kolegov. Menim, da je Košarkarski zvezi Slovenije ženska košarka povsem odveč. To se mi res ne zdi prav in menim, da bi morala dekleta na to čim bolj na glas opozarjati. Vemo, da se te stvari ne dogajajo samo v košarki, ampak tudi v drugih segmentih športa. Morda pa bi z več komunikacije lahko začeli to reševati in se bodo stvari začele spreminjati.
Celotna afera je v javnost prišla res iznenada. Kako ste sami izvedeli, da v reprezentanci na vas ne računajo več, in kako po vsem tem času zdaj gledate na tisti trenutek?
Mene na celotno dogajanje ni nihče opozoril ali mi sporočil, da se kaj dogaja. Izvedela sem praktično iz medijev in z družbenih omrežij. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, potem pa sem prebrala tisto izjavo za javnost. Ko sem vse prebrala, sem se samo cinično nasmejala v telefon. Takrat sem vedela, ali se bo v tistem trenutku vse obrnilo proti meni ali pa bom deležna res velike podpore. Vedela sem tudi, da se preostala dekleta na vse skupaj ne bodo odzvala, se mi je pa večina javila zasebno in me podprla, a razumem, da se niso želela medijsko izpostavljati. Verjetno same že vedo, kako in kaj. Sem bila pa res vesela, da mi je javno podporo izkazala celotna ženska nogometna reprezentanca. Verjetno so pri njih razlike z moškimi kolegi še toliko večje in so se našle v tej zgodbi.
Slovenke so medtem v sklepni fazi priprav na evropsko prvenstvo.
Pa je bila ta objava res izvor vsega dogajanja, ali ste imeli že pred tem kakšne težave, nesporazume s selektorjem Georgiosom Dikaiulakosom, mogoče tudi s kom drugim?
Ne, nikoli. Komunikacija s selektorjem je potekala povsem običajno že v tistem prvem kvalifikacijskem oknu, ko je prevzel vodenje reprezentance. Potem pa sem imela občutek, kot da se me želijo znebiti. Verjetno so samo čakali na trenutek, ko so to lahko storili. Če so me hoteli odstraniti, bi me lahko tudi na drugačen način.
O selektorju in njegovem znanju ter strokovni podkovanosti res ne morem reči slabe besede, ker je na košarkarskem področju velik strokovnjak in glede tega nimam pripomb. A menim, da ima kar precej velik ego, nima neke komunikacije z igralkami, bolj kot ne je odmaknjen od vsega dogajanja. Prepričana sem, da je to posledica navodil, naj pristopi na takšen način, ker kolikor ga poznam iz klubske košarke, je povsem drugačen. Razumela bi, če bi me prišle v Grčijo, a je on prišel k nam, zato menim, da bi se moral malce bolj prilagoditi in potruditi. Trener ima ogromno besedo in moč glede atmosfere v reprezentanci in on je tisti, ki je vzgled za preostale. Tudi kar sem zdaj videla na eni izmed pripravljalnih tekem, ki sem si jo ogledala, ni čutiti tistega naboja pri petju himne, pri spodbujanju s klopi, sploh če primerjam, kako so zadeve potekale v preteklosti in kaj nam je s soigralkami vedno predstavljalo igranje za izbrano vrsto.
Koliko ste sicer v zvezi z zdaj že nekdanjimi reprezentančnimi soigralkami? Spremljate dogajanje v reprezentanci?
Eva Lisec
Prvenstvo je vendarle pred vrati.
Kot sem že omenila, ogledala sem si eno izmed pripravljalnih tekem z Madžarsko. Drugače pa se največ slišim z Evo Lisec, s katero sva tudi sicer res dobri prijateljici. Tudi po tistem dogodku se mi je javila večina deklet. A zdaj se pretirano ne obremenjujem z dogajanjem v reprezentanci, ker imam druge obveznosti.
Pomemben akter v vsem dogajanju je tudi nekdanji selektor Damir Grgić. Kaj pa na vse skupaj pravi on, se pogosto slišita?
Seveda sva v stiku, saj sva v Trbovljah skoraj soseda. Damir je žalosten, jezen, živčen, kako se odvijajo stvari, ker je konec koncev to zgodba, ki jo je začel pisati on. Zdaj pa na koncu ob takšnem dogodku ne bo v reprezentanci ne njega ne mene. Verjamem, da mu je hudo, a ga skušam malce pomiriti. Sama se s tem res ne obremenjujem, stvari so se že morale odviti, kot so se, zdaj pa imam pogled usmerjen le v prihodnost.
Če smo iskreni, stvari pred začetkom prvenstva niso videti najbolj rožnato. Najprej afera z vami, veliko je tudi težav s poškodbami, zataknilo se je tudi pri prihodu naturalizirane igralke.
Drugega nisem niti pričakovala. Vse skupaj se je začelo z neumno potezo, ko so zamenjali prejšnjega selektorja, potem pa so si stvari sledile kot po tekočem traku. Zgodila se je verižna reakcija, pričakovala sem tudi odpoved katere izmed preostalih igralk. Energija že prej ni bila prava in potem se to pokaže v vseh vidikih. Ali vodilni tega ne znajo izpeljati ali pa jih vse skupaj ne zanima dovolj. Res je žalostno, ker menim, da bi lahko na tem domačem prvenstvu dosegle lep uspeh. Rekla bi, da bi se lahko z malo sreče uvrstile med najboljših pet reprezentanc v Evropi.
Slovenke imajo pred prvenstvom kar nekaj težav s poškodbami. Kot zadnja je bila sodelovanje primorana odpovedati Aleksandra Krošelj.
Če zdaj odmisliva celotno dogajanje, vam je hudo, da vas ne bo na domačem evropskem prvenstvu? Gre le za dogodek, ki ga večina profesionalnih športnikov čaka in želi vse življenje.
Zlagala bi se, če bi rekla, da mi je povsem vseeno. To bi bil zagotovo vrhunec moje kariere in nekaj, kar mi v življenju še manjka, sploh glede na to, da sem lahko s klubsko kariero res zadovoljna. Mogoče mi je res malce zmanjkalo tu pri članicah. Zagotovo ni prijetno, a o tem pretirano ne razmišljam. Seveda vsak športnik sanja o domačem velikem tekmovanju, a je tu preveč drugih dejavnikov, ki kazijo celotno dogajanje. A zdaj bi igrala le v reprezentanci, kot je bila pred časom, ko smo dekleta res dihala ena za drugo in je bila kemija res neverjetna.
Če zdaj pogledate nazaj, kaj obžalujete, bi kakšno stvar naredili drugače?
Ne, vedno stojim za svojimi besedami.
Baričeva ničesar ne obžaluje.
So se reprezentančna vrata v vašem pogledu zdaj dokončno zaprla?
Nikoli ne reci nikoli. Seveda bi zaigrala za reprezentanco, a le če bi se spremenilo kaj drastičnega. V pravljice sicer verjamem, a … (smeh, op. p.). Puščam pa si odprta vrata, saj mi je igranje za reprezentanco vedno predstavljalo ogromno čast in veselje. Bomo videli, vse je mogoče.
V klubski karieri je trikrat osvojila evroligo, med drugim tudi leta 2019 z ekipo UMMC Ekaterinburg.
Kar zadeva vašo klubsko kariero, že kaj veste, kam se boste podali v naslednji sezoni?
Ja, z agentom sva v stiku in se dogovarjava. Letos gredo stvari malce bolj počasi, ker so vse Američanke zapustile Rusijo in se podale drugod po Evropi, s tem pa so pobrale tudi večino proračunov klubov. Čakam na pravo priložnost, oba z agentom veva, česa sem sposobna, in čakam klub, ki bo na želeni ravni. Na mizi je nekaj ponudb, a bom počakala, saj se bo zagotovo odprlo še kaj drugega, tako kot se je vedno do zdaj. Hkrati je za mano že toliko igralskih let, da me to nekako ne skrbi.
Koliko časa pa si želite še vztrajati pod koši?
Če bom zdrava in uživala še naprej, še vsaj nekje štiri sezone. Glede na to, da v karieri do zdaj nisem imela nobenih večjih težav s poškodbami, bi jo lahko zagotovo še potegnila, a sem res že dolgo v tem poslu. Ne bom rekla, da se nasičiš, a vidim se tudi v trenerskih vodah, zato bi morda tudi zato zaključila malce prej, da bi čim hitreje začela pridobivati izkušnje tudi na drugi strani. Že zdaj pa sem ponosna na vse doseženo. Res ni bilo lahko, a menim, da mi je tudi zaradi mojega karakterja in razmišljanja uspelo priti tako daleč. Verjamem, da bom po končani karieri še toliko bolj cenila vse, kar sem dosegla.
Preberite še:
