Kako je potekala težka nočna reševalna akcija ujete jamarke?

Reševanje je vso noč spremljala tudi naša ekipa. Da so na terenu še vedno v polni pripravljenosti, sta že od daleč razkrila dobro osvetljen kraj nesreče in brnenje agregatov, ki so reševalcem zagotavljali svetlobo, tudi ko je nad jamo že padla noč.

"Pričeli smo z akcijo prenosa ponesrečene na površje, se je pa treba zavedati, da gre za izredno zahtevno in težko obliko reševanja," je povedal Sandi Curk, vodja regijskega štaba CZ za Notranjsko.

Jama je bila mokra, blatna in hladna, zato so naslednjih nekaj ur jamarji izkoristili vsak trenutek, da so svoja mokra oblačila in premražena telesa le nekoliko ogreli in posušili.

Nato pa težko pričakovane besede: Zunaj je! Poškodovanko so iz jame povlekli pet minut pred 4. uro zjutraj, po dobrih petih urah. "Če ima človek zlomljeno nogo, gre hitro ven. Stisne zobe, pa bo. Tu pa je šlo za drugačno poškodbo," je pojasnil jamarski reševalec Damijan Šinigoj. 

Njeno glavo so morali, tudi zaradi ožin in morebitnih udarcev, posebej zavarovati s čelado, ki je sestavljena iz dveh delov. Iz več delov pa je bil sestavljen tudi prenos poškodovanke, drugi zahteven del se je začel zunaj. V dolini, kakšnih 400 ali 500 metrov nižje, je naša ekipa najprej videla le naglavne luči in odseve na oblačilih gasilcev, ki so korak za korakom in v strnjeni skupini, če bi kateremu morebiti spodrsnilo in ga zaneslo, 33-letnico na nosilih počasi prinašali v dolino. Prvi v vrsti so jim s poti umikali ovire.

"Zgoraj je zelo spolzek teren. Blato, veje, zelo je drseče. Delalo se je verigo, gosenico. Za tako stvar potrebuješ večje število gasilcev, nas je bilo 57 gor in smo se trije ali štirje premaknili, da smo prišli do ravnega, bolj položnega terena, da smo lahko ponesrečenko z vrvno tehniko spuščali dol," je povedal Goran Kovačevič, občinski poveljnik GZ Cerknica.

Tako so se premikali dobre pol ure, nato pa so ponesrečeno jamarko prevzeli reševalci. 33-urno reševanje se je končalo brez dodatnih poškodb, kljub nevarnemu terenu in izmučenim jamarjem. Med njimi je bil tudi Damijan Šinigoj, ki je v jami skupno preživel 18 ur. Tam je počival, jedel in pil. "Jama je brutalna. Ponekod je šlo, če bom rekel v centimetre, se bom zlagal, ponekod je šlo dejansko za milimetre," je pojasnil. 

"Ozko je tako, kot smo ozki mi. Pa že mi smo se morali ponekod stlačiti skozi. To ni nobene možnosti, da grejo nosila skozi," je dodala jamarska reševalka Mateja Mazgan Senegačnik. "Moči prej ali slej zmanjka, pa če si še tak superman. Delamo s tehniko. Ampak v tej jami je tehnika odpovedala. Je tako blato, da vrvi, naše aparature niso več delale," je še pripomnil Šinigoj. 

Zato jim je preostala le lastna moč. To pa so udeleženi združili tudi na zadnjem koraku, ko so 33-letnico z rešilcem odpeljali do vojaškega helikopterja, ki jo je predal ljubljanskemu UKC-ju.  

Eno ključnih vlog pri reševanju je imel brat 33-letne domačinke Ane, sicer tudi sam izkušen jamar. S sobote na nedeljo jo je namreč v jami, kjer je ena največjih nevarnosti podhladitev, v improviziranem šotoru vso noč grel z lastnim telesom.