Naš obstoj je odvisen od drobnega bitja - čebele

21.5.2023 | 10:00

Foto: arhiv; T. U.

Končno, prišel je čas, da so prišli dnevi brez moreče sivine, brez megle, ki nas je dušila. Pomlad se je razbohotila v vsem svojem razkošju in nas zvabila na plano.

Stopila sem iz hiše, kjer sem bila par mesecev zaprta kakor ptiček v kletki. Moje oči so počivale  nad zelenimi polji in tratami, ki so bili okrašeni s pisanim cvetjem. Prečudovite vonjave so lebdele v zraku in mi polnile pljuča in morala sem se napotiti skozi ta raj. Kar čutila sem mir in ugodje, ki je zajelo mojo dušo in srce.

Kmalu me je zaustavil rahel zvok, nežno brenčanje. Nisem bila sama, še en obiskovalec se je približeval, delavka, pridna čebela je letala nad dišečim cvetjem in opravljala delo, ki ga je tisočletja imela zapisano v genih, opraševanje in vzdrževanje raznolikosti življenja.

Nisem prva, ki občuduje ta prečudovita bitja. Že v pradavnini so naši predniki spoznali koristi, ki jim jih z medom dajejo čebele, ki so živele v divjini v drevesnih duplih, skalnih razpokah in votlinah. Začeli so razmišljati, kako bi jih udomačili. Pričeli so jim graditi čebelnjake seveda iz materialov in z znanjem, ki so ga takrat imeli. Delali so jih iz slame, deščic. Zanimivo je, da je med odkril človek že zelo zgodaj, saj nam o tem priča 20. tisoč let stara slika na steni Pajkove jame v Španiji. Na njej je podoba ženske, ki trga satje z medom, okrog nje pa leta veliko čebel.

V tem prelepem pomladanskem času se je 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem rodil Anton Janša. Izhajal je iz družine, ki se je že mnogo let bavila s čebelarstvom in po očetovi smrti je mladi Anton prevzel vlogo skrbnika čebel, poleg tega pa ga je od vedno navduševal red in pridnost teh čudovitih bitij.

Kar naprej je spoznaval njihove skrivnosti, dopolnjeval njihovo oskrbo in ker je rad risal je njihov dom – panjske končnice pobarval in prekril s svojimi risbami, saj je vedel, da čebele po barvah lažje najdejo svoj dom.

Na razpisu Ekonomske družbe Avstrijskega cesarstva je zaradi svojega znanja o čebelah bil sprejet v službo, opravil vse izpite z odliko in postal prvi cesarsko - kraljevi učitelj čebelarstva. Cesarica  Marija Terezija je leta 1769 ustanovila prvo čebelarsko šolo na svetu in 6. aprila 1770 imenovala Antona Janšo za prvega čebelarskega učitelja. Bila je to velika čast in priznanje za skromnega kmečkega fanta, ki se je nekoč podil po travnikih in občudoval in vpijal brenčanje čebel.

Podrobno je preučeval čebele, njihovo ureditev, izumil je posebne vozove za njihov prevoz na pašo. V šolah je svoje učence seznanjal z vsemi svojimi izsledki, posebej jim je zabičal, da se panjev ne sme nikdar izprazniti do konca, vedno mora ostati dovolj medu za hrano čebelam, le tako bodo čvrste in zdrave in bo naslednje leto njihov pridelek med obilnejši.

Od preobilnega dela se je vedno rad napotil na cvetoče travnike, kjer mu je brenčanje čebel, njegovih ljubljenk zvenelo kakor najlepša glasba iz koncertnih dvoran in šele tu se je počutil izpopolnjen v svojem življenju.

Po njegovi zaslugi ter tudi ostalih čebelarjev je čebela »kranjska sivka« zaslovela na vseh kontinentih. Vsa njegova odkritja o čebelah so še danes veljavna pri čebelarjenju.

Tri četrtine vseh rastlin je oprašenih s pomočjo čebel in tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od njih. Brez čebel bi vse rastlinstvo in živalstvo počasi izumrlo, tudi človeški rod bi izginil in ta naš lepi planet bi se počasi spremenil v pustinje brez življenja, in bi nemočno krožil po vesolju.

Anton Janša je umrl na Dunaju 13. septembra 1773, vendar je postal nesmrten s knjigama »Razprava o rojenju« in »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki so prinesle mnoge novosti. Bil je začetnik modernega čebelarstva.

Na pobudo Čebelarske zveze Slovenije je OZN razglasila »20. maj za svetovni dan čebel«, to je na dan rojstva Antona Janše.

E. C.