Žan Papič: “Ne beži proč od sebe”

Sprijazni se s tem, kar si. Kamorkoli greš, bi bil rad drugje. Ne beži proč od sebe. Odpri oči in dovoli svetlobi v temo lastne zgodovine, ki te razžira. Takšna spoznanja, ki mu lajšajo, zaljšajo in bogatijo življenje, odkar se ga je naučil res živeti, v knjižnem prvencu niza Žan Papič, javnosti najbolj znan kot stand-up komik, voditelj in igralec. Svojo Stekleno glavo je na ogled premierno postavil v domači Sežani, v polni Kosovelovi spominski sobi. Na njegovem nastopu pa se tokrat ni razlegal samo smeh ...

Svojo Stekleno glavo je Žan Papič v sredo premierno predstavil  v domači Sežani. V Kosovelovi spominski sobi  sta se mu  pridružili 
urednica knjige Mateja Kralj in spraševalka Helena Č. Gerželj.  Foto: Andraž Gombač
Svojo Stekleno glavo je Žan Papič v sredo premierno predstavil v domači Sežani. V Kosovelovi spominski sobi sta se mu pridružili urednica knjige Mateja Kralj in spraševalka Helena Č. Gerželj.  Foto: Andraž Gombač

Spodobi se in pravično je tako: Žan Papič je svojo prvo knjigo, izdano pri Društvu Konstruktivist, prvič predstavil prav v kotičku, kjer se je 18. marca 1904 rodil prvi poet Krasa, je zbranim povedala Mateja Kralj, skrbnica Kosovelove spominske sobe in tudi urednica Papičevega prvenca. Pesmi, ki jih je poprej jezikovno pregledala Maruša Alice Rems, je premišljeno razvrstila v sklope, knjigo pa sta imenitno oblikovala Manca Filipič in Jan Filip Jordan Frangeš.

Ne ostani idiot

Steklena glava je krhka, lahko se razbije, obenem pa gledalec – oziroma bralec knjige – vidi vse misli, čustva, dvome, strahove, upe in še marsikaj, kar šviga po njej, je naslov knjige pojasnil Papič. “Najprej je bil naslov Steklena lobanja, ampak so mi rekli, da preveč namiguje na smrt. Smrt se mi vriva povsod, jo moram prav odganjati!” A kot zapiše v knjigi: “Smrt bo počakala. Je nesmrtna.”

V sproščenem, duhovitem in odkritem pogovoru s Heleno Č. Gerželj, s katero se pozna že od malih nog, iz tabornikov, se je spominjal, kako si je pesmi in aforizme želel izdati že pred dvanajstimi leti: “Takrat ni šlo. Za knjigo potrebuješ denar, založbo, urednico … Zdaj je šlo, v življenju mi gre bolje.” Knjiga je “dokument človeka v času”, vključene pesmi je napisal razponu desetih let, med 15. in 25. letom: “Ko jih berem, si rečem: uau, si bil pa res v malori! Zdaj sem v redu, se pa res trudim, da se počutim bolje. Nočem se več, kot sem se.”

Ne samo s pesmimi, marsikomu lahko pomaga tudi s pripovedovanjem o svojih težavah, zdravljenju … “Pred štirimi leti, pri sedemindvajsetih, sem se počutil kot lonec tik pred eksplozijo. V meni je vrelo. Majhne črne pike, ki sem jih prej včasih čutil, so zrasle, postale tridimenzionalne. Nisem si mogel več lagati, nisem več mogel zanikati strahov, vsega potlačenega.” V knjigi večkrat upesni nespečnost: “Grozno je, ko ne moreš izklopiti misli. Pa strah me je bilo, da se ne bom več zbudil, če zaspim. Zveni banalno, vem, ampak res je bilo hudo. Potem sem nekako sprejel, da je treba spati, da je to zdravo.”

No, tudi ob knjigi, polni bistroumnih nesmislov, duhovitih zasukov in opazk, se smejemo. Na primer: “Kdor ne tolerira istospolnih, se ne bi smel samozadovoljevati.” Je pa med pisanjem skečev in poezije pomembna razlika, opozarja Papič: “V komediji moraš biti smešen, tu pa sem lahko, kakršen sem. To sem najbolj jaz. Kadar berem svojo knjigo, se bolje razumem, laže živim s sabo. Pravzaprav sem jo v prvi vrsti napisal zase. Precej sem se ukvarjal s tem, kako se sprogramirati, se spoznati, spremeniti … Nisem se imel rad. Ugotovil sem, da sem idiot in da gre zato marsikaj mimo mene. Veliko zanimivih ljudi ne spoznaš, če te nihče ne mara, ker si idiot. V meni so se tolkli občutki večvrednosti in prepričanje, da sem največji drek na svetu.” Ampak kot ugotavlja v knjigi: “Ni tragično dojet', da si idiot. Tragična je odločitev, da boš to tudi ostal.”

Sam se je odločil drugače ... Se pa sooča še z nečim: ljudje mislijo, da se zmeraj heca. “Rekli so mi: pa se nehaj zajebavat, če misliš resno. Ne morem, tak sem.” In taka je tudi njegova knjiga. V spremni misli na njenem hrbtu Jan Cvitkovič ugotavlja: “Zapisi Žana Papiča so točno taki, kot je on sam. So poezija. So udarci iz podzavesti. So zajebancija. Niso zajebancija. So avtobiografija. So samospraševanje. So borba z egom. So sočutje. So razgaljanje. So vse.”

Predstavitev knjižnega prvenca vse bolj znanega domačina je pritegnila mnoge. (Foto: Andraž Gombač)

Ne čakaj na navdih

Potrditve si seveda želi, ima pa zadržke do kritiškega pretresanja pesmi, kakršne piše sam: “To so izpovedi, dal sem jih iz sebe, so tam, na voljo vsem. So, kakršne so, to je ta človek zmogel … Je zelo intimno. Kot srce na pladnju: glej ga, ampak nikar ga ne zabodi še ti. Nisem proti teoretskim obravnavam poezije pravih mojstrov. Kadar berem Prešerna, me osupne genialnost. Tam vse štima, ritem, rima, tisto ni samo umetnost, ampak tudi matematika.”

V svojih pesmih se nekajkrat naveže na Kosovela, tudi ceno 18,03 evra je določil poetov rojstni dan. Rad jih bere, največje mojstre, ne namerava se kosati z njimi, zadovoljno pa ugotavlja, da ima s pisanjem vse manj težav: “Postal sem obrtnik. Kot gospa v trgovini vsak dan na police zlaga artikle, naj ima navdih ali ne, tako tudi jaz vsak dan sedem in pišem. Moram! Včasih, ker si želim, večkrat pa dobim naročilo. Ne morem si privoščiti čakanja na navdih, ta božji poljub, ki pride trikrat na leto. Če se želim s pisanjem in nastopanjem preživljati, moram delati ves čas. Mislim celo, da se s kvantiteto krepi tudi kakovost. Nekoč sem hotel vsako foro do popolnosti razviti doma in šele potem z njo priti pred ljudi, pa sem ugotovil, da ta recept ni najboljši. Ne, bolje je, če si dovoliš ranljivost. Komiki nastopamo tudi s polprodukti, hodimo na odprte mikrofone, se sproti učimo ... in na koncu je produkt boljši.”

Seveda ni treba samo pisati, pisati, pisati, ampak tudi brati, brati, brati: “Tega sem se bolj lotil po srednji šoli. Je pomagalo, seveda. Imam bogatejši besedni zaklad, bolje se znam izražati, bolje pišem, napredoval sem tudi med pisanjem kolumne za Radio Trst A … Če veliko delaš, se nekje mora poznati.”

Življenje je prekratko, ne ga ga kaziti s sovraštvom in slabo voljo

“Zbiranje znamk ni najpomembnejša stvar na svetu,” beremo v knjigi. “Cel svet bo šel v kurac, kaj šele znamke. Ampak če vas to osrečuje, zbirajte znamke in ne težit'.”

Življenje je prekratko, da bi ga kazili s sovraštvom, zatiranjem drugih, slabo voljo. Svet je prelep in dobrih ljudi je preveč, da bi jih lahko vse spoznali, zato res ne velja izgubljati časa in energije. Njegova 92-letna babica, ki ji je knjigo nesel pred premierno predstavitvijo, je med listanjem kot zakleto naletela predvsem na tiste pesmi, ki jih je njen vnuk zabelil z vulgarnimi izrazi: “Ampak med branjem je komentirala, kimala, mi dajala prav in govorila samo o sprejemanju drugih in drugačnih. Potem ugotoviš, da je očitno res nekaj na tem … Če imaš srečo, to spoznaš dovolj zgodaj, da imaš nekaj od življenja.”


Najbolj brano