Prikrito: Hrvati proslavili »zmago v Nevihti« in »pozabili«, da jo je omogočila telefonska linija Tuđman – Milošević

Obletnico operacije »Nevihta« po kateri je Hrvaška leta 1995 uspela »reintegrirati« ter »osvoboditi« (iz zornega kota Hrvatov) večinoma s Srbi naseljene kraje na Hrvaškem oziroma »okupirati« (iz zornega koita Srbov) srbske kraje ter pregnati okoli 250.000 Srbov so v Srbiji in na Hrvaškem znova zaznamovali – ločeno in različno.

Na Hrvaškem so hvalili pripadnike vojske in policije, ki so izvedli vojaško operacijo, v Srbiji pa so se spominjali žrtev in obsojali dejstvo, da za številne zločine odgovorni nikoli niso bili poklicani na odgovornost.

Pri tem pa se pogosto pozablja na še eno dejstvo –, da so vodilni politiki držav, ki sta bili vsaj posredno v vojni po letu 1991 – ves čas sodelovali in se dogovarjali.

Na stalne stike hrvaškega predsednika Franje Tuđmana in srbskega predsednika Slobodana Miloševića je tako nedavno v pogovoru nekdanjih članov Predsedstva SFRJ v Beogradu za časnik Politika 9. maja letos opozoril tudi zadnji predsednik Predsedstva Jugoslavije Stipe Mesić.

Ob prisotnosti srbskega člana taistega Predsedstva Borisava Jovića je Mesić dejal naslednje: »Povej mi ti sedaj – zakaj ti in jaz nisva šla v Karađorđevo? Midva sva se dogovorila za sestanek Tuđmana in Miloševića. Sedaj ti bom povedal nekaj, kar nisi vedel. Jaz sem bil konec leta 1992 izbran za predsednika Sabora. Tuđman pa je nadaljeval s pogovori z Miloševićem. Leta 1991 torej pridejo specialci iz Beograda in pri Tuđmanu instalirajo telefonski aparat, ki je bil direktna zveza Tuđman – Milošević. Cel ta čas, ko se tukaj vodi vojna na življenje in smrt si ona dva telefonirata. Jaz pridem leta 2000 na mesto predsednika v pisarno. Zaposlenih se nisem dotikal, samo tiste uslužbence, ki so neposredno izvajali njegovo politiko sem, ker smo morali izvesti detuđmanizacijo, odpustil. In vprašam eno Andrejo, ki je bilaTuđmanova tajnica, sedaj pa je postala moja tajnica, ob njej pa je bila še ena: 'Dekleti, kaj imam tukaj? S čem razpolagam?' One mi pojasnijo kje je kaj, malo naprej pa stoji en telefon. In jaz ju vprašam: 'Kaj pa je to?' In rečeta – to je neposredna zveza Tuđman – Milošević, ki je bila vzpostavljena leta 1991. Mi pa smo leta 2000, Tuđman je umrl, jaz pa sem prišel na njegovo mesto… Milošević pa še sedi v Beogradu. In pravim: 'Pokličite mi Miloševića, da mu povem, da so se na Hrvaškem zgodile neke spremembe'. In dobim odgovor: 'Ne moremo, kajti to številko je vedel samo Tuđman in ona dva sta se vsak dan pogovarjala.'«

Sve su to bolesni ljudi. Takvima je misto u ludarama a ne da u danasnjoj Hrvatskoj uzvikuju izdajnicke pizdarije. Idioti ne znaju da su im uzori najveci izdajnici u povijesti.

— United182 (@United1821) August 5, 2021

Borisav Jović je na to odgovoril, da so »to normalne stvari«, Mesić pa je cinično pripomnil: »Da, seveda, tudi Hitler in Stalin sta se tako pogovarjala. Le kako ne? Tudi Churchill in Hitler sta se tako pogovarjala.«

Mesićeva cinična pripomba tako razkriva drugo, temno, neznano plat vojne, o kateri se tudi na Hrvaškem ne govori veliko.

Kajti da bi bila hrvaška »zmaga« nad nasprotnikom oziroma »srbskimi okupatorji« res veličastna, je potrebno nasprotnika opisati kot večjega, močnejšega in čim bolj groznega.

Dejstvo, da je bil vrhovni poveljnik Hrvaške, ki je načrtoval operacijo proti hrvaškim Srbom ves čas v stiku s predsednikom Srbije pa seveda hrvaški veličastni zmagi jemlje velik del blišča.

Franjo Tuđman in Slobodan Milošević sta bila torej od leta 1991 pa do leta 1999 praktično vsakodnevno v telefonskem stiku. Tudi zato je seveda jasno, da Nevihta ne bi mogla biti uspešna brez tajne sestavine - dogovorjene pasivnosti Miloševića...

Dejstvo je seveda, da so krajiški Srbi skupaj s svojo SAO Krajino že veliko pred tem izgubili podporo Miloševića in takratne srbske politike.

Ko niso želeli pristati na načrt Z-4, ki bi jim dal veliko avtonomijo pač pa so vztrajali pri samostojnosti ali obstanku v neki okrnjeni Jugoslaviji so bili prepuščeni sami sebi.

Nato so hrvaške sile, ki so vdrle na zaščitena območja OZN, storile odločilen prodor. In pri tem ne samo pregnale več kot 250.000 Srbov, pač pa mnoge, predvsem civiliste, tudi pobile.

IZLETE MI IZ USPOMENA I OVAJ PLAKAT
PA NEK STOJI OVDE, ZAPAMTITE GA  pic.twitter.com/vgAAwp1WZF

— GENOCID JE BIO U KRAVICI@FURIABIBI (@furiabibi) August 5, 2021

Za to pa nista odgovarjala ne Tuđman, ki je pregon, kot so dokazali magnetogrami njegovih pogovorov, načrtoval, ne Milošević, ki je bil usodnega 5. avgusta 1995 povsem tiho in je vse to dopustil, kajti tedanja Vojska Jugoslavije je hrvaške operacije zgolj – tiho opazovala.

Na podoben način se tudi v Sloveniji proslavlja zmaga nad »četrto najmočnejšo armado v Evropi« in pri tem pozablja, da je bila »prestreljena« s slovenskimi in hrvaškimi kadri in da je o tej armadi vrh republike kot del državnega sistema - vedel praktično vse.