Kaj najbolj pogrešata na slovenski glasbeni sceni?

Zelo nama je všeč smer, v katero se v zadnjem času razvija naša glasbena scena. Vedno več mladih ustvarja res kvalitetno glasbo, hkrati pa so tudi poslušalci vedno bolj željni slovenske glasbe. Upava, da se bo v prihodnje še več domačih izvajalcev odločilo ustvarjati v slovenskem jeziku. Premalo ljudi se namreč zaveda, kako čudovit jezik imamo in kako zelo speven je lahko. 

Kako težko je uspeti? Danes namreč dobra glasba ni več dovolj …

Uspeh je precej relativna stvar ... Za naju je uspeh že, če se najina glasba dotakne vsaj enega človeka. Je pa res, da je danes nadvse pomembna tako vizualna kot tudi zvočna podoba, hkrati moraš poznati prave ljudi in imeti vsaj kanček sreče.

Poznata se že od otroštva. Kdaj je prijateljstvo preraslo v glasbeni projekt?

Skupaj ustvarjava, odkar se poznava. Že v prvem razredu osnovne šole sva napisala prvo skupno avtorsko pesem. V osnovnošolskih letih sva nastopala na najrazličnejših šolskih in krajevnih prireditvah. Želja po izdaji lastne avtorske glasbe se je pojavila proti koncu srednje šole. Takrat sva – prvič pod imenom Younite – predstavila singel Junija.

Zdaj sta izdala svoj šesti singel. Načrtujeta izdajo albuma? Kaj ta danes sploh predstavlja? Samo drago vizitko ali nekaj, kar pač mora obstajati, če hočeš dati vedeti, da si resen glasbenik?

Zagotovo je album želja in cilj za bližnjo prihodnost, vendar si ne želiva ustvariti prevelikega časovnega pritiska. Pomembno nama je, da prav vsaka skladba nastane iz nekega iskrenega občutka, in ne na silo. Ko bo materiala dovolj in ko bova prepričana o prav vsakem delu celote, bova razmišljala o izdaji. Za naju je album kot serija, ki jo moraš pogledati v celoti, če želiš dojeti bistvo, hkrati pa je lahko vsak njen del zgodba zase. Zato albumom vedno rada prisluhneva v celoti. S tem dobiva še globlji vpogled v avtorjevo življenje in prav to želiva doseči tudi sama, ko bo čas za to.

Kaj je skupni imenovalec vajinih skladb?

Skupni imenovalec najinih skladb je dvojina. Na vsakem singlu se srečamo bodisi z zgodbo dveh oseb bodisi z njunim dialogom. Zdi se nama, da lahko z dvojino izrazimo intimo, ki jo v jezikih brez te slovnične kategorije le stežka. To naredi slovenščino še toliko bolj posebno.

V kolikšni meri je to, da nista iz Ljubljane, za vaju oteževalna okoliščina?

Res je, da bi bilo včasih veliko lažje, če ne bi porabila toliko časa za vožnjo v Ljubljano, vendar nama življenje v Mozirju za zdaj ustreza. Živiva zelo blizu, pri Jakobu imava tudi majhen studio, v katerem je nastala večina najinih pesmi.

Jakob, pogosto nosite majico z napisom "Nirvana". Je to tisti ventil, ki ga človek potrebuje v življenju? Kaj – poleg glasbe – je tisto, s čimer napolnita baterije ter si spočijeta glavo in telo?

Gotovo je to stanje, h kateremu stremiva v življenju, vendar je to večinoma le ideal, ki ga je težko doseči. Najbližje temu se počutiva, ko ustvarjava glasbo … Takrat sva res svobodna, nihče naju ne omejuje in nimava okvirov, znotraj katerih bi morala slikati. Sicer pa k najini sreči najbolj pripomorejo družina in prijatelji, tudi najina psa. Kadar oba potrebujeva odklop in svež zrak, se rada odpraviva na sprehod, kar je tudi prednost življenja v majhnem mestu s čudovito naravo.

Kdo ali kaj je vajin glasbeni navdih in kdo je najbolj vplival na vajin glasbeni izraz?

Največ navdiha najdeva v življenju samem. Različne situacije, v katerih se znajdeva, sprožijo čustva in občutke, ki jih nato uglasbiva. Sicer je najin glasbeni okus zelo podoben, nabor izvajalcev, ki naju navdihujejo, pa širok. Med njimi so izvajalci soula, R&B-ja, jazza in tudi rocka. To so na primer Aretha Franklin, Stevie Wonder, Ella Fitzgerald, Pink Floyd, The Beatles, Queen, David Bowie – večinoma torej izvajalci iz prejšnjega stoletja.

Kako bi opisala svojo glasbo in kaj vaju dela posebna?

Najina glasba je žanrsko preplet R&B-ja, popa in soula s ščepcem jazza. Trudiva se ustvarjati čim bolj raznoliko in unikatno glasbo, ki ni omejena s sodobnimi trendi. Lahko bi rekli, da ni na prvo žogo, in mogoče je prav to dejavnik, ki naju dela posebna. 

Danes se glasba tudi ali celo predvsem gleda. Kako pomembna je vizualna komponenta vajinega performansa, videospota?

Vizualna podoba je tudi za naju vedno večjega pomena. Pomembno nama je, da najino občinstvo tako z ušesi kot tudi z očmi doživi zgodbo, ki sva jo želela podati. Velikokrat se zgodi, da že med samim pisanjem pesmi vidiva sliko ali barve, ki najbolje predstavljajo najino pesem. Seveda je pri tem še toliko pomembnejše, da sodelujeva z vizualnimi ustvarjalci, ki razumejo najino vizijo in jo znajo realizirati – četudi je malo nora. Zato sva neizmerno hvaležna ekipi NoVisuals z Igorjem Pečolerjem na čelu, ki nama prav vsakič prisluhne in pomaga ustvariti prav to, kar si zamisliva. Pri videospotu za singel Pričakovanja sva več pozornosti namenila tudi garderobi, pri čemer nama je izjemno pomagala stilistka Estera Lovrec. Oblačila so v celoti izpod rok nama zelo ljubih slovenskih oblikovalcev, kot so Petja Zorec, Sara Valenci, Brina Vidic in Monika Colja.

Brez koga danes ne bi bila to, kar sta?

Brez družine. Podpira naju na vsakem koraku, tako pri glasbi kot tudi drugače. Za to ji bova večno hvaležna. 

Kako zelo sta si različna oziroma podobna in kako to vpliva na vajino ustvarjanje?

Značajsko sva si izjemno podobna, pa vendar dovolj različna, da lahko da vsak od naju ustvarjanju svoj unikaten pečat.

Sta vajini vlogi strogo ločeni ali ustvarjata po navdihu in vsak kaj prispeva v danem trenutku?

Nobenih pravil nimava. Najino ustvarjanje se po navadi začne tako, da eden od naju predstavi melodijo ali besedilo, ki ga je napisal, nato dodava vsak svoje ideje … Res pa je, da največkrat ustvarjava tako, da Jakob poskrbi za melodijo in produkcijo, jaz za besedilo, nato pa se med sabo še dopolniva.

Kaj vama pomeni glasba?

Kot sva že prej omenila, je glasba za naju predvsem izjemen ventil za sproščanje, hkrati pa način izražanja. Predstavlja nama čas, ko ni nobenih omejitev, nobenih okvirov, pa tudi čas, ko se druživa in skupaj delava to, kar najraje počneva. Skratka, glasba je najino življenje.