DL: Soja - Kako sejati z zavezanimi rokami

10.10.2021 | 14:00

Na soji na njivi pri Brežicah so se v vročini že pojavile pršice, kar Miran Grubič lahko le opazuje, saj v Sloveniji ni registriranih fitofarmacevtskih sredstev za zaščito posevka. (foto: M. L.)

S triletnim projektom preizkušajo različne tehnike pridelave – Za boljšo kakovost ničesar, za slabšo odbitek – Domače ali uvoz sploh ni vprašanje

Miran Grubič iz Brežic sojo prideluje na svoji kmetiji v okviru triletnega projekta Zrnate stročnice – pridelava, predelava in uporaba.

V projektu v okviru Evropskega partnerstva za inovacije proučujejo pridelavo zrnatih stročnic s poudarkom na soji, in sicer podonavski soji. Cilj projekta je, kot pojasnjujejo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto, ki je tudi eden od partnerjev, preizkušati nove načine pridelave, s katerimi bo ta tržno zanimiva.

Miran Grubič, čigar kmetija je tudi eden od enajstih projektnih partnerjev, se je v projekt vključil, ker bi rad pridobil dodatno znanje o pridelavi soje, pri čemer želi na kmetiji izboljšati donos in tudi odpraviti morebitne nepotrebne stroške v pridelavi. Projektni partnerji so poleg naštetih še Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Žipo živinoreja poljedelstvo Lenart, Kmetija Topolovec Alojz, Kmetija Ferlan Alojz, Kmetija Leskošek Bojan in Kmetija Kure Jožica.

S tokratnimi poskusi v pridelavi soje želijo povečati lastno pridelavo Slovenije in tako povečati samooskrbo z gensko nespremenjeno sojo in s tem pomembno prispevati k zmanjšanju uvoza beljakovinske krme in hrane za ljudi. Tako se z omenjenim projektom vsebinsko povezujejo s programom združenja Podonavska soja z naslovom The European Protein Transition, ki predvideva občutno zmanjšanje odvisnosti od uvoza beljakovinskih rastlin iz neevropskih trgov v prihodnje.

Z uvajanjem novih tehnologij, razvojem prototipa za toplotno obdelavo zrnatih stročnic na kmetijah, določanjem najustreznejših krmnih obrokov z zrnatimi stročnicami ter z uvajanjem možnih novih izdelkov v prehrani ljudi podpirajo tudi cilje, zapisane v dokumentih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, so v zvezi s projektom zapisali na ljubljanski Biotehniški fakulteti, kjer je vodja projekta Blaž Cigić.

Njiva soje je brez plevela, plevel ostaja samo v pasovih, kjer Miran Grubič skladno s projektom preizkuša doziranje in delovanje različnih herbicidov. Na njivi (v ozadju na fotografiji) se vidi pas, kjer je zaradi suše soja že »pokleknila«. (foto: M. L.)

»S širjenjem znanja o stročnicah v prehrani in tehnoloških postopkih na kmetijah nastajajo nove priložnosti povečanja dohodka z novimi končnimi proizvodi visoke kakovosti (ekološki proizvodi, proizvodi brez GSO), kar prinaša podlage za večji dohodek in zaposljivost na kmetijah,« so zapisali na Biotehniški fakulteti.

Na Grubičevi kmetiji poskušajo različne tehnike pridelave soje tretje leto; poskuse vodijo člani skupine za poljedelstvo z oddelka za agronomijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Grubič je sicer uvedel sojo v pridelavo že prej, in sicer zaradi kolobarja, v katerega je vključil tudi lucerno. Z obema poljščinama, metuljnicama, je želel povečati kakovost in rodovitnost tal. Grubič sicer prideluje koruzo, pšenico, oljno ogrščico in sojo, približno četrtina površin je vsake poljščine na skupno 36 hektarjih kmetije.

Neenakost

Ko v okviru projekta preizkušajo na primer vpliv različne medvrstne razdalje na posevek, Grubič ugotavlja, da je za tukajšnje razmere najugodnejši razmik med vrstami tisti, ki ga daje setev z žitno sejalnico, tj. 12,5 centimetra. V medvrstnem prostoru je lahko problem tudi plevel, dokler soja ne pokrije površine. Glede plevela je (pri soji) zelo pomembno, da jo pravočasno zaščitijo s herbicidi. Uporaba fitofarmacevtskih sredstev, kamor spada tudi uporaba herbicidov, pa je eno tistih področij, na katerem bi po Grubičevem mnenju morala Slovenija morala nekaj spremeniti. Na primer: v vročini se soje lotevajo pršice, vendar pridelovalec soje ne more zaščititi, ker v Sloveniji ni dovoljen noben namenski preparat. Od fitofarmacevtskih sredstev so dovoljeni pri nas samo nekateri herbicidi. »Kar je dovoljeno uporabljati v Evropi, bi moralo biti dovoljeno tudi v Sloveniji,« pravi Grubič, ki se kot pridelovalec čuti v podrejenem položaju v primerjavi s pridelovalci iz držav z več dovoljenimi fitofarmacevtskimi sredstvi. »Pridelovalcem so naprtili veliko, ampak naj ob tem dovolijo uporabo fitofarmacevtskih zaščitnih sredstev, ki jih lahko uporabljajo drugje v Evropi,« se zavzema Grubič.

Pogoji

Odkupovalci določajo za sojo odkupne pogoje in tako med drugim predpisujejo največji dovoljeni odstotek vlage, loma in primesi. Za sojo, ki je kakovostno boljša glede na ta merila, pridelovalcu odkupovalec ne prizna dodatka k odkupni ceni. Toda, če soja ne dosega omenjene določene kakovosti, odkupovalec odbije pri odkupni ceni. Tak način je nespodbuden, saj večja kakovost kmetu ne prinaša večjega zaslužka. Dodatno nespodbudno je, če se slučajno ali kakor koli primeri, da odkupovalci dajo odkupljeno slabšo in boljšo sojo na koncu skupaj v isto vrečo, vedoč, da s tako mešanico pač dosegajo tisto kakovost, ki še zadošča za donosno prodajo v tujino, na primer na italijanski trg.

Možnih razočaranj je lahko še več. Problem je tudi ta, kot stvari vidi Grubič, da bi v Sloveniji imeli gensko nespremenjeno sojo in zato za domače kmete veljajo strogi pogoje pridelave. Hkrati je dovoljen uvoz iz držav, kjer so pravila bolj ohlapna in je kakovost pridelka lahko vprašljiva, pravi Grubič.

Kmetijska politika v Sloveniji, ki zdaj velja za pridelavo soje, je po Grubičevih besedah neustrezna. Pridelovalec težko načrtuje za več let, ker pogoje pridelave, kot so državna plačila, in pogoje odkupa spreminjajo včasih tudi med dvema setvenima sezonama. Tak primer so bila dodatna plačila za metuljnice; država je ohranila nekatera plačila za lucerno in ukinila nekatera plačila za sojo. »Zdaj sem tretje leto v projektu. Vmes, med trajanjem projekta, so spremenili sistem plačil za pridelavo, in to na slabše,« opozarja Grubič.

Ena od težav v zvezi s sojo je, da ni domačega trga, ki bi prevzel domači pridelek. Zato se po Grubičevih besedah dogovarjajo v okviru projekta, da bi ustanovili regionalni center za sojo, mogoče v okviru zadruge, da bi tako zagotovili odkup soje. V Posavju bi sojo verjetno pridelovali vsaj na 200 in 300 hektarjih. Pridelek mora znašati vsaj od 3 do 4 tone na hektar, da se ob vseh stroških splača pridelava. Kmetija Grubič dosega od 4 do 4,2 tone na hektar.

Grubič sojo prideluje približno deset let, pred tem je njive namenil sladkorni pesi. Kot dipl. inženir kmetijstva kmetovanje nadaljuje po očetu, tudi inženirju kmetijstva; taki strokovni podlagi dodaja še novo nadgradnjo Miranov sin, ki zaključuje študij agronomije.

Domače

Miran Grubič s tako zaslombo in zadoščenjem v družinski tradiciji skozi svoje res bogate osebne izkušnje uspešnega pridelovalca niza predlog za predlogom v korist že omenjenega povečevanja slovenske samooskrbe. »Slovenski pridelovalci pridelujemo. Domači kupci na drobno in tudi veliki odjemalci bi morali najprej kupovati naše domače pridelke. Ko zmanjka teh, če jih zmanjka, šele pride na vrsto uvoz. Ampak zdaj temu ni tako. Do tega tudi ne bomo prišli, ker so v celotno dogajanje preveč vpleteni politika in interesne skupine. Obstajajo evropska pravila o pridelavi v kmetijstvu in zagotavljajo varno hrano, verjetno, gotovo. Nekatera zaščitna sredstva uporabljajo vsi okoli Slovenije, mi jih ne smemo, ker pri nas niso registrirana. Nas v Sloveniji omejujejo,« pravi Miran Grubič, pri čemer misli ne samo na sojo, ampak na celotno kmetijstvo, ujeto med gesla o prosti trgovini in resničnost zavezanih rok.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 5. avgusta 2021

M. Luzar