DL: Robert Fink, veteran vojne za Slovenijo - ''Moji generaciji je to uspelo''

2.1.2024 | 09:00

Robert Fink je novembra 1990 kot mlad rezervni poročnik postal namestnik poveljnika novoustanovljene Intervencijske enote Teritorialne obrambe Brežice.

Finkovi soborci iz Intervencijskega voda Teritorialne obrambe Brežice, levo poveljnik Anton Marolt

Na razstavi so tudi predmeti, ki jih je 27. junija 1991 v boju v Rigoncah imel pri sebi takrat 27-letni Robert Fink, in njegova najpomembnejša odlikovanja.

V Posavskem muzeju Brežice so odprli razstavo Naj ne bo nikoli pozabljeno, Robert Fink, veteran vojne za Slovenijo. Muzej z njo dopolnjuje svojo stalno postavitev Pod devetimi zastavami – Posavje 1900–1990. Razstava, katere kustosinja je Mihaela Kovačič, osvetljuje čas od uradne razglasitve izidov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije 26. decembra 1990 do leta 2010 oz. slovenske polnopravne včlanitve v Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Glavni del razstave je posvečen veteranu vojne za Slovenijo Robertu Finku.

Robert Fink je bil pripadnik Intervencijske enote Teritorialne obrambe Brežice. »Enota je nastala leta 1990. Vodil jo je stotnik Anton Marolt, sam pa sem bil njegov namestnik. Sodelovala je v boju z enoto jugoslovanske armade v Rigoncah; pred tem je varovala štab in enote, ki so se oboroževale in pripravljale na vojno. Intervencijska enota se je v Rigoncah spopadla z veliko močnejšo enoto jugoslovanske armade. Spopadla se je z neprimernim orožjem za protioklepni boj. V tem boju je padel moj prijatelj in soborec Jernej Molan, sam pa sem bil hudo ranjen. Srečo sem imel in hvaležen sem, da sem bil mlad, zdrav, aktiven športnik in da sem preživel, zahvaljujoč takratnemu osebju bolnišnice Brežice,« je rekel Robert Fink pred odprtjem razstave v nagovoru na slovesnosti v povsem polni Viteški dvorani, pri čemer so ga obiskovalci prekinjali z močnim ploskanjem.

»Poba, poč'lo bo. Čuvaj se!«

»Zahvaljujem se v prvi vrsti svoji mami, ki je leta 1991 delala v bolnišnici Brežice in bedela nad menoj v tistih kritičnih trenutkih; očetu, ki je imel takrat kot višji miličnik dobršen vir informacij in sva se večkrat videvala. 27. junija 1991 v zgodnjih jutranjih urah mi je rekel: 'Poba, poč'lo bo. Čuvaj se!'; partnerki Mojci ter hčeram Pii, Lari in Ani – rad vas imam, in sorodnikom: teti Milki, pri njej na morju sem okreval, tam sem znova splaval in začel teči; vsem prijateljem ter zdravnikom in osebju bolnice Brežice: hvala vam še enkrat, da ste mi rešili življenje. Takrat me je peljal v bolnico Brežice Dušan Škoflek. Ves čas me je bodril in tako sem prišel do bolnišnice pri zavesti in sem mu hvaležen. Hvaležen sem Tomažu Teropšiču, ki sem mu potem predal predmete in sva se večkrat pogovarjala o tej vojni. Zahvalim se soborcem,« je v izjemno čustvenem ozračju rekel Fink.

Ob odprtju razstave sta nastopila Robertova sestrična in bratranec, harfistka Mojca Zlobko Vajgl in saksofonist Tomaž Zlobko.

Viteška dvorana je bila povsem polna; v njej sta se ob govoru Roberta Finka menjavala grobna tišina in močen aplavz.

Tako je razstava dobila dodatno poglavje v smislu, kot je to tam dejal brežiški župan Ivan Molan: »Danes je poseben dan za Roberta Finka, občino Brežice in za Slovenijo. Dokaz tega je tudi tolikšen obisk ob odprtju razstave. To kaže, da v Brežicah cenimo slovensko osamosvojitev.«

Boj

»Danes govorimo o desetdnevni vojni, ampak za našo intervencijsko enoto je bila to veliko daljša vojna. Enota je dobila orožje na dom in se vseskozi pripravljala. Opremljena je bila za hitre intervencije. Ni pa bila opremljena za protioklepni boj in žal se v Rigoncah ni izšlo tako, kot bi hoteli. A cilj je bil dosežen, kolona je bila zaustavljena in poškodovani so bili njeni oklepniki. In na koncu koncev smo zmagali,« je ponosen Robert Fink.

Ali je Hrvaška ovirala oklepno enoto JLA, ko je ta prodirala pri Rigoncah v Slovenijo? Kako sta se spopadli enoti zvezne armade in Teritorialne obrambe? Robert Fink: »Glede na moje informacije, preden sem šel v sam boj, naj bi bil na Hrvaškem dostop do naše meje blokiran. Hrvati so potem ovire odmaknili in smo morali sprejeti boj veliko prej, kot bi ga sicer. Moja skupina je bila na desni strani ceste proti Hrvaški. In tu smo sprejeli boj. Zaklenjeni smo bili za starejšo hišo in betonsko ograjo. Ta nas je takrat še dodobra varovala. Problem je bil, ko smo izstrelili tromblonske kumulativne mine, in ko smo ugotovili, da to ni uspešno in smo se začeli umikati. Med umikom, ko je kolona še malo napredovala, je prišlo do še hujšega streljanja, pri katerem je bil smrtno zadet Jernej Molan, sam pa sem bil hudo ranjen,« je povedal Robert Fink, ki pravi: »Danes sem ponosen, da sem sodeloval v teh dogodkih, v katerih smo Slovenci pokazali pogum, odločnost in enotnost. Ohranili smo svojo samostojnost, državo Republiko Slovenijo. Naši predniki so sanjali, moji generaciji je to uspelo. Danes je Slovenija na zemljevidu sveta, zato ne smemo pozabiti na leto 1991 ter na dogodke in ljudi, ki so prispevali svoj pogum, znanje in svoja življenja. In naj ne bo nikoli pozabljeno.

Članek je bil objavljen v novembrski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar