Potujemo, da bi bili svobodni?

V času, ko je težko potovati, so si na 13. evropskih dnevih literature izbrali za razpravljanje ravno temo o potovanjih. Walter Grond, umetniški vodja festivala in Evropske hiše literature, je ugotovil: »Smo tukaj, kjer smo se že srečali, a veliko jih manjka.« Kljub vsemu se je v Kremsu na Donavi na odru cerkvene ladje nekdanjega minoritskega samostana od četrtka do nedelje zbralo precej avtorjev, ki so poti, stranpoti, potovanja in obpotovanja presvetlili na veliko različnih načinov – in mimogrede opozorili na kup odličnih knjig.

»Potovanje je obstajalo, še preden so bile meje začrtane in dežele zamejene. Potovanje je stara bolečina, kot občutek, da bi vse pustil za sabo in šel, potovanje je rojeno iz zavedanja o bolečini bivanja,« je bil začetni vložek v potovalno debato iraškega pisatelja Najema Walija, ki je po zaporu v obdobju Sada­movega režima in po prvih predavanjih iz nemške književnosti na univerzi v Bagdadu na začetku iraško­-iranske vojne dezertiral in pobegnil v Nemčijo.

Pisatelji na poti

»To so vedeli tudi tisti, ki jih ni nikdar mikalo potovati, tak je bil Konstantin Kavafis iz Aleksandrije, 'modri starec', kot ga je v Aleksandrijskem kvartetu imenoval Lawrence Durrell. Mož, ki je sedem desetletij preživel v rodnem mestu, je bil do potovanj skeptičen, ker v tem ni videl smisla. (…) Tisti, ki noče potovati od kraja do kraja, potuje v času, v preteklost kot Marcel Proust v Iskanju izgubljenega časa, v zdajšnjost kot Franz Kafka v Ameriki, v prihodnost kot H. G. Wells v Časovnem stroju ali kot Italo Calvino v Nevidnih mestih. In tisti, ki ne more zaspati, se kot Louis-Ferdinand Céline poda na Potovanje na konec noči.«

Ob spraševanju o motivaciji za potovanje in načinih izbiranja poti so pisatelji v Kremsu seveda morali omeniti svilno pot, balkansko pot, tudi ameriško route 66, a bolj od tega so jih zanimali ozadja, želje, upanja in strahovi, ki so povezani z odločitvijo za pot, in kaj svoboda potovati pomeni v času pandemijskih omejitev. Wali, med drugim avtor romanov Bagdad Marlboro, Balkanska pot in Sarin greh, je posegel v preteklost in potovanja povezal z duhom pripovedovanja, z zgodbami, »ki so vir čudenja poslušalcev in bralcev in tlakujejo pot v novi svet«. Navrgel je, da je Cervantes Don Kihota napisal po dolgem potovanju, nič drugače ni bilo z drugimi velikimi pisateljskimi imeni: Dostojevski je Srečelovca dokončal v Baden-Badnu, Bese v Dresdnu, Heinrich Heine je Nemčijo, zimsko pravljico zložil v Parizu, tam tudi Turgenjev Očete in sinove, Gogolj je Mrtve duše pisal v Rimu, Georg Büchner Dantonovo smrt in rokopis Woyzecka v Zürichu, Rainer Maria Rilke je Pisma mlademu pesniku pisal v Viareggiu, Rimu, Parizu in na Švedskem, Devinske elegije je dokončal v Švici, Henrik Ibsen je v Nemčiji pisal o Norveški, Strindberg v Franciji o Švedski, James Joyce o Dublinu v Trstu, Gabriel García Márquez pa Sto let samote v Ciudadu de Mexico.

Karavane gredo
v nasprotni smeri

»Vsi ti veliki avtorji ne bi ustvarili svojih nesmrtnih del, če se ne bi v misli ali dejanju soočili z izzivi potovanja. Odpraviti se moraš, da lahko kam prideš,« je dodal Wali, ki ima za sabo tudi neuspešno izkušnjo, ko se je s šeststo dolarji v žepu odpravil v Pariz na študij filmske režije, a se je brez ficka in poklapan že čez nekaj tednov vrnil v Bagdad. »Čeprav nisem uresničil mladostne želje, sem bil srečen, v Café du Fleur sem videl Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir in njune prijatelje, že to je bilo dovolj, da sem navdušil znance v Bagdadu.«

V debati je Wali dodal, da so ljudje po zahodnobalkanski poti iz jugozahodne Azije do Evrope potovali že od babilonskih časov: »Dokler so trgovali, je vladal mir, ko se je sobivanje sfižilo, se je celotno območje okrog posameznih postojank na poti spremenilo v cono smrti. V našem stoletju se je zgodovina ponovila, pred devetsto leti so križarji korakali proti Jeruzalemu, in pomislil sem, kakšna zgodovinska ironija je na delu, leta 1095 so iskalci sreče z orožjem v rokah drli s severa na jug, leta 2016 pa se neoboroženi iskalci sreče valijo od juga proti severu.« Wali je nastop sklenil z verzi iz Kavafisove Itake: Ko boš odšel na potovanje proti Itaki, zaželi si, da bi bila pot dolga, polna dogodivščin, polna spoznanj (prev. Dragica Fabjan Andritsakos).

Na Walija se je v debati v Kremsu navezala tudi britanska pisateljica Priya Basil, ki od svojih dvajsetih živi v Berlinu. Je iz kenijske družine, ki se je po prihodu Idija Amina na oblast izselila v Indijo, po selitvi v Nemčijo pa se je posebej posvečala premisleku o načinih, na katere posameznik lahko pripada. Njena pomisel: »V 19. stoletju je okrog 60 milijonov Evropejcev odšlo v kolonije, te številke se nikakor ne da primerjati s številom beguncev, ki so prišli v Evropo v zadnjih letih.« Pisatelji so se v Kremsu lotili odgovorov na širok okvir vprašanj, od tega, kaj je lahko motivacija za izbiro ene poti pred drugo, kako literarni vplivi spreminjajo odnos do poti in potovanj, kaj simbolizirajo zgodovinsko vzpostavljene poti, kakršna je bila svilna pot, in nenazadnje, kaj nam lahko razjasni debata o svobodi potovati v času zapiranja javnega življenja med pandemijo, ki se navezuje na politično intonirana premišljanja o svobodi, saj se z omejitvami sredi lanskega leta niso srečali le begunci in iskalci boljšega življenja, ampak čez noč tudi evropski srednji razred.

Kako potujejo ženske

Londonska publicistka in novinarka BBC Rosy Goldsmith je v eni od debat v pogovor zapletla norveško antropologinjo in pisateljico Eriko Fatland. Norvežanka je povedala, da je nekoč sanjala o hoji po velikem zemljevidu, in tako se ji je porodila zamisel, da bi obiskala vse države, ki mejijo na veliko sosedo Rusijo ali pa so ji blizu. In je šla na pot: 259 dni je porabila za obpotovanje, ki jo je vodilo od Kitajske in Mongolije, Severne Koreje, Kazahstana in Azerbajdžana do Ukrajine, Belorusije, Litve, Poljske, Latvije, Estonije, Finske, Norveške, potovanje pa je opisala v knjigi z naslovom Meja. Založba knjigo predstavlja kot briljantno zmes liričnega popotnega pisanja in sodobne zgodovine in kot knjigo o Rusiji, za katero avtorici sploh ni bilo treba prestopiti ruske meje. Zasvojenka s potovanji je podobno zamisel in knjigo uresničila že enkrat prej, ko je dobila idejo, da bi raziskala dediščino Sovjetske zveze tako, da bi obiskala vse -stane, ki so ob njej, Uzbekistan, Tadžikistan, Kazahstan, Turkmenistan in Kirgizistan. Države, ki so se osvobodile na začetku devetdesetih, imajo vsaka svojo bogato zgodovino in kulturo, vendar je sovjetska dediščina, kot kaže knjiga Sovjetistan, tudi na vsako vplivala drugače in bila vzrok za nihanje med demokratičnostjo in diktatorstvom.