Nina Strnad: Pevski poklic se še vedno dojema kot hobi

Pevka Nina Strnad verjame, da jazz glasba posamezniku omogoča, da seže globoko v svoj jaz, hkrati pa je lahko zelo zabavna in preprosta. Letošnje leto posveča svoji avtorski glasbi, saj bo že maja s singlom Hurt napovedala svoj prvenec, načrtuje pa tudi kar nekaj koncertov, kjer se bo predstavila v družbi odličnih glasbenih kolegov. Ker ima kot pedagoginja vpogled na to, kaj se dogaja z mlajšimi generacijami, napoveduje, da bo kmalu na trg stopilo kar nekaj pevcev, ki imajo dobre možnosti za uspeh, a hkrati izpostavlja, da pevski poklic še vedno prevečkrat ostaja dojet kot hobi.

Poznamo vas tako s festivalov popevk kot v spremstvu jazz glasbenikov. Kaj vas vleče k jazzu? Od kod ta ljubezen?

Jazz glasba je zelo širok pojem in zajema ogromno količino raznolike glasbe, ki pa ji je skupen močan osebni izraz. Ravno to je tisto, kar me privlači. Jazz glasba se vedno izvaja v živo, ker jo glasbenik danes čuti drugače, kot jo bo jutri, in zato je ta glasba vsakič nova, sveža. Včasih prek izvedbe kakšne pesmi vidiš izvajalcu naravnost v srce. Take mere iskrenosti ne prenese vsak glasbeni žanr in seveda tudi ne vsak poslušalec. Vsekakor je jazz glasba živa glasba, ki poslušalcu ponuja celotno paleto čustev. To so značilnosti, ki me močno privlačijo.

Na odru ste stali s številnimi glasbeniki, na različnih odrih in raznovrstno publiko. Kakšni nastopi so vam najbolj pri srcu?

Težko izpostavim določene oblike koncertov, torej male ali velike. Bolj se mi zdi pomembno, kako začutim občinstvo in včasih je to lažje storiti na koncertih v malih dvoranah. Vsekakor pa imajo tudi koncerti z orkestri na velikih odrih svoj čar, mogoče malo manj osebnega stika, ki pa ga nadoknadimo z bogastvom zvoka.

30. aprila obeležujemo mednarodni dan jazza. Kaj vam osebno pomeni jazz glasba? Kako jo doživljate kot pevka in kako kot poslušalka?

Verjamem, da jazz glasba posamezniku omogoča, da seže globoko v svoj jaz. Lahko pa je tudi zelo zabavna in preprosta, v nekaterih primerih celo komična. Je izredno iskrena in od poslušalca pričakuje predanost, saj je narejena z namenom, da poslušalcu nekaj podari. Kot izvajalko in poslušalko se me zato močno dotakne. Uživam predvsem, kadar jo poslušam oziroma izvajam v živo, saj tako doseže svoj celoten izraz.

Ste tudi med ustanovitelji Zavoda 2-5-1 Jazz. Zakaj ste se odločili za ustanovitev tega zavoda, čemu služi in zakaj ga slovenska jazz scena potrebuje?

Zavod 2-5-1 Jazz smo z Gašperjem Bertoncljem, Jako Kopačem in Nikolo Matošićem ustanovili, ker želimo v slovenskem prostoru privabiti več poslušalcev k jazz glasbi, omogočiti jazz glasbenikom boljše pogoje za delo in na sploh ponuditi slovenski javnosti več informacij v zvezi z našim delom. V preteklosti smo v soorganizaciji z Big bandom Krško v Studiu 44 v Krškem izvedli Festival 2-5-1. Trenutno organiziramo koncerte v Blunoutu v Domžalah, v Prulčku in Jazz Klubu 300 v Ljubljani, ponujajo pa se možnosti sodelovanja tudi z drugimi mesti. Naša želja je, da jazz glasba najde prostor v vsakem slovenskem gospodinjstvu. Vsakega, ki ga jazz glasba zanima z vidika izvajanja, organizacije koncertov ali poslušanja, vabim, da nam sledi prek naše spletne strani, se v naš zavod včlani oziroma se z nami poveže.

V zgodovini jazza poznamo ikonične pevke, ki bodo vedno navdih mlajšim generacijam. Kje iščete navdih vi? Kdo ali kaj vas navdihne?

Navdih črpam predvsem iz glasbe, ki jo izvajam. Lepota jazza je v tem, da en velik del žanra temelji na poustvarjanju že obstoječe glasbe, zato je nabor pesmi in s tem zgodb, ki jih spoznavam, zelo velik. Velik vtis name naredijo tudi moji glasbeni kolegi, s katerimi se skupaj razvijamo in raziskujemo razsežnosti glasbenega izraza. Sicer pa se vedno znova rada vračam k posnetkom jazz glasbenikov, kot so Shirley Horn, Nancy Wilson, Nat King Cole, Cannonball Adderley, Bill Evans in drugi.

Znanje skozi poučevanje predajate mlajšim generacijam. Kako doživljate mlade generacije? Pevce in glasbenike, ki prihajajo na sceno?

Zelo sem vesela, da me je jazz oddelek akademije za glasbo povabil k sodelovanju naslednje šolsko leto. Do sedaj sem veliko učila prek svoje šole petja, znanje iz pevske pedagogike pa sem nadgrajevala na Univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu. Veselim se, da bom lahko učila na univerzitetnem nivoju, in upam, da bo sodelovanje uspešno. Slovenija ima zelo močno pevsko sceno, ki pa na žalost mnogokrat ostane na ljubiteljskem nivoju, saj je pevski poklic še vedno dojet kot hobi. Večina ljudi, pevcev ali ne, se ne zaveda, da je za uspeh potrebnega veliko raznolikega znanja, časa in dela. Toliko več, če želiš, da tvoja kariera traja dlje. Bojim se, da si mlade generacije želijo predvsem hitre slave, ki pa po navadi tudi hitro ponikne in s tem povzroči hudo razočaranje. Mladim generacijam želim predvsem, da ostanejo zvesti sebi in svojim občutkom. Na konservatorijih za glasbo in balet se v Sloveniji šola precej pevcev, ki bodo kmalu vstopili na trg glasbe. Kar nekaj jih ima dobre možnosti za uspeh, vprašanje pa je, če jih bodo znali izkoristiti in kljub uspehu ohranjali željo po nadaljnjem razvoju. Vsekakor upam, da jih bo občinstvo podprlo in jim prisluhnilo.

Kaj vas čaka v prihodnje?

Letošnje leto je posvečeno mojemu avtorskemu delu. Februarja smo v razprodani dvorani ljubljanske Drame predstavili glasbo iz prihajajočega prvenca, kar mi je dalo zagon za nadaljnje delo. Prvi singel Hurt bo izšel maja, nastal je med mojim študijem na New School for Jazz and Contemporary Music v New Yorku, svojo končno obliko pa je dobil v sodelovanju z Jako Kopačem in Michaelom Abenom, svetovno znanim, z grammyem nagrajenim aranžerjem, ki je za pesem napisal big band aranžma. Ob boku imam same odlične glasbenike (Gregor Ftičar, Kristijan Krajnčan, Jošt Lampret, Tomaž Gajšt in Jaka Kopač), ki omogočijo, da moja glasba zaživi v najlepši možni obliki, in navdušena sem, da bomo v poletnih in jesenskih mesecih nastopili še drugod po Sloveniji. V čast mi je, da bodo te pesmi zazvenele tudi v big band preobleki aranžerja Lojzeta Krajnčana, ki jih bomo širši publiki z Big bandom RTV Slovenija jeseni predstavili v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.