Smrčanje je največkrat bolj neprijetno za partnerja kot za tistega, ki smrči
Ponoči nam lahko krati spanec marsikaj, nespečnost, svetloba, neudobna postelja, komarji, prav tako hrup, denimo zvok sosedove kosilnice ali motorne žage. Pa ne nujno tiste prave, ampak smrčanje našega partnerja ali partnerice, brata ali sestre oziroma otroka. Zvok smrčanja, ki sicer znaša okoli 60 decibelov (kar je enako zvoku sesalnika), namreč lahko doseže tudi od 90 do 95 decibelov, kar je enako hrupu, kakršnega povzroča motorna žaga.
(Primarno) smrčanje kot zvočni pojav je predvsem socialni problem in lahko močno okvari kvaliteto življenja posameznika in njegovih bližnjih, medtem ko je sekundarno smrčanje pri obstruktivni apneji resen zdravstveni problem, katerega posledica je lahko tudi prizadetost različnih organskih sistemov, pojasnjuje Katja Rainer, specialistka otorinolaringologije in cervikofacialne kirurgije. Smrčanje je namreč eden od najpogostejših simptomov obstruktivne apneje, katere drugi opozorilni znaki so še zastoji dihanja med spanjem in hlastanje za zrakom po premoru dihanja. Kadar je smrčanje eden od simptomov obstruktivne apneje v spanju, lahko dolgoročno prizadene še druge organske sisteme. Pojavljajo se arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, nevrološke bolezni, kognitivne motnje, nagnjenost k tromboemboličnim zapletom, kronična bolezen ledvic, nenadna izguba sluha, šumenje v ušesih ... Smrčanje brez apneje pa nima neposrednega vpliva na druge organe.
Podatki o pogostosti smrčanja so zelo različni, po nekaterih v splošni populaciji smrči 44 odstotkov moških in 28 odstotkov žensk.
Ker ima precej smrčačev obstruktivno apnejo, je težko oceniti pogostost navadnega smrčanja, za katero niti ni univerzalne definicije, pravi sogovornica. Smrčanje je posledica cele vrste vzrokov, ki privedejo do delnega ali popolnega kolapsa in vibracije mehkih tkiv zgornje dihalne poti pri prehodu zraka med spanjem. Ko se žrelne mišice med spanjem sprostijo, se presek dihalne poti zoži, zato se poveča hitrost potovanja zraka – Bernoullijev fenomen. To privede do padca tlaka v zgornjem delu žrela in posledično do dvigovanja mehkega neba in jezička ali uvule, njunega vibriranja in pojava glasnega smrčanja.
Smrčanje oziroma vibracija je torej posledica zoženja ali zapore na enem ali pogosteje več mestih. Prvi odsek sta nos in nosni del žrela, drugi zadnji del ustne votline in ustni del žrela, tretji odsek je spodnji del žrela s korenom jezika, četrti pa grlo s poklopcem kot najpomembnejšo strukturo za možno obstrukcijo. Podatki o pogostosti navadnega smrčanja so zelo različni, po nekaterih v splošni populaciji smrči 44 odstotkov moških in 28 odstotkov žensk.
Smrčijo tudi ženske, a to težje priznajo
Četudi po statistiki smrči več moških, tega ne pripisujemo pretežno njim. »Smrčijo tudi ženske, a težje priznajo ta neprijetni, celo sramotni fenomen. Najbrž je to eden od razlogov, da nas zaradi teh težav v ambulantah pogosteje obiščejo moški. Verjetno pa se bo ta trend z zavedanjem, da je smrčanje lahko le opozorilni znak za obstruktivno apnejo, v prihodnosti spremenil. Pogosto pacienti povedo, da jih je na smrčanje opozorila partnerica, kar pri primarnem smrčanju kaže na to, da je smrčanje bolj problematično za partnerja kot za tistega, ki smrči. Lahko bi sklepali, da imajo morda ženske v primerjavi z moškimi nižji tolerančni prag za smrčanje, vendar moramo upoštevati tudi, da je zvok, ki ga ustvari moški s svojim 'smrčalnim aparatom', lahko drugačen in glasnejši od ženskega. Toda smrčanje je v resnici problem tistega, ki smrči, ne le zaradi zbujanja, ko takšen človek z glasnim zvokom zbudi samega sebe, ampak ker je med spanjem njegovo dihanje lahko ovirano.«
S staranjem je smrčanje pogostejše, pravi sogovornica, kar je posledica povečanja indeksa telesne mase, večje kolabilnosti mehkih tkiv v strukturah zgornje dihalne poti zaradi manjše prožnosti vlaken, jemanja določenih zdravil, alkohola ... Dodaja pa, da z večanjem števila debelih ljudi v mlajši dobi, nezdravim življenjskim slogom in povečano uporabo pomirjeval med mlajšimi trditev, da starejši smrčijo pogosteje, verjetno ni več točna.
Kot še pojasnjuje zdravnica, zaposlena na kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana, poleg spola in starosti na smrčanje ob povečani telesni masi lahko vplivajo specifična razporeditev maščevja v območju vratu, specifična anatomija (na primer slabša prehodnost nosu, dolgo mehko nebo, ozko žrelo, obilen koren jezika), biomehanske lastnosti tkiv, od zunanjih dejavnikov pa kajenje, uživanje alkoholnih pijač in razna zdravila. Včasih se smrčanje pojavi pri nekaterih infektivnih obolenjih zgornjih dihal, ko se dihalna pot zoži zaradi obrambnega povečanja limfatičnega tkiva v žrelu, kar večkrat vidimo pri otrocih. Kot zanimivost sogovornica pove, da so tudi razlike med rasami, saj da azijska populacija smrči več.
Ni bolezen, vendar ga lahko zdravimo
Smrčanja ne obravnavajo kot bolezen, zato se po besedah Katje Rainer za zdravljenje odločijo le, če si pacient to želi in če seveda obstaja jasen vzrok. Pri nas posega v žrelu za primarno smrčanje ne plača krovna zavarovalnica, poravna pa stroške zdravljenja, kadar je glavna težava dokazana obstruktivna apneja v spanju. To dokazujejo v spalnih laboratorijih, preiskava se imenuje polisomnografija.
Kdor smrči, pojasnjuje sogovornica, si lahko najprej poskuša pomagati sam. Glavni ukrepi so zmanjšanje telesne mase, zadostna hidracija in dovolj gibanja. Svetujejo izogibanje alkoholu, kajenju, dražilcem, ki lahko povzročajo refluks želodčne kisline in s tem povezano dodatno vnetje v žrelu in tudi grlu. Smiselno je poskusiti spati z nekoliko privzdignjenim vzglavjem in ugotoviti, v katerem položaju telesa in glave je smrčanja manj, na primer pri spanju na boku. Odsvetujejo tudi uživanje večjih količin hrane in pijače vsaj dve uri pred spanjem.
»Danes so na trgu pametne naprave, ki se jih pritrdi na hrbet ali na vrat in z nežnim stimulusom odvrnejo človeka, da bi ležal na hrbtu. Miofunkcionalna terapija zajema postopke in vaje, s katerimi poskušamo izboljšati občutek, propriocepcijo, gibljivost, koordinacijo in moč nekaterih obraznih, ustnih in vratnih struktur. Med ustnimi vložki so najučinkovitejši tisti, ki spodnjo čeljust vlečejo naprej in tako v žrelu naredijo več prostora.«
Med prebolevanjem prehlada si lahko sami pomagamo tako, nadaljuje sogovornica, da v nos apliciramo dekongestive in s tem izboljšamo prehodnost nosu, oziroma redno jemljemo zdravila, predpisana zaradi nekega kroničnega stanja, na primer alergijskega rinitisa ali senenega nahoda.
Kot razlaga Katja Rainer, so na voljo tudi minimalno invazivni kirurški postopki na uvuli (jezičku) in mehkem nebu, na primer amputacija jezička, injiciranje sklerozantnega sredstva v mehko nebo z namenom zatrditve, nebni vsadek, terapija z radiofrekvenčno zanko, z laserjem. Lasersko terapijo mnogi odsvetujejo, češ da ne prinese zadovoljivih rezultatov. Odvisno od preferenc zdravnika, njegovih izkušenj in želje bolnika je možno opraviti manjše ali bolj obsežne kirurške posege v žrelu. Če ugotovijo obstrukcijo v območju nosnih prehodov, ki je posledica polipov, zadebeljene sluznice, zvite nosne pregrade, ukrepajo s kirurškimi postopki v tem delu (operacija nosnega pretina, radiofrekvenčna ablacija sluznice spodnjih nosnih školjk, odstranitev polipov …) »Kadar imamo bolnika z obstruktivno apnejo v spanju, največkrat ti postopki ne pridejo v poštev, potrebni so širši posegi in posegi na več ravneh, kjer smo ugotovili obstrukcijo.« Kot zlati standard pri bolniku z apnejo v spanju pa mnogi še vedno zagovarjajo zdravljenje z masko, ki dovaja zrak v dihala pod pritiskom.
Kako učinkovite pa so operacije? Po besedah sogovornice obstaja verjetnost, da bo pacient po operaciji pridobil telesno težo ali začel kaditi ali pa se bodo brazgotine mehčale in bo mehko nebo ponovno začelo plapolati. Zato zagotovila pri operacijah, še bolj pa pri minimalno invazivnih posegih, ne more biti. Dejstvo je, da so nekatere tehnike bolj učinkovite kot druge. »Zdravljenje smrčanja pri obstruktivni apneji v spanju je nujno, česar pa ne moremo reči za običajno smrčanje, brez apneje. Vsekakor je pri težavah s smrčanjem treba obiskati osebnega zdravnika. Ta bo po pogovoru pacienta napotil naprej k pulmologu oziroma otorinolaringologu, kjer bo dobil nadaljnja navodila.«
