Volitve in izbiranje voditeljev so povsod na svetu velik dogodek, v ZDA še toliko večji. Priprave za izbiranje in določanje voditeljev se začnejo veliko prej kot pri nas, na odločanje pa vpliva veliko več kot izključno izbira volivcev. Pri tem se obračajo enormne vsote denarja, ki gredo v sklade določenim podpornikom in seveda ključno – medijem, ki krojijo realnost v korist svojega favorita. ZDA so res na drugi strani sveta, vendar je njihova medijska zgodba zelo podobna naši.
Novembrske volitve v ZDA se hitro bližajo in republikanci menijo, da je “rdeči val” neizogiben. Vendar imajo demokrati še vedno eno veliko prednost, in sicer močnejši primež cenzure tehnoloških velikanov, ki bo uporabljena za preprečitev neodločenim volivcem, da bi se srečali tudi z najosrednejšimi konservativnimi novicami v času pred naslednjimi volitvami. Sporočilo republikancev bo močno, se pa bojijo, da ga volivci ne bodo slišali. Krojenje realnosti in prirejanje resnice s strani medijev je nekaj, s čimer se je Slovenija prav tako srečala in čemur je še vedno priča, kar spomnimo, kako so pri nas pred volitvami osrednji mediji molčali o uspehih vlade Janeza Janše, da o plači in dohodninski napovedi aktualnega premierja Roberta Goloba ne govorimo. Zamolčali so vse podatke, za katere so menili, da bodo vplivali na volivce. Zaradi se je ustvarjalo javno mnenje z anketami in zato danes želijo prevzeti javno radiotelevizijo.
Pred predsedniškimi volitvami v ZDA leta 2020 je na primer Google popolnoma izločil novice konservativnega medija Breitbart News iz rezultatov iskanja. Vidnost njihovih novic naj bi se v primerjavi z letom 2016 zmanjšala za 99,7 odstotka. Nato so se nekaj tednov pred volitvami tehnološki velikani združili, da bi zakrili eno največjih zgodb v tistem času, in sicer zgodbe o prenosnem računalniku Hunterja Bidna. Novico, za katero naj bi povolilna anketa dokazovala, da bi vplivala na kar 17 odstotkov Bidnovih volivcev, če bi jo slišali pred volitvami. Enako so pri nas poskušali storiti osrednji mediji, ki niso in niso želeli govoriti o Golobovi manj prijetni strani. Ko je pritisk postal tako močan, se je potem tudi RTV morala soočiti z vprašanji volivcev, zato je Golob le pokazal svojo plačilno listo, vendar se zneski na njej niso ujemali z ostalimi dokazili o njegovi realni plači.
Prikrivanje informacij iz vseh strani
V zadnjih dveh letih slovenski večinski mediji skorajda niso poročali o uspehih vlade Janeza Janše, pač pa so se usmerili na manipulativno in negativno poročanje ter jasno prikazali, v kakšni meri je medijski svet v naši državi neuravnotežen. Večinskim medijem lahko pripišemo tudi velik del zasluge, da je na volitvah z veliko razliko zmagal “nov obraz” s stranko, ki pred nekaj meseci sploh še ni obstajala. Da so v Sloveniji v institucijah in medijih močno prisotne levičarske ideološke mreže, se kaže tudi v tem, da javna RTV vabi predvsem “strokovnjake”, ki zastopajo enako politično usmerjenost.
Cenzuriranje na vseh družbenih omrežjih
Za izid Bidnove zmage je bila tehnološka cenzura ključni dejavnik, zaradi česar je Silicijeva dolina odločna, da načrt ponovi in tudi razširi. V ZDA se ob času volitev tudi cenzurirajo tudi konservativne objave na Facebooku, ki ga še vedno uporablja največ Američanov. Socialna omrežja imajo poleg ostalih medijev prav tako ključno vlogo na odločitve volivcev, saj jim tudi tam določeni algoritmi prikazujejo točno to, kar “morajo” videti.
Ne glede na priljubljenost in branost noben medij ni varen, ko mora skozi “nadzornika dezinformacij”, ki svoja navodila prejema od Pentagona. Če te ta uvrsti na zadnja mesta na lestvici zaupanja – kar naenkrat postaneš “neverodostojen vir”. Levičarji in osrednji mediji so v Sloveniji že večkrat kar sami postali “nadzorniki” in določali, komu lahko in komu ne moremo zaupati. Na podlagi njihovih ideoloških prepričanj seveda, kar je jasno tudi sodeč po tem, kako pristransko je delovala RTV in kako jo je UKOM s svojimi analizami vedno postavil pred dejstva o svoji “neodvisnosti”, ki so jo venomer poudarjali, pokazali pa prav nikjer. In ko sta Igor Pirkovič in Jože Možina spregovorila o tem, se je nad njiju zvalil oblak kritik in izvajanje terorja nad njima. Enako si je dovolila tudi Stranka Alenke Bratušek, ki je v svoji predvolilni kampanji očitno kot samooklican “nadzornik dezinformacij” napovedala pregon drugače mislečih novinarjev. Ob njeni presoji, ki je očitno temeljila na njeni osebni ideologiji, pa se je ob tem marsikomu porodilo vprašanje, “kdo je Alenka Bratušek, da sodi o tem, kaj je laž in kaj ne”. “Še 128 dni. Pregon lažnih novic bo naša prioriteta,” je predrzno zapisala takrat na Twitterju.
Ustvarjanje javnega mnenja
Medtem se tako v ZDA kot pri nas v osrednjih medijih izvaja vztrajno bobnenje panike, kot so to počeli zadnji dve leti, ko niso poročali o prav nobenem uspehu Janševe vlade, prikrivali resnična dejstva o premierju in ustvarjali paniko v Sloveniji, da smo v mesecih pred volitvami poslušali celo o fašizmu in nacizmu, kar se samo noremu ne bi zdelo noro.
Da ne govorimo o javnomnenjskih anketah Mediane in Ninemedia, ki javno mnenje ne merita, ampak ga ustvarjata. Spomnimo se na decembrsko anketno revolucijo 5. decembra, ki jo je sprožila javna RTV Slovenija z objavo raziskave podjetja (sicer po njihovem mnenju kredibilna) Mediana, ki je ob precej nepojasnjeni metodologiji ugotovila, da naj bi nove stranke, obraze ali nove povezave – Naša dežela, ZDej, Povežimo Slovenijo (v to še ni bil vštet Robert Golob, nekdanji direktor GEN-I, z njegovim gibanjem v ustanavljanju niti nova zelena stranka Vesna) – volilo kar 16,6 odstotka ljudi. Kako je mogoče voliti nekoga, ki sploh še ne obstaja? Vse to je bil le korak v izvajanju načrta kreiranja novega obraza, kot to počnejo ob vsakih volitvah. Nemalokrat smo omenili nove obraze, ki niso prišli na svojo pozicijo zaradi izkušenj, ampak s pomočjo medijskega pompa.
In ravno zato je ideja in cilj levičarjev toliko razumljivejša, ko imamo vse te podatke na dlani. Tako glavna prioriteta aktualne vladne zasedbe ni bila nikoli skrajševanje čakalnih vrst v zdravstvu, gradnja novih stanovanj za mlade družine ali brzdanje cen hrane in energentov, kot je napovedal premier v predvolilnih nastopih. Ne, prioriteta je bil naskok na javno radiotelevizijo, saj bi bil to popoln prevzem tudi miselnosti njihovih gledalcev in poslušalcev.
Tanja Brkić