Pri založbi Beletrina bo novembra izšel njegov novi roman Ob nastanku sveta. To je pripoved o vstopanju v svet, o spoznavanju življenja, ki je za vsakogar edinstven in neponovljiv ciklus, pripoved, ki zastavlja otroško nedolžna in hkrati velika vprašanja o smislu in nevidni božji roki, ki skuša – kakor v Stari zavezi – stvari urejati, a se ji to ne posreči zmeraj.
Po Severnem siju ter zadnjem romanu In ljubezen tudi se avtor v svojem novem romanu znova vrne v Maribor, so zapisali v založbi. »Tokrat smo v povojnem obdobju novega socialističnega reda, v delavskem predmestju, v času, ko ljudje še živijo v senci surovega vojnega časa, spominov in nezaceljenih ran, obenem pa iščejo poti v novo življenje. Medtem ko smo v prejšnjih romanih o tem mestu sledili usodam izmišljenih junakov, je tokrat protagonist avtor sam. Fragmenti iz njegovega otroštva preraščajo v upodobitve narave in ljudi, njihovih ljubezenskih strasti, človeških zablod, izdajstev, a tudi plemenitih dejanj in velikih odločitev. V romanu vznikajo starozavezne analogije, prizori iz knjig in filmov, zgodba potuje iz trde resničnosti v svet domišljije.«
Za njegovo leta 2017 izdana pripoved o ljubezni v času vojne In ljubezen tudi je prejel že četrtega kresnika za najboljši roman. Ko je profesor na komparativistiki Tomo Virk (mimogrede, Jančarjevo prozo je že pred časom uvrstil v tradicijo posteksistencializma) ob njegovi sedemdesetletnici pritrdil vprašanju, ali je najboljši slovenski pisatelj, je zapisal, da je v svojih delih umetniško dognano ubesedil najpomembnejše zahodne družbene in politične teme 20. stoletja, temeljno duhovno problematiko evropskega človeka, pa tudi nevralgične točke slovenske kulturne, duhovne in politične zgodovine. »To je naredil z intuicijo umetnika ter empatijo odličnega pisatelja, ne pa denimo z ravnilom ideologa, besom angažiranega pamfletista ali preračunljivostjo trendovskega pisatelja.«
Drago Jančar je najprej delal kot urednik, lektor in korektor pri časopisu Večer, od leta 1981 do upokojitve je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici. Kot študent je ob konfliktih z oblastmi urejal mariborsko Katedro, leta 1974 pa je bila obtožen sovražne propagande, natančneje posedovanja knjige Tomaža Kovača V rogu ležimo pobiti, ki jo je prenesel iz Avstrije.
Njegovega zapuščanja družbeno-političnega polja in spopadov (za njim so v esejih ostale skovanke »demokratura« in »prihvatizacija«, ali zgoščene sintagme kot denimo »podaljšana preteklost«, »cinična distanca«) ni bilo mogoče spregledati. Dogajala se je nekako sočasno s koncem in staranjem druščine okrog Nove revije. Za njeno prvo številko leta 1982 je prispeval odlomek iz še neobjavljenega romana Severni sij. S spisom Slovenski eksil je sodeloval tudi pri znameniti 57. številki.
V prvi demokratični vladi mu je bil nekako samoumevno najprej ponujen resor ministra (sekretarja) za kulturo. »Je čas za boj in čas za umetnost,« je dejal v enem redkih intervjujev. Pred tem je skupaj s kakimi dvajsetimi kolegi zaradi izključitve Janeza Janše izstopil iz PEN-a. Pod veliko peticij se je sicer že podpisal, a je s tem že naredil konec.
»Naša generacija ne more ves čas soliti pameti,« je pred leti dejal v enem od pogovorov s študenti. Na vrsti so torej drugi, nova generacija. Ni mu vseeno, kaj se dogaja s svetom, ki ga je pomagal soustvarjati, a na eksplicitni ravni je povedal, ker je imel povedati. »Rad bi bil samo še pisatelj, ki skuša razumeti, kaj je s človeško dušo. In življenjem posameznika v tem času, v tem primeru z dušo in življenjem nekega mladega človeka, ki se v tem svetu na znajde.«
Sanjali smo o svobodi, zbudili pa smo se v kapitalizmu – tranzicijsko podivjanem, je ponovil tudi pred leti na podelitvi nagrade državljan Evrope, ki mu jo je podelil Evropski parlament. Leta 2020 je za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.