Ko se dobijo nekdanji sošolci slikopleskarji

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 8. maj 2023 / 08:09  

Na Šmarjetni gori so se srečali sošolci iz generacije, ki je leta 1968 zaključila poklicno šolo za slikopleskarje in črkoslikarje v Kranju.

Kranj – Da je srečanje predzadnji petek v aprilu potekalo na Šmarjetni gori, ni naključje. »Šola je bila v tistih časih tudi ob sobotah in mi, ki smo bili iz oddaljenejših krajev in smo bivali v internatu v gradu Khislstein, smo imeli prakso v soboto popoldne, prost dan je bila le nedelja. In nedelje so bile nekaj posebnega, če je le bilo lepo vreme, smo šli na sprehod na Šmarjetno goro,« se spominja Anton Černič iz Metlike, v zadnjih letih gonilna sila pri pripravi srečanj nekdanjih sošolcev, pred leti pa je v sodelovanju z Gorenjskim muzejem tudi že pripravil razstavo o čarih pleskarskega poklica.

Sošolci iz »generacije 68« so tokrat obujali spomine ob 55-letnici svojega zaključka poklicne šole za slikopleskarje in črkoslikarje v Kranju. Na srečanje jih je kljub visoki starosti 92 let v spremstvu žene Marte prišel pozdravit tudi edini še živeči učitelj praktičnega pouka Štefan Jerala iz Križ pri Tržiču, pridružila se jim je tudi Marija Vobovnik, žena sicer že pokojnega ravnatelja šole Draga Vobovnika in v tistih časih prav tako zaposlena na šoli.

V živahnem pogovoru so se spomnili na sošolce, ki so leta 1965 v prvi letnik poklicne šole prišli iz različnih slovenskih krajev. »Vpisalo se nas je v za današnji čas skoraj neverjetnem številu, saj nas je bilo v treh prvih razredih kar 73 dijakov. Večina je tri leta kasneje uspešno končala šolanje in tudi dobila zaposlitev. Nekateri med nami smo pozneje tudi odprli obrt,« pove Anton Černič in doda, da je bilo na srečanju šest takih slikopleskarjev, od katerih imajo kar štirje v svojih otrocih, trije v sinovih in eden v hčerki, svoje naslednike.

V 55 letih so doslej imeli šest srečanj, žal je na vsakem srečanju udeležencev manj. Tokrat jih je bilo na Šmarjetni gori dvanajst, na srečanje pa so povabili tudi žene. Od vseh dijakov iz generacije je 25 že pokojnih.

Obudili so tudi spomin na učitelje. Kot pove Černič, so vsem, kot je bil takrat red, rekli tovariš in tovarišica. Prvi ravnatelj je bil Rudi Triler, zamenjal ga je Drago Vobovnik, ki jih je poučeval tudi ekonomiko podjetij, Olga Triler jih je poučevala matematiko, slovenščino pa Zlata Volarič, ki je bila slovenska pesnica, pisateljica in tudi ilustratorka. Maruša Egart jih je poučevala tehnologijo materialov, tehnično risanje pa znani slikar Marjan Belec, kot že omenjeno, sta za pouk prakse skrbela Štefan Jerala in nekaj časa Franc Juvan. »Stanovali in spali smo na železnih pogradih v gradu Khislstein. Bilo pa je tudi veliko vozačev iz bližnje okolice. Sostanovalci v gradu smo bili bolj povezani med seboj, kajti skupaj smo bili praktično cele dneve.«

Zbrane je v dobro voljo spravila anekdota o tem, kako so na stadionu v Stražišču igrali nogomet – eni strani tisti, ki so trenirali v raznih klubih, in na drugi tisti, ki so občasno igrali nogomet. »Izgubili smo z 29 proti 0, pa še nismo odigrali predvidene uro dolge tekme.« Ob tokratni obletnici so od svojega vratarja izvedeli, da so ga nasprotniki podkupili in je zato dobil toliko golov. »Povedano v šali, saj smo bili v resnici toliko slabši,« dodaja Anton.

Po petih urah prijetnega druženja so se s težkim srcem poslovili in si zaželeli veliko zdravja in da se še večkrat srečajo. Tovarišu Štefanu Jerali pa so obljubili, da mu pridejo na dom čestitat ob njegovi stoletnici.