V novo zbirko kratkih zgodb Gluha soba Mojce Kumerdej nas uvede glas »enega navadnega umazanega bankovca«, in kdor je bral avtoričini zbirki Fragma (2003) in Temna snov (2017), ne bo presenečen, ko se čudaški perspektivi pesov (Mexico … Oooooo, Mexico ...) v naslednjih zgodbah pridruži še večglasje čudovitih endivij (Noč je ... skoraj nič) ali stanovanjskega pohištva (Uroboros), vsi so polni eksistencialističnih vprašanj. Na katera človek, vladar sveta, začuda nima odgovorov, vsaj ne takih, s katerimi bi presegel travmatične otroške oziroma družinske izkušnje. Pa tudi če bi jih imel, priča vse manj manj sočuten vsakdan vse bolj o tem, da bi se njegove besede zgolj odbile od hladnega zidu.
Mojca Kumerdej: Gluha soba
»Zavedam se, da postajam siten, malenkosten in zagrenjen. Četudi me zavaljeni Diego ni nikoli svaljkal med prsti, mi gre nerazumljivo na živce in imam do njega nič ...
