Glasba

Khruangbin vztrajajo pri nekalorični dieti, ki jo potrebujemo vsi

Ljubljana, 14. 04. 2024 11.00 | Posodobljeno pred 15 dnevi

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min
Avtor
Matjaž Ambrožič
Komentarji
2

Muzika, ki ne potrebuje niti pohval, še manj pa kritik.

KHRUANGBIN - A La Sala

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Svet, ki ga ustvarja izraz ameriškega tria Khruangbin, je občutno bolj prostran, kot si lahko predstavljamo. Pa če smo, sploh pa če nismo religiozni fanatiki. Obenem je super-blag zvok zasanjanih teksaških godcev zanimiv zaradi dveh ključnih razlogov. Z razpravo o nalezljivem magnetizmu glasbe zelo kmalu zaidemo v poglavje psihologije, ki preučuje, katere so tiste zvočne frekvence, ki nam (Homo sapiensu) ustrezajo bolj, katere manj. Vzporedno lahko nastopijo zgodovinarji glasbe, ki resoniranje violin oziroma godal vneto primerjajo s tistimi, ustvarjenimi z našimi glasilkami, v nadaljevanju pa (parcialno) muziciranje klasičnega simfoničnega orkestra pod različnimi pogoji enačijo z mikavnostjo zborovskega petja. Khruangbin tudi na četrtem albumu še bolj poudarjeno ostajajo prav na tej meditativni stopnji. Ko pa nastopi debata o izstopajoči prvini glasbe vse bolj slavnih houstonskih neo-hipijev, pa gredo najprej zasluge kitaristu Marku Speerju. Toda ta ni "pogruntal" nič novega. Na najbolj nežen način je povzel stil, ki ga je izumili Hank Marvin iz benda The Shadows, in to že ob koncu petdesetih let minulega veka. Poleg Marvina je za sijaj a la Khruangbin pomembna ikonska instrumentalna tema Albatross zgodnjih Fleetwood Mac, z avtorjem in solistom Petrom Greenom v prvi vrsti (letnik 1968). Zakaj pomembna? Zato ker srečneži Khruangbin praktično ves čas ubirajo ravno variacije te uspešnice. Še posebej vpadljivo pa se zdi dejstvo, da je ta izraziti retro-način tako poljuden, tako zelo pristen tudi še danes. Pa čeprav smo z nastopom digitalizacije bržčas pričakovali, da se Fenderjev model Stratocaster počasi, a zanesljivo poslavlja iz mode ter svoje mesto prepušča računalom. Napaka! Trendi prihajajo in odhajajo ter se nato spet vračajo – v valovih. Še bolj pa je res, da glasba precenjenih Khruangbin še kako ustreza sodobni ambivalenci. Poleg naporov, in to še prej kot kadarkoli doslej, potrebujemo počitek, odmik, odklop. Khruangbin ga ponujajo v izobilju. Trdim, da album A La Sala pride še kako prav naslednjim skupinam: do ušes zaljubljenim, sproščenim na terasi, zakajenim na foteljih, globoko dihajočim med vadbo joge, potujočim, zazrtim skozi okna letal, busov in vlakov, zvedavim ob teleskopih, utrujenim po predoziranju s karbohidrati, nemara celo pisarniškim moljem, ko njihovega šefa ne grabi kortizol. Ne le da prija, trio Khruangbin in njegov zmerni tempo, blag funky naklon ter vonj po psihadeliji marsikomu lahko pomenijo zadnji izhod (pred živčnim zlomom). Najdaljša enota na albumu vseeno ostaja pod petimi minutami. Najbolj iritira komad Ada Jean, ki v nekaj taktih skrivnostno skoraj-preskoči v famozni Albinonijev Adagio. Linearni vtis Khruangbin v letu 2024 vsebuje še nekaj sramežljivih vokalov (večina songov je instrumentalnih, še vedno), celo nekaj simptomatičnih poudarkov, priigranih s Hammondovimi orglami. A linija je linija – Khruangbin se te držijo starokopitno vztrajno. Zabaven, ljubek album povsem brez kalorij.

 

Ocena: 4

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Kollerik
14. 04. 2024 19.51
-6
osiveli_ritmični_gimnastik
14. 04. 2024 11.21
-2
Hojla, jutrček feni.