Ustavno sodišče je ugotovilo, da izvajanje izobraževanja na daljavo v osnovnih šolah in šolah s prilagojenim programom ni skladno z ustavo. Po mnenju sodnikov je moč odločanja, ki je skoncentrirana v rokah ministrstva za izobraževanje, prevelika. Državni zbor bi moral v zakonu natančneje določiti, v kakšnih okoliščinah, na katerem območju in za kako dolgo obdobje lahko minister odredi izobraževanje na daljavo, so ugotovili sodniki.
Ustava namreč določa, da tako hudi posegi v človekove pravice, kot je ukinjanje izobraževanja v razredih in premik v digitalno okolje, ne smejo biti prepuščeni zgolj ministru in njegovim odlokom. Ustavni sodniki so državnemu zboru naložili, naj neskladje z ustavo odpravi v roku dveh mesecev. Hkrati so ocenili, da bi popolna razveljavitev zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic covida-19, ki vsebuje določbe o vzgoji in izobraževanju na daljavo, lahko povzročila hujše posledice, zato so dosedanjo ureditev začasno ohranili. Odločitev je bila tesna – sodišče jo je sprejelo z zgolj petimi glasovi proti štirim.
Velike težave
Ustavno sodišče je naenkrat odločalo o več pobudah otrok, ki obiskujejo osnovno šolo in osnovno šolo s prilagojenim programom. V slednjem primeru sta otroka, stara šest in devet let, ki imata posebne potrebe, navedla, da sta v obdobju zaprtih šol ostala brez dodatne strokovne pomoči, fizioterapij, delovnih terapij, terapij v bazenu, logopedskih in psiholoških obravnav, ki jih nujno potrebujeta za svoj razvoj in za preprečitev nazadovanja v razvoju. Odvzeli so jima tudi socialne stike. Izgubila sta notranjo motivacijo za vsakršno delo in igro, nenehno sta potrebovala pozornost staršev, izgubila sta samostojnost, grafomotorične spretnosti, spremenilo se je njuno vedenje. Postala sta avtoagresivna, eden od njiju je postal agresiven tudi do drugih. Njun razvoj je nazadoval in zamujeno bo težko nadoknaditi.
Med delom na daljavo jima starši niso mogli pomagati, saj nimajo ne ustreznih specialnih znanj ne učnih materialov in pripomočkov. Vsak od njiju ima doma še po enega zdravega osnovnošolskega sorojenca, ki pri šolskem delu prav tako potrebuje pomoč in nadzor staršev; poleg tega so morali starši skrbeti tudi za gospodinjska opravila.
Po mnenju pobudnikov zapiranje šol in izobraževanje na daljavo ni bilo sorazmeren ukrep, saj je delež otrok med vsemi okuženimi zelo majhen, otroci pa zbolevajo redkeje kot odrasli. Praviloma imajo blažje simptome bolezni in so le izjemoma prenašalci bolezni. Vladi pobudniki očitajo, da je zapirala šole, odprte pa je pustila prodajalne tehničnega blaga, avtomobilov, pohištva ter pedikuro, urarske in zlatarske delavnice… Vlada je dala prednost frizerstvu, manikiri, muzejem, knjižnicam in galerijam, so zapisali pobudniki. »To naj bi kazalo na to, da je vlada pri tehtanju med zahtevami zdravstva na eni strani in stiskami podjetnikov na drugi strani tehtnico prevesila v korist gospodarstva, tega pa ni storila pri tehtanju med zahtevami zdravstva in koristmi otrok s posebnimi potrebami,« so pobudo povzeli sodniki.
Drugi dve pobudnici, ki obiskujeta običajno osnovno šolo oziroma vrtec, sta sodišče januarja letos obvestili, da so njuni starši zaposleni s polnim delovnim časom. Delajo pet dni na teden, delo pa skušajo organizirati tako, da vsaj eden od staršev dela od doma; če ne gre drugače, se v varstvo vključijo stari starši. Starši niso strokovno usposobljeni za poučevanje v osnovni šoli oziroma za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu, zato jima je nastala škoda, sta zatrdili.
Zapreti šole ali trgovine s pohištvom?
Ustavni sodniki so v odločbi nakazali, da je bila odločitev o izobraževanju na daljavo slabo pregledna in premalo premišljena. Zapisali so, da je to »le eden od številnih možnih ukrepov, s katerimi se lahko z omejevanjem množičnih stikov med ljudmi prepreči širjenje nalezljive bolezni covid-19«. Poleg prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih institucijah pride namreč v poštev tudi prepoved zbiranja ljudi na drugih javnih krajih, na primer v trgovinah, prireditvenih prostorih, prostorih, kjer se izvajajo določene storitve, in lokalih, so zapisali sodniki.
Kot smo v minulem obdobju večkrat poročali tudi v Dnevniku, so različni pravni strokovnjaki ocenjevali, da je vlada učence osnovnih šol, dijake in študente vzela za »talce«: ker ni mogla ali si ni drznila za daljši čas zapirati drugih dejavnosti, denimo v gospodarstvu, je zaprla šole.
Zakonodaja bi morala biti urejena tako, da bi minister za izobraževanje ukrep izobraževanja na daljavo odredil le, če bi bili sočasno uvedeni tudi drugi ukrepi, s katerimi se preprečujejo množični stiki med ljudmi in ki primerljivo ali pa celo manj intenzivno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, so ugotovili sodniki. »Takšne omejitve pa zakonodajalec v izpodbijano zakonsko ureditev ni vključil, temveč je tudi odločanje v zvezi s tem v celoti prepustil ministru za izobraževanje,« je zapisano v odločbi. Povedano preprosteje: v zakonu bi moralo biti zapisano, da se izobraževanje iz razredov lahko preseli na daljavo, če so hkrati ustrezno omejene tudi druge dejavnosti.
Človekova pravica do znanja
Ustavni sodniki so na več mestih v odločbi in v ločenih mnenjih poudarili, da je pravica do izobraževanja ena od temeljnih človekovih pravic, ki jo je mogoče omejiti zgolj v izjemnih primerih. Omejevanje mora biti strogo uravnoteženo z drugimi ukrepi, biti mora strokovno utemeljeno ter časovno in krajevno zamejeno. Ugotovili so tudi, da zakon ni predvidel, da bi se ministrstvo ob sprejemanju ukrepov posvetovalo s stroko.
Državni zbor je ustavnemu sodišču zatrjeval, da se je med zapiranjem šol spremenil zgolj način izvajanja izobraževanja, cilji in rezultati pa da so ostali nespremenjeni. Na ministrstvu za izobraževanje pa so danes zatrdili, da si bodo – medtem ko čakajo na spremembo zakona – še naprej prizadevali, da se bo vzgojno-izobraževalni proces za vse skupine šolajočih in zaposlene izvajal »na najbolj optimalen in za zdravje vseh vključenih varen način«.
