Nedelja, 8. 5. 2022, 22.07
1 leto, 11 mesecev
Skrivnostni ljudje, ki so bili strah in trepet naših prednikov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,02
5
Jedro avarskega kaganata oziroma avarskega imperija je bilo na današnjem Madžarskem med rekama Donavo in Tiso. Avarski imperij je v Panonski nižini obstajal med letoma 568 in 803.
Avari ali Obri so bili nomadsko ljudstvo, ki je v 6. stoletju iz azijskih step prišlo v Panonsko nižino. Zgodovinski podatki o njihovem izvoru so dokaj skopi, zaradi česar so precejšnja neznanka. Zadnje čase pa avarske skrivnosti uspešne razkrivajo arheogenetske raziskave.
"Izginili so kot Ober, ki nima ne rodu ne potomstva." Takšen je bil staroruski pregovor, ki je zabeležen v Nestorjevi kroniki iz druge polovice 11. stoletja in začetka 12. stoletja. Obri oziroma Avari so bili stepsko nomadsko ljudstvo, ki je prišlo v Evropo sredi 6. stoletja, leta 568 pa so se ustalili v Panonski nižini, kjer je bilo jedro njihovega imperija.
Avari in Slovani
Zelo so povezani tudi s slovansko oziroma slovensko zgodovino. Sodelovali so med drugim v slovanskih spopadih z Bavarci in si začasno podredili del Slovanov. Okoli leta 623 se je proti Avarom uprl del Slovanov pod vodstvom trgovca Sama, ki je bil po zgodovinskih virih frankovskega rodu. Pri Samovem uporu so morda sodelovali tudi slovanski predniki Slovencev oziroma vzhodnoalpski Slovani.
V povezavi z Avari je okoli leta 631 omenjen vzhodnoalpski slovanski knez Valuk, okoli leta 740 pa karantanski knez Borut, ki je sklenil protiavarsko zavezništvo z Bavarci. Avarski imperij oziroma kaganat je na začetku 9. stoletja uničil frankovski cesar Karel Veliki. Zadnjič so bili Avari omenjeni leta 822, nato pa so izginili iz zgodovine.
Stepsko ljudstvo, ki mu je vladal kagan
O Avarih vemo, da so prišli iz azijskih step, ne vemo pa točno, kakšen jezik (ali jezike) so govorili. Lahko je šlo za praturščino, za pramongolščino ali pa kakšen neznan jezik azijskega oziroma sibirskega izvora. Svojemu vladarju so Avari rekli kagan.
Nekje med rekama Donavo in Tiso je tudi stal avarski ring, glavna utrdba Avarov in sedež avarskega kagana. Ime ring je dobil zaradi svoje krožne oblike. Raziskava o Avarih v okviru projekta HistoGenes ni prva genetska raziskava o Avarih. Raziskava iz leta 2016, ki je preučila DNK dvajsetih avarskih moških z območja med Donavo in Tiso, je na primer ugotovila, da so vsi pripadali haploskupini N1a1a1a1a (N-F4218), znotraj te haploskupine pa so vsi razen enega pripadali podskupini oziroma subkladi N-F4205, ki je značilna za populacije, ki živijo v današnji Mongoliji in vzhodno od Bajkalskega jezera v današnji Ruski federaciji.
Že nekaj časa zgodovinarji na podlagi zapisov v starih kitajskih virih domnevajo, da so Avari povezani s stepskim ljudstvom Rouran (ime ljudstva se izgovarja tudi Žoužan), ki je med 4. in 6. stoletjem našega štetja vladalo današnji Mongoliji in severni Kitajski.
Turki uničijo rouranski imperij
Pripadnikom ljudstva Rouran, ki so jim morda v stepah rekli Avari, je vladal kagan. Ta vladarski naslov so po zgodovinskih virih najprej nosili vladarji ljudstva, ki so mu stari Kitajci rekli Xiongnu. To ljudstvo je v današnji Mongoliji živelo med drugim stoletjem pred našim štetjem in prvim stoletjem našega štetja.
Rouranski imperij so leta 552 uničili Turki. Po podatkih iz starih kitajskih virov so veliko pripadnikov ljudstva Rouran pobili Kitajci in Turki, del pa jih je odšel na vzhod v Korejo. Mogoče pa je, da je del rouranskega ljudstva odšel proti zahodu in na koncu prišel v Evropo. V letih 558-559 bizantinski viri poročajo o novem stepskem ljudstvu, ki je v občrnomorske stepe prišlo iz osrednjeazijskih step – o Avarih. Ti so se nato v letih 567-568 naselili v Panonsko nižino.
Arheogenetske raziskave avarskih grobišč
Tam, kjer molčijo zgodovinski viri in kjer tudi arheologija ne more dati točnega odgovora, nam zadnja leta vse bolj pomaga genetika oziroma arheogenetika. V okviru projekta HistoGenes je bila tako aprila letos objavljena študija o Avarih, ki temelji na genetskih, zgodovinskih ter arheoloških podatkih in ugotovitvah.
Videoposnetek o mednarodnem znanstvenem projektu HistoGenes:
Na območje Panonske nižine so arheologi do zdaj iz časov Avarov našli okoli 600 naselij in okoli sto tisoč grobišč. Najdena okostja lahko preučijo genetiki oziroma arheogenetiki. To so genetiki, ki se specializirajo za preučevanje starodavnega DNK (aDNK), najdenega v stoletja ali tisočletja starih kosteh.
Preučevanja starodavnega DNK 66 posameznikov
Arheogenetiki so se v okviru odkrivanja genetskih skrivnosti Avarov večinoma osredotočili na preučevanja najdenih kosti posameznikov, ki so pripadali avarski eliti, torej višjemu sloju, za katerega so bili značilni zelo bogati pokopi. Za primerjavo so preučili tudi okostja iz predavarskega obdobja.
Skupaj so preučili starodavni DNK 66 posameznikov. Od tega je 18 okostij iz predavarskega obdobja (17 okostij iz prvih štirih stoletij našega štetja, ko so po zgodovinskih virih v Panonski nižini živeli Rimljani in Sarmati, eno okostje pa iz časov Hunov, to je iz 4. in 5. stoletja) ter 48 okostij iz časov Avarov med 7. in 8. stoletjem.
Avarska elita iz jedra avarskega imperija
Pri preučevanju DNK v okostjih iz Panonske nižine iz predavarskega obdobja so genetiki odkrili, da so vsa razen okostja iz hunskega obdobja znotraj t. i. genetske variabilnosti zahodnih Evrazijcev. Večinoma se po analizi glavnih komponent oziroma sestavin (PCA) genetsko prekrivajo z današnjimi Srednjeevropejci in Vzhodnoevropejci, nekaj posameznikov, ki so v Panonski nižini živeli v času Langobardov (6. stoletje), pa se ujema tudi z današnjimi Južnoevropejci.
Raziskava o Avarih v okviru projekta HistoGenes je ugotovila, da so pripadniki avarske elite, ki so živeli v jedru avarskega imperija med Donavo in Tiso, genetsko najbližji današnjim mongolsko in tunguško govorečim populacijam iz severovzhodne Azije. Na stari fotografiji vidimo skupino mandžurskih in evropskih oziroma zahodnih žensk na Kitajskem. Mandžurci so tunguško govoreči narod, ki je vladal Kitajski od leta 1616 do leta 1912.
Drugače je z okostji oziroma posamezniki iz zgodnjega avarskega obdobja. Kot vemo, je bilo jedro avarskega panonskega imperija med rekama Donavo in Tiso. Razen ene izjeme so vsi preučevani posamezniki iz tega avarskega jedra, ki so živeli v zgodnjem avarskem obdobju, genetsko povezani s severovzhodno Azijo (območje od Altaja in Mongolije do porečja reke Amur).
Podobnosti z Burjati in Mandžurci
Če jih primerjamo z današnjimi populacijami, so ti pripadniki avarske elite iz zgodnjega avarskega obdobja, ki so živeli med Donavo in Tiso, genetsko nekje med današnji mongolskimi populacijami (npr. Burjati, ki živijo okoli Bajkalskega jezera v Sibiriji) ter tunguško in nivško govorečimi populacijami, ki med drugim živijo na območju reke Amur in na Sahalinu.
Če pa jih primerjamo s populacijami, ki so nekdaj živele, pa se pripadniki avarske elite iz zgodnjega avarskega obdobja genetsko ujemajo s starodavnim DNK, ki so ga našli v Mongoliji in je iz časov, ko je tam živelo ljudstvo Rouran (6. stoletje).
Starodavni severovzhodni Azijci
Avarski DNK iz zgodnjega avarskega obdobja je tudi blizu DNK treh posameznikov iz ljudstva Xianbei. To ljudstvo je živelo na območju današnje Mandžurije, med petim in šestim stoletjem pa je vladalo tudi delu Mongolije in današnji severni Kitajski. Bili so sodobniki ljudstva Rouran, le da so živeli vzhodno od njih.
Avarski eliti med Donavo in Tiso so genetsko zelo blizu Burjati, mongolsko ljudstvo, ki živi v Ruski federaciji ob Bajkalskem jezeru:
Vsi genetsko preučevani pripadniki ljudstev Xiongnu, Rouran in Xianbei pa genetsko izvirajo iz starodavne genetske predniške populacije, ki so ji genetiki nadeli ime starodavni severovzhodni Azijci (angleško Ancient northeast Asians, s kratico ANA).
Genetske primesi v poznem avarskem obdobju
Malce drugačen genetski sklad pa kažejo posamezniki iz poznega avarskega obdobja, ki so jih prav tako našli v medrečju Donave in Tise. Če pri pripadnikih avarske elite iz zgodnjega in srednjega avarskega obdobja v povprečju okoli 90 odstotkov njihovega DNK izvira iz predniške populacije starodavnih severovzhodnih Azijcev (ANA), deset odstotkov pa iz neke zahodnoevrazijske genetske predniške populacije, imajo posamezniki iz poznega obdobja od 70 do 80 odstotkov DNK populacije ANA ter od 20 do 30 odstotkov preostalega DNK.
Ta preostali DNK avarske elite (deset odstotkov iz zgodnjega in srednjega obdobja ter od 20 do 30 odstotkov iz poznega avarskega obdobja) pa ne izvira iz kakšne predniške genetske populacije, ki je živela v Panonski nižini pred Avari, ampak je prav tako priseljenska.
Povezave z današnjimi Osetijci
Ta genetska populacija se genetsko najbolj ujema s populacijami, ki so živele v današnjem južnem Kazahstanu v 4. stoletju in na severnem Kavkazu v 7. stoletju. Še najbolj se ujema prav s populacijami iz severnega Kavkaza oziroma današnjimi severnimi Osetijci. Osetijci so ljudstvo iranskega izvora, verjetno potomci stepskega ljudstva Alanov.
Videoposnetek o Osetijcih:
Kot pa poudarjajo arheogenetiki, bo morda lokalizacija predniške populacije, ki je prispevala del genov v genetski sklad Avarov, dala drugačne ugotovitve, če bodo znani genetski podatki iz osrednjega območja hunskega kraljestva, ki je obstajalo severno od Perzije med 4. in 6. stoletjem.
Teorije o naselitvi
Vprašanje je tudi, kdaj je ta zahodnoevrazijska populacija iz vzhodnoevropskih step, ki je prispevala del genov v genetski nabor avarske elite, prispela v Panonsko nižino. Mogoči sta dve razlagi. Po prvi je ta populacija prišla iz vzhodnoevropskih step v več valovih. Najprej v drugi polovici 6. stoletja, naslednji valovi pa v poznejšem obdobju, zaradi česar je tudi njihov delež v genetskem naboru avarske elite v medrečju Donave in Tise sčasoma zrasel z desetih na 30 odstotkov.
Po drugi razlagi pa je ta zahodnoevrazijska stepska populacija prišla v Panonsko nižino v enem valu, skupaj z večino avarske elite leta 568. Naraščanje njihovega deleža v genetskem naboru avarske elite pa je bilo povezano s tem, da se je v poznem avarskem obdobju več pripadnikom te zahodnoevrazijske oziroma vzhodnoevropske stepske populacije uspelo vključiti v avarsko elito.
Prebivalstvo zunaj jedra avarskega imperija
Spet malce drugačna genetska zgodba so posamezniki iz avarskega obdobja, ki so živeli zunaj jedra avarskega imperija med Donavo in Tiso. Iz teh nejedrnih območij - vzhodno od Tise in zahodno od Donave - so genetiki preučili DNK 23 posameznikov.
Videoposnetek o pripadnici ljudstva Nivh, ki živi na otoku Sahalin in v porečju Amurja v današnji Ruski federaciji:
V nasprotju z avarskim jedrom med Donavo in Tiso so ti posamezniki bolj pestrega genetskega porekla: od posameznikov zahodnoevrazijskega izvora, ki so genetsko povezani s prebivalci Panonske nižine iz sarmatskega in langobardskega obdobja, do posameznikov, ki se genetske ujemajo s pripadniki avarske elite iz jedra avarskega imperija.
Prebivalstvo vzhodno od Tise
Najprej poglejmo posameznike iz avarskega obdobja vzhodno od reke Tise, kjer so preučili 13 genomov. Od teh 13 posameznikov ima sedem posameznikov več kot 50 odstotkov genov, povezanih s starodavnimi severovzhodnimi Azijci (ANA). Od teh sedmih posameznikov so vsi razen enega pripadali avarskim elitam. Preostalih šest posameznikov iz krajev vzhodno od Tise, ki niso pripadali avarskim elitam, pa nima nič ali le malo genetske primesi, povezane z ANA.
Dva posameznika iz krajev vzhodno od Tise, ki nimata nič primesi ANA, kažeta genetsko bližino do sredozemskih populacij, ki se ujemajo z današnjimi Sicilijanci in Maltežani. To je manjše presenečenje, saj so znanstveniki do zdaj populacijam vzhodno od Tise večinoma pripisovali, da izvirajo iz vzhodnoevropskih step severno od Črnega morja.
Prebivalstvo zahodno od Donave
Zadnja dva posameznika, ki sta povezana z avarsko elito in sta vključena v študijo, sta moški in ženska iz zgodnega avarskega obdobja, ki so ju našli v mestu Kölked na jugu Čezdonavja (Transdanubija), to je današnja Madžarska zahodno od Donave.
Videoposnetek o prvem turškem imperiju, ki je nastal po turškem uničenju rouranskega imperija:
Ženska je genetsko povezana s predavarskim prebivalstvom Panonske nižine, moški pa ima 20 odstotkov genov ANA (najbolj se genetsko ujema z DNK ljudstva Xianbei) in 80 odstotkov genov populacij s severnega Kavkaza, kamor spadajo tudi današnji severni Osetijci.
Preostali preučevani posamezniki iz poznega avarskega obdobja, ki so živeli zahodno od Donave, niso pripadali avarskim elitam in imajo manj kot 40 odstotkov ali celo manj kot pet odstotkov DNK starodavnih severovzhodnih Azijcev (ANA). Večinoma so genetsko povezani s predavarskimi lokalnimi populacijami.
Glavni poudarki:
Avarska elita iz jedra avarskega imperija med Donavo in Tiso je izvirala iz vzhodnoazijskih step, pri čemer so se iz vzhodnoazijskih step v Panonsko nižino priselili tako moški kot ženske.
V poznoavarskem obdobju je več genetskih primesi v avarski eliti v jedru avarskega imperija med Donavo in Tiso, pri čemer te genetske primesi niso lokalnega, predavarskega izvora, ampak izvirajo od ljudi, ki so živeli v stepah severno od Kavkaza.
Prebivalstvo zunaj jedra avarskega imperija ima veliko bolj pestro genetsko poreklo kot avarska elita med Donavo in Tiso. Zunaj avarskega jedra med Donavo in Tiso ima največ vzhodnoazijskega genetskega porekla avarska elita, ki je živela vzhodno od reke Tise, pri čemer to vzhodnoazijsko genetsko poreklo morda izvira iz hunskega obdobja.
V avarskem imperiju v Panonski nižini so zahodno od Donave in vzhodno od Tise nastale genetsko raznorodne lokalne elite, ki jim je vladala priseljena avarska elita iz vzhodnoazijskih step.
Posamezniki, ki niso pripadali avarskim elitam, so genetsko močno povezani s predavarskim prebivalstvom Panonske nižine. V poznoavarskem obdobju je med prebivalstvom, ki ni pripadalo avarskim elitam, več genetskih primesi vzhodnoazijskega izvora, kar nakazuje mešanja s priseljenci iz vzhodnoazijskih step oziroma severovzhodne Azije.
5