Četrtek, 23. 9. 2021, 4.02
2 leti, 7 mesecev
Pogovor s Saro Čopar, dvakratno svetovno mladinsko prvakinjo v športnem plezanju
"Kaj se lahko naučim od Janje? Vse!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,44
1
16-letna Sara Čopar je mladi up slovenskega plezanja. Z nedavnega svetovnega mladinskega prvenstva v Rusiji se je vrnila s tremi medaljami, od tega sta dve zlati in ena srebrna. Obiskali smo jo v Laškem, njenem domačem mestu.
16-letna Sara Čopar iz Laškega je ena najbolj obetavnih plezalk svoje generacije. Konec avgusta je na svetovnem mladinskem prvenstvu v športnem plezanju v Voronežu v Rusiji postala svetovna prvakinja v težavnosti in kombinaciji ter svetovna podprvakinja v njeni najljubši disciplini − balvanih. Svoj prvi naslov svetovne prvakinje v kombinaciji je osvojila že predlani, s 14 leti, v kategoriji starejših deklic. Kdo je dekle, ki že dve tretjini svojega življenja živi za plezanje?
Kot otrok se je Sara Čopar najprej preizkusila v nogometu, nato obiskovala mažoretke in pevski zbor, šest let pa se je v glasbeni šoli pri profesorici Janji Brlec učila igrati na citre.
A vse to je bilo pozabljeno, ko je pri petih letih spoznala plezanje. Za obisk plezalne dvorane jo je navdušil sošolec, ki je poleg glasbene šole tudi plezal. Takrat je radovednost premagala tudi Saro.
Obiskuje 2. letnik športne gimnazije v Celju, od šolskih predmetov pa ima najraje kemijo, fiziko in matematiko.
S plezanjem se ukvarja že 11 let.
Prve gibe v steni je opravila na domači osnovni šoli, kjer so imeli steno za težavnost in nižjo steno za balvansko plezanje. Prva leta je trenirala pri Aleksandru Stepinšku v Plezalnem klubu Laško, potem pa decembra 2018 prestopila v Športno-plezalni odsek PD Celje Matica, kjer danes trenira pod vodstvom Albina Simoniča in Jana Strmoleta.
Trener Simonič pravi, da so Sarine najbolj izstopajoče prirojene lastnosti hitro branje smeri v steni, koordinacijska inteligenca in gibljivost, ki je zelo pomembna pri delu z nogami. Kot zelo pozitivne vidi tudi njeno delovno vnemo in plezalne izkušnje na umetnih in naravnih stenah, kar po njegovi oceni zelo pripomore k njenemu napredku. "Če želiš zdržati pet, šest treningov na teden, potem moraš plezanje imeti zelo rad," pripomni Simonič.
Sara v družbi trenerja Albina Simoniča.
Priznava, da je njegova varovanka na nedavnem svetovnem prvenstvu presegla vsa pričakovanja. "Pričakoval sem, da bo zelo v vrhu v kombinaciji, da pa bo gladko zmagala tudi v težavnosti, kjer so v finalu nastopala tudi dekleta, ki že tekmujejo v svetovnem pokalu in se uvrščajo v finale, pa me je res presenetilo."
S Sarinim plezanjem živi vsa njena družina. Pleza tudi njen mlajši brat, starša Matej in Mateja Čopar pa sta kot čustvena oporna stebra in prevoznika tako ali tako povsem vpeta v hčerin plezalni svet.
"Vedno grem na trening, in bi šla tudi v primeru, če bi mi manjkalo pol roke," šali pravi Sara.
"Prilagajamo se Sari. Zadnja tri leta, odkar trenira v Celju, je več voženj, a tako je. Včasih smo tudi po trikrat na dan v Celju, a brez težav. Za otroka narediš vse," pravi Mateja, ki spremlja vse hčerkine tekme.
"Vse skupaj je zelo stresno, še posebej, če tekmo spremljamo v živo. Precej lažje mi je, če jo gledamo po internetu. Seveda smo ob tem vsi zelo nervozni. Sara vsak dan, ko je na tekmah, pokliče domov. Že na podlagi telefonskega pogovora ali sporočila vem, kakšnega razpoloženja je," pravi Sarina mama.
Pogovor z obetavno plezalko Saro Čopar:
Sara, kako ste zadovoljni z letošnjo sezono? Tri medalje s svetovnega mladinskega prvenstva, od tega dve zlati, krst na tekmi svetovnega pokala, finale na tekmi Triglav The Rock, zmaga med članicami na balvanski tekmi za državno prvenstvo ... Okužba s koronavirusom vam je žal preprečila nastop na evropskem prvenstvu, kjer bi verjetno še dodatno obogatili polico z medaljami, pa vendar … Ali lahko rečemo, da je bila sezona 2021 nad pričakovanji?
Da! Precej nad pričakovanji.
Katera disciplina vam najbolj leži?
Najraje imam balvane, ker so zabavni in dinamični, boljše rezultate pa dosegam v težavnosti.
Kdo je prvi opazil vaš talent?
Verjetno trener v Laškem, ki me je vključil v tekmovalno skupino in peljal na prve tekme.
Na treningu Sare Čopar (foto: Grega Valančič/Sportida)
Se spomnite svoje prve tekme?
Da, bilo je v Slovenj Gradcu, in spomnim se, da me je tudi razredničarka prišla pogledat. Plezala sem prva, in ko sem prijela tretji grif v steni, se je ta obrnil, a se seveda ne bi smel, zato sem padla s stene. No, ker težava z grifom ni bila moja napaka, sem lahko poskus ponovila.
Zanimivo je bilo tudi na moji prvi državni tekmi, takrat sem bila v 4. razredu. Spominjam se, da sem na svoji prvi državni tekmi stopila na svedrovec, in zaradi tega so me poslali s stene (smeh, op. a.). Mislim, da je bilo na tekmi vzhodne lige.
Kdaj ste tudi z rezultati začeli opozarjati nase?
Mislim, da pred tremi, štirimi leti. Ko sem bila v kategoriji mlajših deklic in sem tekmovala s starejšimi, je vedno zmagovala Ema Seliškar. Ko pa sem začela tekmovati s svojimi vrstniki, sem tudi sama začela dosegati zmage.
V začetku septembra ste v Kranju doživeli svoj ognjeni krst na tekmah svetovnega pokala. Je bilo 23. mesto za vas zadovoljiv rezultat?
Ne, želela sem si več. Po kvalifikacijah sme bila zadovoljna, saj sem imela 16. rezultat, moj cilj pa je bila uvrstitev med 20, potem pa sem se že na ogledu polfinalne smeri ustrašila. Verjetno zato, ker je bila to moja prva članska tekma in se mi je zdelo, da je smer precej bolj zahtevna kot sem vajena, čeprav sploh ni bila.
Težave sem imela na delu smeri, kjer je bil skok, pa sem se ga lotila narobe in padla. No, nisem bila edina. Kar precej deklet je izpadlo na isti točki.
Kako se spoprijemate s stresom pred velikimi tekmovanji?
Ne gre mi. Pred kvalifikacijami v Kranju sem bila res precej prestrašena, pa sploh ne vem, zakaj. Ekipa je bila super in imela sem se res lepo. Ne vem, to čakanje ... Smeri sem se bala, ko pa sem plezala, sem hitro ugotovila, da so v njej sami super gibi in da ni razloga za strah. Seveda je razlika med članskimi smermi in tistimi, na mladinskih tekmah, a zopet ne tako velika.
Kaj pa na svetovnem? Že pred dvema letoma, ko ste postali svetovna prvakinja v kombinaciji med starejšimi deklicami, ste dejali, da ste imeli tremo. Kaj pa letos? Je bilo te kaj manj?
Ne, še več (smeh, op. a.)! Še posebej v polfinalu, kjer sem bila na vrsti kot zadnja, in tega res ne maram.
Ko sediš za steno in čakaš ter slišiš, da je nekdo pred tabo zelo dobro odplezal, potem veš, da moraš tudi ti.
Moj cilj na svetovnem prvenstvu je bila uvrstitev v finale težavnosti. Ko sem začela plezati, nisem več razmišljala o ničemer … In potem sem zmagala, Liza Novak pa je osvojila 3. mesto. Krasen dan!
Ste tudi svetovna prvakinja v kombinaciji, ki smo jo dodobra spoznali po zaslugi letošnjih olimpijskih iger. Del kombinacije je tudi hitrostno plezanje. Kakšen je vaš rekord v tej disciplini?
8.778 sekund.
Predvidevam, da je to drugi najboljši čas v ženski konkurenci v Sloveniji?
Da, samo Janja ima boljšega. Dolgo časa se mi ni uspelo spustiti pod mejo devetih sekund, in glede na to, da je bila to moja zadnja tekma v hitrosti − kombinacijo so ukinili, da pa bi nastopala prav v hitrosti, nisem dovolj hitra − sem si želela postaviti najboljši čas. K sreči mi je to uspelo prav na svetovnem prvenstvu.
Rada pa bi še povedala, da se v mladinski reprezentanci razumemo zelo dobro in v ekipi vlada zelo dobro vzdušje, na tekmah pa smo najbolj glasni navijači. Povsem se vživimo v navijanje. Ta podpora mi ogromno pomeni.
Na zadnji balvanski tekmi za državno prvenstvo ste zmagali med članicami, medtem ko ste bili v svoji kategoriji, med kadetinjami drugi, za vašo klubsko kolegico Lizo Novak. Kako to, da ste bili boljši v članski konkurenci?
Zaradi utrujenosti. Že v finalu članske tekme sem bila utrujena, potem pa je bila naslednji dan še tekma v kadetski konkurenci. Najprej kvalifikacije, pa polfinale … Morda sem naredila preveč poskusov in z glavo nisem bila povsem pri stvari. Naredila sem res nepotrebne napake.
Si drugače upate tvegati, govorim o dinamičnih gibih, kot si denimo upa Janja?
Ne. Nisem taka. Vse stvari počnem počasi in previdno. Na steni običajno razmišljam preveč in iščem drugačne rešitve, včasih bi bilo bolje, da bi samo plezala.
Kaj menite, da se lahko naučite od Janje?
Vse! Janja je najboljša na svetu v vseh disciplinah, pa tudi kot oseba je super. Prijazna in nasmejana. Vedno je sproščena, pa hkrati zelo osredotočena na tisto, kar počne.
Kaj tekmovalnega imate letos še v načrtu?
Če bo šlo vse po sreči, me čaka tekma evropskega pokala v balvanih na Portugalskem, državne tekme v težavnosti in balvanih, potem pa bo končno čas za plezanje v skali.
Ali obstaja kakšna stvar, zaradi katere bi izpustili trening?
Ne. Ne maram tehtanja in meritev, sicer pa grem v vsakem primeru na trening. Šla bi tudi v primeru, če bi mi manjkalo pol roke (smeh, op. a.). Treniram petkrat tedensko, štirikrat med tednom in enkrat ob koncu tedna.
Kaj počnete, ko ne trenirate?
Ukvarjam se s šolskimi obveznostmi. Obiskujem 2. letnik športnega oddelka I. gimnazije v Celju.
Kateri predmeti so vam ljubši?
Najraje imam kemijo, fiziko in matematiko. Ko "poštekaš", je vse precej enostavno in logično.
Je odločitev o izboru študija ta hip še predaleč?
Ni več tako daleč, ampak res ne vem. Morda je prva izbira fizioterapija in nekaj v zvezi s športom, morda celo kemija.
Preberite še:
1