o materinstvu, staranju, intuiciji ...

Mirjam Korbar: "Občutljiva sem. Če moji duši ni kaj všeč, moje telo hitro reagira"

Marjana Vovk
16. 1. 2022, 18.37
Posodobljeno: 16. 1. 2022, 18.41
Deli članek:

Novembra je Mirjam Korbar v Mostarju prejela nagrado drevo ljubezni za najboljšo igralko.

Marko Vavpotič/M24.si
Igralka Mirjam Korbar se zaveda, da ni super ženska, in prizna, da vsega pač ne zmore.

Zastoj je zgodba štirih staršev, ki jih združi tragičen dogodek, ki zareže v njihova življenja, s čustvenimi vzponi in padci ter močno psihodinamiko likov, pravi 57-letnica. »Film odstira različne odtenke starševske ljubezni. Kaj vse smo pripravljeni narediti za svojega otroka. Vse!« Zaradi te brezpogojne starševske ljubezni in zato, ker se film zgodi v eni sami deževni noči, je bilo snemanje naporno. »Po 12 ur na dan zdržati napetost, bolečino, šoke, mejne situacije ... ni lahko tako psihično kot fizično. Broditi po temnih meandrih in globinah človeške duše je naporno, a hkrati lepo in izpolnjujoče.«

Zastoj je zadnji film Petra Musevskega. Kakšni so občutki ob gledanju?

Ja, Perota ni več. Midva sva se zadnjič videla na zadnjem dnevu skupnega snemanja, ker na prvo projekcijo jeseni 2019 ni mogel priti. Čez nekaj mesecev pa ga ni bilo več. Praznino čutim. Odšel je še en izjemen igralec, grozno. V zadnjem času smo izgubili kar veliko kolegov. To so rane, ki se ne zacelijo. Zelo nam manjkajo. Na neki način s svojo veliko filmsko zapuščino Pero živi naprej. Pa Igor Žužek in monter Andrija Zafranović tudi. In dokler so v našem spominu, so živi. V MGL se velikokrat spomnimo naših pokojnih kolegov in s tem ohranjamo njihovega duha ter tako živijo z nami naprej. Tako se tolažimo.

Željko Stevanić
Petra Musevskega je zadnjič videla na zadnji snemalni dan filma Zastoj.

Pravite, da vas je vloga Mejre dolgo spremljala?

Da, kakih sedem mesecev sem Mejro nosila s seboj, zaznamovala me je. Scenarij me je globoko pretresel in njegovo sporočilo se mi je zdelo zelo pomembno deliti ter s tem poskušati svet spremeniti na boljše ali dati vsaj misliti. Ne smemo postati ravnodušni do stiske in bolečine sočloveka, egoistično zaverovani vase in svoje včasih minorne probleme, ne da se vsega kupiti, čeprav nas kapitalizem hoče prepričati o obratnem. Mejra in Emir to vesta in tudi, ko jima je vzeto najdragocenejše, ostaneta zvesta svojim etičnim normam. Mejra se odloči, da bo svojo najhujšo bolečino tešila tako, da pomaga drugemu. Navdihujoča gospa. Ko o neki stvari veliko premišljuješ, ker želiš karakter čim bolje spoznati, razumeti njena dejanja, oživiti črke na papirju, jim dati meso in kri, iščeš njen glas, način govora, hoje, te to seveda popolnoma prevzame. Zasede del možganov, mogoče si kdaj bolj raztresen. Jaz doma kar povem, da nisem čisto »prava«. Priprava na takšno vlogo mora bit poglobljena in natančna, nič ne sme biti prepuščeno naključju. Skupaj z režiserjem in mojimi čudovitimi kolegi Perom, Barbaro in Urošem smo imeli ogromno vaj, tako bralnih kot v prostoru. Brez tega si težko predstavljam, da bi lahko dobro odigrali tako psihološko zahtevne in intenzivne starševske prizore. Pravi tobogan čustev. Ker so bile priprave tako temeljite, se mi samo snemanje kljub nenehni napetosti, intenzivnosti in številnemu ponavljanju sploh ni zdelo tako zelo težko. Tudi v gledališču je študijski proces zame najbolj zanimiv in naporen, ko iščeš in raziskuješ, ko se predstava igra, pa ta primež vloge malo popusti. Ampak tu je že nova vloga in spet nova … Nikoli ni dolgčas. Gotovo pa se te določene vloge globje dotaknejo in jih zlepa ne pozabiš.

Je sploh mogoče, da zavestno malo popustite, ko vidite, da ste preveč v tem »primežu vloge«?

Je, ampak včasih tega niti nočeš, ker samo tako prideš do rezultata. Kdaj je preveč? Se da delno vplivati na to, kolikor je v tem zavednega, na tisti nezavedni del pa seveda težko vplivaš. To je hoja po robu, kot radi rečemo. Ni za vsakogar. Lahko je nevarno, če te vloga preveč posrka, moraš imeti reševalni pas.

In kaj je vaš reševalni pas?

Do zdaj sem vedno nekako znala držati distanco, da me ni potegnilo na ono stran. Dobro ločim, kaj je lik in kaj sem jaz. Ne bi se rada zarekla, da se meni to ne more zgoditi – nikoli ne veš, a do zdaj se ni, sem precej dobro balansirala, lahko bi celo rekla, da so bile vloge včasih zame terapija, so tudi moje učiteljice.

Peter Giodani/MGL
V gledališču igralec ni omejem z leti, saj je to prostor svobode, domišljije in brezčasja.

Ampak kaj konkretno vas sprosti?

Med snemanjem, ko sem po 12 urah prišla domov, sem bila res psihično in fizično utrujena, a nisem vedno šla takoj spat, nisem mogla. Pogledala sem kakšno nadaljevanko in to mi je strašno ustrezalo. Nekaj čisto drugačnega, samo da so bili možgani nekje drugje, da sem malo odmislila. To me je prav pomirilo. Drugače pa me sproščajo narava, hoja, dolga in po možnosti v hrib – včasih me je tek, zdaj pa mi za telo ne ustreza več –, meditacija, pogovori, pomoč komu drugemu, glasba, kuhanje, reševanje križank, včasih tudi čiščenje. Take preproste, male stvari.

Znate poslušati svoje telo in intuicijo?

Upam. Že od začetka kariere se mi je dogajalo, da čim je bilo nekaj, kar mi psihično ni ugajalo, če sem bila preveč obremenjena, v stresu, imela preveč stvari hkrati, če je bilo prenaporno ..., sem kar zbolela. Telo mi je reklo: dovolj! V prvih letih kariere se mi je to pogosto dogajalo, ko sem imela veliko vaj, predstav, gostovanj in nisem znala odmerjati svoje energije in si vzeti časa zase ... – pa sploh še nisem imela otroka. Občutljiva sem. Če moji duši ni kaj všeč, moje telo hitro reagira. Zato sem se naučila, da si ne smem pretirano natrpati urnika, včasih zato tudi kaj zavrnem. Pač ne morem. Nisem superženska. Sem preveč odgovorna in se preveč vržem v projekt, da bi lahko delala v treh naenkrat. Toliko lahko, več pa ne. Tudi nisem »požrešna«, ne zanimajo me »instant« projekti, plitki, hitri in površni, mene zanimajo globoke potešitve.

Se obremenjujete s staranjem?

O današnjih časih

Res je težko, a težko je bilo v zgodovini že velikokrat, nismo taki grozni reveži, kot se nam včasih zdi. Naši starši oziroma stari starši so doživeli vojne, pri nas bo pa očitno korona ta prelomni dogodek. Očitno brez velikih žrtev ni sprememb. Ljudje potrebujemo močne stimuluse, da se kaj premakne. Saj veliko govorimo in vidimo, da stvari ne gredo v pravo smer, a si kar zatiskamo oči. Spremembe bodo morale biti globalno radikalne, res velike, kot si jih morda sploh ne predstavljamo. 

Seveda staranje in starost nista nekaj fantastičnega, zato se trudim, da čim bolj zdravo živim in jem, se veliko gibam, mislim lepe misli, berem navdihujoče knjige, poslušam dobro glasbo, se družim z dobrimi ljudmi in podobno. In s tem ohranjam psihofizično zdravje ter poskušam čim bolj zavreti staranje oziroma si mislim, da ga zaviram. Nikoli ne reči nikoli, ampak še nikoli nisem bila na lepotnih operacijah ali botoksih. Vsako gubo sem si težko pridelala. Komu bom konkurirala, če grem pod nož? Kako me bo gledal moj sin, če bom prišla nazaj kot lutka? Duše ne moreš operirati, lepota srca je tista večna lepota, obraz pa se spreminja. Spreminjanje je del življenja in ga moramo sprejeti. Ni pa lahko – tudi jaz bi bila raje mlajša in lepša. A sem bolj v harmoniji sama s sabo, če sem, kakršna sem, ne če bi imela obraz 30-letnice in dušo 57-letnice. Harmonija pa je tisto, kar v življenju iščemo. Jaz se s starostjo ne obremenjujem. Manj se gledam v ogledalo, bolje je, ker včasih se počutim staro tudi 12, včasih pa 80 let. Zdi se mi, da ohranjam mladega duha, tudi zato ker imam najstniškega sina in veliko mladih kolegov, s katerimi se intenzivno družimo ob delu. To nas oplaja, eden od drugega pijemo energijo. In ta energija je tisto, kar ohranja pravo mladost, radovednost in veselje do življenja, notranjo iskro, tisto večno.

Čeprav za starejše igralke pravijo, da ni dobrih vlog, vi vseeno dobivate zanimive like?

Da, zadnje čase sem spet imela kar nekaj zanimivih vlog, pretežno sicer mame, a to je normalno, ko si mojih letih. In jaz sem rada mama, tako in drugače. Je velik del moje identitete. Materinstvo me je gotovo spremenilo, marsičesa naučilo, nisi več na prvem mestu, osredotočenost se prestavi. Materinstvo ima veliko različnih obrazov,  je zelo kompleksna stvar, sega od Medeje do cankarjanske matere. Neusahljiv vrelec navdiha je lahko. Brez mame ne gre.

Zakaj potem igralke ne marate vlog mame, zakaj to povezujete s staranjem?

Ne vem. Jaz se vlog mam ne otepam, če niso dolgočasne in zgolj v funkciji matere. Ker najprej si vedno človek, kompleksna osebnost. Zdaj bom počasi začela igrati tudi že babice. (smeh) Tudi na to se bo treba navaditi. To je del življenja, ne moreš biti vse življenje zapeljivka ali usodna ženska, to bi bilo tudi dolgočasno. Zanimajo me predvsem kompleksne osebnosti, ki imajo kaj povedati, in seveda zanimive zgodbe. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, da nismo tako sami in da nas je manj strah. In vse to večina mojih vlog ima, tako da sem lahko kar zadovoljna. Seveda pa mislim, da predvsem v gledališču igralec ni omejem z leti, saj je to prostor svobode, domišljije in brezčasja.

Bo šel sin Jan (17 let) po vaših stopinjah?

Sploh ne, ima talent, ampak ne mara niti slišati, da bi šel v igralske vode. Želi hoditi po svoji poti, zelo ga zanima zgodovina, igra kitaro, obožuje glasbo. Gre pa rad v gledališče kot gledalec. Zelo je samosvoj. Sploh pa ne bi hotel kakšnih protekcij ali mamine pomoči. To se mu zdi popolnoma nesprejemljivo.

Ga je odvrnilo tudi to, da je gledal, kako garate in kakšen davek puščajo vloge na vas?

Ne verjamem, ker sem se vedno trudila, da tega ne bi preveč občutil, zelo sem bila prisotna pri njegovem odraščanju. In on ve, da me ta poklic srčno veseli in osrečuje, da je to velik dar, ki ga želim tudi njemu. Da najdeš poklic, ki te izpolnjuje in od katerega lahko živiš.

Tone Stojko
Rada ima vloge, ki prinašajo 'globoke potešitve' – kot Yerma, ki jo je igrala leta 1994.

Je ženskam v tem poklicu težje?

V glavnem nam je v vseh poklicih malo težje. Če ne drugega, smo pa pogosto manj plačane. Saj veste, kaj pravijo: težje kot biti igralec je samo biti igralka. Ni preprosto balansirati med poklicem, ki te v določenih trenutkih popolnoma posrka, in družinskim življenjem. Ženske smo po navadi bolj vpete v družinsko dinamiko oziroma tudi same želimo biti. Meni bi manjkalo, če bi bila preveč odsotna, ko je bil sin majhen. Potem imaš seveda še pogosto slabo vest, kar je najslabše za psiho. Mame imamo vedno nekaj slabe vesti. Me pa najbolj pomiri sin, ko mi reče: »Mama, v redu je.«