Soglasja o tem, kaj bi pravzaprav želeli, ni bilo, čas pa se je iztekal. Na svoj način so te dileme izkusili tisti, ki so želeli že pred osamosvojitvijo pripraviti fotografsko in filmsko gradivo z novimi simboli.

Tedaj ni bila in danes ni skrivnost, da je Slovenija zamujala s pripravo simbolov nove države, čeprav je odstranjevanje starih nakazal kar predsednik tedaj še republiškega izvršnega sveta Lojze Peterle, ko je pred televizijskimi kamerami lastnoročno pospravil kip nekdanjega državnega in partijskega voditelja Josipa Broza - Tita. Za razglasitev državnosti je bilo skorajda že vse pripravljeno – grba in zastave pa od nikoder.

To dilemo je občutil tudi fotograf časopisa Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posnet fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. "Kot urednik fotografije na Delu sem bil zadolžen, da napravim naslovnico za osamosvojitveno prilogo Dela, ki smo jo načrtovali že dva meseca pred osamosvojitvijo. Začel sem razmišljati, kaj je simbol Slovencev in Slovenije. Nisem pomislil na morje, temveč na sveto goro Slovencev – Triglav. Nanj si nas želi večina povzpeti. Kako bom fotografiral Triglav? Razmišljal sem, kako bi bilo, če bi na vrh zasadili slovensko zastavo. A takrat slovenske zastave še ni bilo, mi pa smo morali prilogo pripraviti mnogo prej. Pa še pri fotografiranju nihče ne ve, kakšno vreme bo določenega dne."

Sorodna novica Leta preloma v objektivu enega največjih slovenskih fotoreporterjev

Joco Žnidaršič je skušal najti rešitev v pogovoru z Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora slovenske skupščine. "Šel sem k prijatelju Ludviku Toplaku in ga povprašal, kaj mi svetuje. Ko se je posvetoval – najbrž z Bučarjem –, je rekel, naj damo kar trobojnico. Rekel sem, da je to ruska zastava. In mi je odgovoril, da nič za to, pomembno je le, da ni zvezde. Razmišljali smo namreč tudi, da bi zvezdo izrezali iz zastave. Takšno 'fino' fotografijo sem že naredil, ko so v Pekrah mladi prihajali s trobojnicami brez zvezde. Prvič v Sloveniji sem videl, da so jih izrezali, in imam to dokumentirano. Toplak mi je torej rekel, naj vzamemo trobojnico, in smo jo – brez vseh insignij, brez grba, ker ga pač še nismo imeli. Projekt smo delali 12. junija, grb pa so izbrali tri dni pred proslavo, kjer so prvič dvignili zastavo z novim grbom."

Ludvik Toplak je vedel, da pretirane volje po čimprejšnjem sprejetju novih državnih simbolov ni, nekaj pa je vendarle bilo treba storiti: "V času intenzivnih priprav na razglasitev neodvisnosti smo razmišljali o konstitutivnih elementih države, med drugim tudi o simbolih, kot so zastava, grb in himna. France Bučar mi je tedaj dal pobudo, da vodim te pogovore. Neki večer je k meni prišel Joco Žnidaršič in mi je povedal, da gredo jutri na Triglav in bodo nesli zastavo. Kakšno zastavo naj nesejo? Že v letu 1990 smo poskušali iz zastave umakniti zvezdo, ker je ideološko simbolizirala prejšnji režim in obdobje. Že prej smo sklenili, da se zvezda umakne in se namesto nje da grb. A grba še nismo oblikovali. Poleti 1990 smo v parlamentu glasovali o umiku zvezde, a predlog ni bil izglasovan. Spomnim se, da Bučar ni trenil z očesom, predlog amandmaja je padel in brez komentarja smo nadaljevali z zastavo z zvezdo. Do tega dne, ko je prišlo vprašanje razglasitve samostojnosti. 12. junija je šla Jocova skupina simbolno na Triglav in pomislil sem, kaj bo, če nam propade predlog, da se zvezda nadomesti z grbom. Zato sem rekel, naj nesejo slovensko narodno zastavo – belo, modro, rdečo. Joco Žnidaršič je bil s skupino gorskih reševalcev naslednji dan na Triglavu in posnel zgodovinsko fotografijo, ki prikazuje prehodno obdobje priprav oblikovanja novih slovenskih simbolov."

Sorodna novica Ko je na Triglavu prvič zaplapolala slovenska zastava

Za fotografsko akcijo na vrhu Triglava je bilo vse pripravljeno, pa tudi čas se je počasi iztekal. "Takrat smo čakali več kot tri tedne na ugoden dan in 12. junija sem poklical prijatelja Brojana, da se mi zdi, da bi šlo. Strinjal se je in sklical ekipo 18 fantov in helikopter milice. Vse skupaj je potekalo skrivaj. Zbrali smo se v Mojstrani in ob petih popoldne poleteli na vrh Triglava, kjer sem začel fotografirati z ene in druge strani. Odločil sem se, da bom fotografiral proti zahodu zaradi zahajajočega sonca, saj je bila tako najlepša svetloba. Težava pa je bila, da je bil Aljažev stolp še globoko pod snegom, čeprav je bil to 12. junij. Kar nekaj časa smo porabili, da smo prišli do zastavice na vrhu stolpa. Tam sem stal sam, fantje pa so stali 10 metrov nad mano na kopici snega z veliko zastavo. Vsako uro sem jih fotografiral. Bolj ko se je bližal večer, lepša je bila svetloba, lepše so bile fotografije. Naredili smo veliko različic. Najprej v črno-beli tehniki, saj je Delo tedaj izhajalo še črno-belo. Zase pa sem fotografiral tudi na diapozitive v barvah. Naredili smo dva filma črno-belih fotografij in dva filma barvnih. Tedaj smo bili še bolj skromni pri porabi. Zvečer smo prižgali še bakle in to je bilo sploh nekaj veličastnega. Poslednji žarki, zastava je plapolala, fantje so prižgali bakle. Spomnim se trenutka, ko sem se obrnil nazaj, in je segala senca Triglava vse do Ljubljane in še dlje. To je bil enkraten in veličasten dogodek. Če bi imel ob tem še kakšno izjemno glasbo, bi mi po telesu šli mravljinci. Vrnil se je helikopter in nas nekaj odpeljal, nekaj fantov pa se je spustilo do Kredarice, kjer so baje praznovali do zgodnjega jutra. Sam sem moral biti zjutraj že v redakciji," se spominja Žnidaršič.

Zakaj taka zamuda pri pripravi simbolov nove države in figa v žepu? Več različnih interesov? Bi stare simbole kar ohranili? "Težko odgovorim. Takrat smo v Ljubljani že čutili, da so nekateri postavljali ideološko-politično pripadnost nad državo. Temu se reče hierarhija vrednot. Ideološko-politične vrednote, predvsem razredne vrednote, so bile pred interesi samostojne države, nad vrednoto državotvornosti. Razlogov je bilo več. Sam zase vsem, da smo bili opredeljeni in da bo do tega prišlo. Mudilo se nam je, saj smo čutili, da se bliža vojna na Balkanu, in smo se prej želeli umakniti iz tega grozečega vojnega pekla," poudari Toplak.

Slovenska trobojnica brez zvezde – priročna rešitev, izhod v sili, približek nečesa, kar bi moralo biti skrbno načrtovano že veliko prej. Nastale pa so fotografije, ki so ob osamosvojitvi šle v promet kot vroče žemljice.

"Razmišljal sem kot profesionalec, ideja se je drugim članom redakcije zdela dobra in sem jo moral čim bolje izvesti. Danes je postala ena od ikon osamosvojitve, čeprav tedaj nihče na to ni mislil. Iz te fotografije so ustvarili razglednico in jo v nekaj dneh prodali v več kot 100.000 izvodih. Mislim, da je bil založnik Kmečki glas, ki me je prosil, da jim dam fotografijo. Ljudje so hoteli to fotografijo, ne glede na to, ali je na zastavi grb ali ne. Slovenci imamo radi Triglav, vedno nam vzbuja domoljubna čustva," pojasni Žnidaršič.

Predsednik tedanje slovenske skupščine France Bučar je torej za iskanje rešitve glede državnih simbolov neformalno pooblastil predsednika družbenopolitičnega zbora Ludvika Toplaka in pri njem se je na isti večer kot fotograf Joco Žnidaršič oglasil tudi "Marko Pogačnik, ki me je prepričal o prednostih tega grba, saj so na njem prepoznani simboli – Triglav, valovite črte, ki simbolizirajo morje in reke, rumene zvezde, ki so bile zajete v grbu Celjskih grofov in po Pogačnikovih besedah tudi v Plečnikovi obnovi oltarja na Bledu".

Menjava državnih oznak pred stražarji JLA

Na dan slovesne razglasitve slovenske državnosti je skupina delavcev Cestnega podjetja Maribor dobila nalogo, da na mejnih prehodih zamenja table z državnimi oznakami. Format je ostal, le oznako Socialistična federativna republika Jugoslavija je zamenjala oznaka Republika Slovenija, pravi Roman Lorenčič iz Cerkvenjaka v Slovenskih goricah. "Bil je fantastičen sončen dan. Dobili smo nalogo zamenjavo tabel. Takrat je bil na tabli samo napis Republika Slovenija, ni bilo nobenih grbov. Nismo imeli težave priti na mejni prehod, čeprav je bila to takrat še skupna država. Razglasitev neodvisnosti je bila šele zvečer. A zamenjavo smo opravljali čez dan, saj mejni prehod Šentilj ni bil edini, bili so še drugi, ob tem tudi mariborsko letališče, kjer je bilo prav tako treba zamenjati table. Trajalo je ves dan. Prelepili smo tudi table milice."

Je pa menjava državnih oznak potekala pod budnim očesom obmejnih stražarjev Jugoslovanske ljudske armade. Lorenčič se spominja, da niso dajali nobene pozornosti vojakom, "saj smo bili evforični, nastajala je samostojna država – daleč od tega, da bi razmišljali, kakšen bo nov dan, in o tem, kar je sledilo".

Tisto, kar je danes zelo pomembno, je, da Roman Lorenčič stare državne oznake ni odložil na smetišče, kot mu je bilo naročeno. "Priznati moram, da tega nisem storil zavestno. Ko smo stare table vozili nazaj v bazo v Pesnici, smo jih odlagali v zabojnik za smeti. Ko smo pripeljali tablo z mejnega prehoda Šentilj, pa je nekako nisem mogel vreči stran. Umaknil sem garderobno omaro in jo zataknil za njo v zabojniku. Tam je stala desetletje. Ko smo ta zabojnik enkrat premikali, smo jo spet našli in tedaj sem jo odpeljal domov."

S tem pa menjavanje tabel z državno oznako za Romana Lorenčiča, delavca danes pokojnega Cestnega podjetja Maribor, ni bilo končano. K tabli, ki jo je namestil junija 1991, se je znova vrnil zadnji dan aprila 2004: "Nadaljevanje zgodbe pa je, da smo 1. maja leta 2004, ko smo vstopili v EU, table, ki smo jih tja nameščali junija 1991, sneli. Dane so bile nove, ki so imele tudi zvezdice okoli oznake EU. In tudi takrat sem si privoščil, da imam eno staro tablo zdaj doma."

Novo zastavo so prvič razvili častniki iz zgodbe pekrskih dogodkov

Posebno nalogo je na slovesnosti ob razglasitvi slovenske državnosti 26. junija 1991 dobila skupina častnikov teritorialne obrambe – tistih, ki so se že preizkusili v majskih armadnih pritiskih na 710. učni center Teritorialne obrambe v Pekrah. Upokojeni polkovnik Andrej Kocbek iz Lenarta v Slovenskih goricah, tedaj poveljnik učnega centra v Pekrah, se spominja sodelovanja na slovesnosti: "24. junija smo krenili iz Peker v Kočevsko Reko. Naslednji dan smo izbrali vojake, ki bodo sodelovali v častni straži. Tisti, ki smo bili vključeni v scenarij prenosa in dviga zastave, pa smo imeli vajo na Igu."

Sorodna novica "Vprašanje, kako bi se razpletlo, če ob pekrskih dogodkih na ulice ne bi šla množica ljudi"

Pet častnikov Teritorialne obrambe je na slovesnosti spustilo zastavo Socialistične republike Slovenije in dvignilo zastavo države Republike Slovenije. Ta čast je pripadla Bojanu Šuligoju, Urošu Kreku, Goranu Vidrihu, Stojanu Ledineku in Andreju Kocbeku. Vidrih in Ledinek sta se pred tem 23. maja preizkusila v akciji zajetja armadnih izvidnikov, kar je vznejevoljilo njihove poveljnike, da so pred vrata učnega centra poslali oklepnike.

"Sam sem bil predviden, da z Urošem Krekom prinesem zastavo iz parlamenta po slavnostni seji. Zunaj je čakal kolega Šuligoj, da bomo zastavo, ko bo pripeta, dvignili. Pripenjanje sta opravila Goran Vidrih in Stojan Ledinek. Vidrih je bil poveljnik specialnih enot, ki so varovali center TO v Pekrah, Ledinek pa tisti, ki je privedel dva izvidnika JLA ob začetku pekrskih dogodkov. Tako smo skupaj predstavljali to ekipo. Nekdo je opazil, da ima zastava napačno zašit grb. Nastala je panika. Tedaj se je našla zastava pokojnega Strela, ki jo je mislil nesti na Triglav. Tisto neskončno dolgo zastavo smo hitro na novo pritrdili, a je bila zaradi lastne teže izpostavljena nevarnosti, da bo padla s stebra. Zdržala je, kar nas je zelo razveselilo. A slovesnost je dala zagon nasprotni strani, saj se je še isti večer začel vpad enot JLA na naše položaje," se spominja Kocbek.

Obstajajo pa tudi fotografije aktualne slovenske zastave z grbom na zasneženem vrhu Triglava. Ta zgodba pa je do dneva desetletje mlajša. "Zbrali so se znova vsi fantje, na vrh nas je peljal helikopter. Aljažev stolp se je tokrat videl, snega je bilo bistveno manj. Razvili smo zastavo z grbom in se postavili približno tako kot takrat. Naredili smo nekaj spominskih posnetkov, nato pa nas je helikopter spustil dol do prve gostilne v Mojstrani. Praznovali smo, kot se spodobi. Za 20. obletnico pa žal ni bilo več cekinov in volje, da bi nas kdo zapeljal znova na vrh Triglava. Smo pa proslavili sami v dolini," dodaja Žnidaršič.

Ne smemo pa pozabiti, da z vrha Triglava obstajajo tudi gibljive slike – posnetki snemalca TV SLO Janeza Kališnika.

Celotni oddaji Sledi časa o simbolih lahko prisluhnete: