Pod krinko resnega novinarstva

Politična tabloidnost v zadevi Smodej se je po vseh pričakovanjih prebila v najbolj gledane termine na RTV Slovenija in s tem tja, kjer ji je najmanj mesto

Politična tabloidnost v zadevi Smodej, pri čemer je zmes obojega postala že poseben žanr, ki bi ga morali pomenovati z izrazom »politabloiden«, se je po vseh pričakovanjih prebila v najbolj gledane termine na RTV Slovenija in s tem tja, kjer ji je najmanj mesto.

Prav tista nevarna naracija, ki se tokrat pod krinko resnega novinarstva in skrbi za demokratični blagor države promovira iz propagandnih laboratorijev strankarsko obarvanega pola slovenskega medijskega imperija, je tokrat uspela mimogrede upleniti še javni servis. Kar ni bilo posebej težko, ker je ta politično ugrabljen.

Vsiljena politizacijska agenda primera spolnega nasilja, kjer se z njo asociacijsko obtežuje in obtožuje člane vladajoče koalicije, predvsem stranko Levica in ministra Luko Mesca, se je prijela in dokaz za trditev sta najmanj dve oddaji v zadnjem času: Tarča o aferi Smodej (8. september) in Arena z Igorjem Pirkovičem (5. september), pri čemer so zadnjo predvajali ne samo na drugem kanalu, ampak tudi v ponovitvi v elitnem času na prvem, kasneje tudi na tretjem. Poglejmo si, na kakšen način takšna politabloidnost deluje.

Očitki oddaji Tarča

Obe oddaji sta ponudili različna pristopa: če pri Pirkoviču lahko takoj razberemo začetno politično zastavitev že pri strukturi gostov in izbiri tem, je pri Tarči z Eriko Žnidaršič, Natašo Markovič in drugimi novinarji ta nesporno neposredno manj politično obarvana, vendar tolikanj bolj teletabloidno v veliki želji po gledanosti in ekskluzivi, pri čemer je, najbrž nehote, sledila pripovedi, ki so jo pred tem začrtali mojstri strankarske propagande. Tokrat jim je uspelo pred kamere pripeljati samega Dušana Smodeja, tvorca že dober mesec trajajoče afere o spolnih zlorabah mladih deklet v kleti Fotopuba.

Težava ni bila v tem, da so osebo, ki jo na družbenih omrežjih obremenjujejo številne izjave zlorabljenih punc, prepričali v nastop sredi očitno lepo negovanega okolja vrta in zasebnosti neke hiše sredi Ljubljane, ampak nenavaden zaključek in poudarek, na katerega se je uprla sama novinarka, ki se je z njim pogovarjala.

Zaradi njega in osnovne intonacije se je nad oddajo hitro zgrnila vrsta očitkov. Med drugim je Inštitut 8. marec zastavil javno vprašanje, (1) zakaj osumljenega spolnega nadlegovanja in nasilja še pred končanimi postopki na policiji »spuščajo« na televizijo in mu omogočajo nepreverjeno predstavljanje dejstev, (2) zakaj ga policija še ni zaslišala, (3) kakšno sporočilo takšno odmerjanje prostora daje vsem žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja in (4) kakšen je namen tovrstnih oddaj, če v njej ni strokovnjakov ali strokovnjakinj s področja spolnega nasilja?

Oprali njegovo ime

V Inštitutu imajo deloma prav, ne pa v celoti. S tem, ko so pred kamere povabili Smodeja, so zagotovo tvegali, da bodo s takšno odločitvijo hitro pristali v sferi senzacionalističnega rumenila z zgolj eno razkrito platjo dogajanja, kar se je nato predvidljivo zares zgodilo. Ne zaradi povabila, temveč končnega sporočila oddaje, v kateri so na koncu bolj ali manj oprali njegovo ime: omenjeni fotograf je namreč predstavil svojo plat zgodbe, sebe prikazal kot žrtev svoje bivše partnerke N.J., ki ga je menda izsiljevala za 200 evrov, če denarja ne bo vrnil, pa bo razkrila njegova posilstva.

Nato so pokazali policijski zapisnik o tem in pričevanja žrtev na spletni strani so se nenadoma zazdela kot izmišljeni konstrukt, insceniran proti njemu. Ob tem je Smodej osupljivo pojasnil, da ga policija še ni zaslišala, kar se čisto zares zdi škandalozno, zanikal je spolne delikte, priznal, da ima pestro spolno življenje in poznanstvo z Romanom Uranjekom; z njim se je srečal nekaj ur pred tem, ko si je ta sodil sam.

V Inštitutu pa nimajo prav, če oddaji Tarča očitajo, da ga policija ni zaslišala, saj to ni vprašanje za novinarje. Tudi ni nič narobe s samim povabilom, če je ustrezno uokvirjeno, več kot prepoznavno pa so v oddaji manjkali predstavniki policije in strokovnjaki za spolno nasilje, če že niso prepričali žrtev in drugih vpletenih. S tem, ko so se jim odpovedali, je pričakovano na koncu prišla do izraza zgolj Smodejeva »resnica« in njegova pričakovana plat zgodbe: storilci se bodo vedno branili na vse načine, da se operejo svojih grehov.

Obtožba brez obtožbe?

Novinarka Nataša Markovič, ki ga je posnela, je kasneje v odgovoru Inštitutu opozorila, da omenjeni še ni osumljen, ker preprosto ni predkazenskega postopka proti njemu. Lepo, da novinarji poskušajo zasledovati dejstva. V oddaji so tudi večkrat pojasnili, da do žrtev niso mogli priti, ker so bile neodzivne, vendar iz vsega ne bi smeli kar sklepati, da jih ni. Ravnanje policije je novinarka na Facebooku kasneje opravičila takole: »Če ni konkretne prijave, žrtve, trdnega dokaza, preiskovalci ne morejo kar ljudi zasliševati. Si predstavljate, da imate doma sina, ki ga maščevalna punca obdolži nečesa, kar ni storil… ali obratno in ga/ jo kar zaslišujejo, zasežejo telefon itd… dokazi so ključni, kajne? Si želimo živeti v taki državi, kjer brez dokazov nekomu rečemo osumljenec?«

Pri tem je Inštitutu zabrusila, da je obtožil nekoga brez prve obtožbe. »Stran je naredilo nekdanje dekle. Zakaj ga ona ni prijavila?« je še dodala in s tem namignila, da dosedanje navedbe anonimnih žrtev ne štejejo veliko, zaradi česar moramo Smodeja očitno obravnavati bistveno milejše.

Ne bi strokovnjakov

Še hujši kiks je novinarka storila z naslednjim pojasnilom, zakaj niso gostili strokovnjakov: »Strokovnjaki za spolno nasilje? Če bi jih povabili, bi prejudiciali, da je Smodej brez ene obtožbe spolni predator?«

Novinarji Tarče so potemtakem oddajo predvajali in se pri tem zelo zavedali, da bo njemu v prid, seveda v imenu resnice, ki nas mora edina zanimati: ker menda ni obtožbe, je za njih zaenkrat nedolžen. »V tej aferi do tega trenutka ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled«, je še dodala novinarka, zato pa bodo, če se to spremeni, menda strokovnjake celo povabili!

Neverjetno: enomesečna razprava o spolnem predatorstvu si ne zasluži strokovnega mnenja, ker bi s tem vnaprej nekoga nepravično obravnavali? Da so priče v omenjenem primeru nezgovorne in da prijav žrtev ni, čeprav so nekatera medijska poročila drugačna, ne sme biti zadosten temelj za namig, da se Smodeju dogaja krivica!

Zastranitev teme: pogovarjajmo se o kulturi

In koga so v oddajo sploh povabili? Kulturno ministrico Asto Vrečko, direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski in Majo Megla, nekdanjo partnerko Romana Uranjeka, ki je sicer odmevno opozorila na problem spolnega predatorstva. Prvi dve izbiri že po sebi nakazujeta slabo odločitev, saj je odprla pot pričakovani politični zlorabi skozi že poprej imputirani narativ: nenadoma tema več ni bila zgolj spolno nasilje, ampak kar umetnost, kulturna politika in vprašanje financiranja. Čakali smo samo še psihopolitične sugestije iz propagandnih laboratorijev, da gre za levičarske kulturno sceno spolnih deviantnežev ali razpravo o »pravi« in »nepravi« umetnosti. Kakor da ima to kakršno koli povezavo s tematiko spolnega nasilja!

Tematska agenda Tarče je s tem nekritično prevzela linijo poprejšnje politikantske, kakršno so diktirali strankarski mediji na čelu z Bojanom Požarjem in znotraj katere je bila ambicija bistveno širša: ne zgolj okriviti določene politične kroge za podporo spolnim zlorabam ali celo udeležbo pri njih, temveč hkrati napasti izbrane kulturne kroge, jih obtožiti vpletenosti v spolne škandale, elitizma in se vprašati, ali so vredni državnega financiranja. Sploh pa načeti nekakšen »kulturni boj« in odpreti polje dihotomije na »našo« in »vašo« kulturo, s katero Janševa politika streže intenzivno predvsem od marca 2020, ko je začela svoj zadnji mandat.

Administratorke šokirane nad oddajo

Svoje trpko razočaranje in zgroženost nad Tarčo so v zapisu na družbenih omrežjih izrazile tudi bivše administratorke Instagram profila proti nasilju Dušana Smodeja. V njem so se odkrito vprašale tudi, kdo ima »interes po pranju Dušanovega imena« in ugibale o motivu, k čemur so prištele novinarsko intenco upiranja v času stavk proti vodstvu, kajti morda pa so v Tarči želeli »narediti obratno od tega, kar želi od njih odgovorna urednica, ki hoče preko zgodbe napadati člane koalicije. Obstajajo tudi bolj zlovešča branja, o teh raje sploh ne govorimo«.

V omenjenem pismu, ki ni podpisano z imeni, najdemo torej špekulacijo o nekakšni »antipolitikantski« gesti, ki je morda nehote pripeljala do Smodejeve novinarske rehabilitacije. Na koncu so svoje ogorčenje zaključile s popolno resignacijo in ogorčenostjo nad sodelavci Tarče: »Koga briga za morebitne žrtve, ki so morale včeraj gledati Dušanovo apologijo na prvem kanalu nacionalke? Koga briga kakšno sporočilo to pošilja njim in drugim žrtvam takšnih dejanj? Koga briga kakšno sporočilo bodo s tem dobili ostali predatorji ljubljanskih noči? Važno je, da so vrste strnjene.«

Pirkovič predstavi svoje moštvo

S tem je oddaja Tarča, morda tudi nehote in zgolj s tabloidno preferenco, nasedla politizacijskemu okvirju, ki pa ga na noben način ni želela niti skrivati druga oddaja javne radiotelevizije: Pirkovičeva Arena. V njej se ne trudijo več z maskiranjem, uravnoteževalnimi kvotami ali kvalitetnimi izbirami gostov, kar na noben način kot nova praksa ne zanima niti varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Marice Uršič Zupan; njo je vendar potrdil politično intonirani programski svet po okusu stranke SDS.

Pirkovič je ob podpori Jadranke Rebernik zelo odkrito že skozi naslov oddaje »Od afere do koalicije« želel na široko signalizirati, da mu gre za zlorabo spolnih zlorab, nekako po zgledu afere Baričevič, pri čemer je v nizu insinuacij končna tarča raketiranja postala vladajoča koalicija in predvsem stranka Levica.

Izbira gostov je nakazala štiri pristranske udeležence v pričakovanem politabloidnem žanru: njega samega, Bojana Požarja, Vinka Gorenaka in Igorja Lukšiča, veterana nastopov v oddajah Nova24TV in omenjenega avtorja portala Požareport, ki že dolgo časa zgolj po pomoti pripada stranki SD, medijskim propagandistom pa služi ravno za alibi nekakšne lažne uravnoteženosti.

O vsebini pogovora ne kaže izgubljati besed, saj je šlo za kombinacijo natolcevanj, teorij zarot, namigov in insinuacij, usmerjenih proti vladajočim in delu policije. V nečem pa je potrebno gostom v njej vendarle dati prav. Čeprav je bila Arena na sporedu nekaj dni pred Tarčo, v kateri smo prvič izvedeli, da policija Smodeja sploh še ni obiskala, so se zaradi njegovega odziva za ne tako neverjetne pokazale trditve o zastoju v delu policije, kar sta notranja ministrica Tatjana Bobnar in generalni direktor policije Boštjan Lindav sicer odločno zanikala in povedala, da na primeru dela veliko število policistov. Zakaj?

Ker je Policijska uprava Ljubljana kasneje pritrdila Smodejevi navedbi iz Tarče, da ga res sploh ni zaslišala! Kako je to mogoče? Ker menda »preiskave prilagodijo specifičnim okoliščinam primera«, po vsem sodeč pa je afera Smodej zelo specifična!

Policija ruši lasten ugled

Najbrž bi to za javnost šokantno spoznanje terjalo nov novinarski prispevek, v katerem bi kak strokovnjak pojasnil, zakaj razgovor z domnevnim storilcem glede na policijsko metodiko v takih primerih ni izpeljan. Na upravi so namreč povedali, da se »razgovori opravljajo v skladu s taktiko in metodiko preiskovanja kaznivega dejanja, izvajanje ukrepov in njihovo zaporedje pa je odvisno od specifičnih okoliščin oziroma od vsakega primera posebej«.

Zato upajmo, da ni del policijske taktike, da lahko storilci kaznivih dejanj pridobijo dovolj časa in uspešno zabrišejo vse materialne sledi, med drugim odstranijo vsebino svojih mobilnikov in drugih naprav za snemanje, vmes pa imajo še vsaj en mesec časa, da vplivajo na morebitne žrtve. Če namreč policija ni storila vsega, kar bi očitno morala, potem kar sama prispeva k rušenju sedanje koalicije, ne le strankarski mediji iz Janševega imperija. Hkrati pa prispeva k rušenju lastnega ugleda, saj bi morala, če Smodej ni bil zaslišan, dati razburjeni javnosti zelo jasna sporočila, kaj točno počne in česa ne sme početi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**