Potem ko so v največji opozicijski stranki, še pred dvema tednoma v paniki, da jim morda ne bo uspelo zbrati potrebnih 40 tisoč podpisov, pozivali podpornike, da overijo svoj podpis na upravnih enotah, je minuli četrtek zjutraj, kje drugje kot na tviterju, Janez Janša urbi et orbi oznanil, da jim je uspelo zbrati rekordnih 157.138 podpisov; po dobrih 52 tisoč podpisov za vsakega od treh referendumskih pobud (o vladi, RTV in dolgotrajni oskrbi).
Dejansko je SDS lahko mobilizirala le 52 tisoč podpornikov, ne pa 157 tisoč, saj so skorajda vsi hkrati oddali po tri podpise za vse tri referendumske pobude. A številka 52 tisoč je vseeno impozantna in priča, da je Janševa stranka s svojo razvejeno mrežo po vsej Sloveniji še vedno daleč najbolje organizirana politična skupina v državi.
Apomnimo le, kakšne probleme pri zbiranju podpisov so imeli nekateri predsedniški kandidati. Favorizirana Nataša Pirc Musar jih je s težavo zbrala dobrih pet tisoč, Ivo Vajgl pa jih ni mogel niti tri tisoč in je zato od kandidature odstopil. Da jih je v samo treh dneh zbral 12 tisoč, pa se je pohvalil Anže Logar. Samooklicani »neodvisni« kandidat, ki mu je podpise v resnici zbrala mreža SDS, katere poslanec in predsednik sveta stranke je.
Na koncu se lahko zgodi, da Kučanova kandidatka Nataša Pirc Musar ne bo videla niti drugega kroga, kaj šele da bi postala predsednica republike. Ne bo prav nobene škode, če Slovenija ne bo dobila prve ženske predsednice.
Na naknadnem zakonodajnem referendumu je postavljen kvorum – za padec treh vladnih novel zakonov, za vsakega posebej, bo moralo glasovati najmanj okoli 340 tisoč volivcev. To je velik zalogaj tudi za SDS. Na zadnjih parlamentarnih volitvah aprila letos je zanje glasovalo nekaj manj kot 280 tisoč volivcev. To pomeni, da bodo morali na trojni referendum priti prav vsi, pa še 60 tisoč jih bo zmanjkalo do kvoruma.
Morda dodatne glasove priskrbijo volivci NSI (za Toninovo stranko jih je aprila volilo nekaj manj kot 82 tisoč), ki podpira dva od treh referendumov (o RTV in dolgotrajni oskrbi) in drugih bolj desnih strank, ki so ostale pred vrati parlamenta, da v SDS tudi na superreferendumsko nedeljo še enkrat prebijejo zvočni zid. Za primerjavo – atomska bomba Nike Kovač je imela skoraj 683 tisoč volivcev, ki so na lanskem referendumu glasovali proti Vizjakovemu zakonu o vodah.
Kljub vsemu pa za pobudnika referendumov kvorum ni nedosegljiv. SDS bo v kampanji gotovo dala vse od sebe, da zruši vse tri vladne novele zakonov. Referendumi bodo njihov popravni izpit za državnozborske volitve, ki so jih spomladi tako močno izgubili proti Gibanju Svoboda. Priča bomo reprizi spopada med Janezom Janšo in Robertom Golobom. V SDS računajo, da se bo zaradi draginje in energetske krize volilno telo prevesilo v njihov prid.
S tem namenom tako srdito napadajo vlado že od njenega prvega dne. Janševi ministri se še kar hvalijo z dosežki prejšnje vlade in z »bombonierami«, ki so jih razdelili med državljane, čeprav jim to na parlamentarnih volitvah ni kaj prida pomagalo. Golobovo vlado pa slikajo kot nesposobno, ki da sprejema škodljive ukrepe za ljudi in gospodarstvo. Na drugi strani si vladajoča koalicija obeta, da se bo ponovil 24. april, da bodo referendumi še eno glasovanje proti Janezu Janši.
Podobno kot volitve so tudi referendumi po svoje loterija, saj se nikoli natančno ne ve, kašen bo na koncu rezultat. Eni in drugi, tako opozicija kot koalicija, taktizirajo z datumi. Predvideva se, da bi bila na referendumih višja udeležba, če bi bili sočasno z drugim krogom predsedniških volitev (predvidoma 13. november) ali na dan lokalnih volitev (20. november).
SDS bi na ta dva datuma imela večjo možnost, da doseže kvorum, kot če bi bili referendumi na posebno nedeljo (27. november), za kar so se najprej zavzemali v Gibanju Svoboda, zdaj pa se že spogledujejo z drugim krogom predsedniških volitev, saj računajo na večjo mobilizacijo levega volilnega telesa, ki bi glasoval proti predsedniškemu kandidatu Janeza Janše, torej Anžetu Logarju in ob tem na referendumskih lističih obkrožil trikrat ZA. Na katero nedeljo bodo na koncu izpeljani referendumi, bo odločila večina v državnem zboru.
Referendumska kampanja, v kateri bosta pomerili moči vlada in opozicija, bo gotovo zasenčila volitve novega predsednika republike. Do slednjih, do prvega kroga, nas ločita samo še slaba dva tedna. Predsedniška kampanja je bila zadnji mesec mlačna in dolgočasna. Po svoje je zrcalna slika sedmih kandidatov, ki se potegujejo za najvišjo politično funkcijo v državi. Ker nihče od njih posebej ne izstopa, novega predsednika republike najverjetneje ne bomo dobili v prvem krogu.
Medtem ko je bolj ali manj jasno, da Janez Cigler Kralj, kandidat NSI, na desni ne bo ogrozil primata Anžeta Logarja, pa je na levi strani tekma za vstop v drugi krog še odprta, saj je Nataša Pirc Musar v Milanu Brglezu, ki ga podpirata koalicijski SD in Gibanje Svoboda, po nepričakovanem izstopu Marte Kos iz volilne tekme dobila močnega tekmeca.
Na koncu se lahko zgodi, da Kučanova kandidatka ne bo videla niti drugega kroga, kaj šele da bi postala predsednica republike. Ne bo prav nobene škode, če Slovenija ne bo dobila prve ženske predsednice.