Z najbolj temnimi črkami zapisana Imola 1994 (VIDEO)
Konec meseca se bo v Bahrajnu začela nova sezona v formuli 1, ki je bila v preteklosti veliko bolj nevaren šport, kot je danes, a nesreča nikdar ne počiva.
Odpri galerijo
Fernando Alonso in Charles Leclerc sta se leta 2018 v Belgiji zapletla v spektakularno nesrečo, a s srečnim koncem. Alonso se letos po dveh letih vrača v F1. FOTO: François Lenoir/Reuters
Nihče zares nikomur ne privošči poškodbe ali smrti, ampak nesreče so hočeš nočeš sestavni del adrenalinskega športa, kakršna je formula 1. V upanju, da se ne bodo ponovili, obudimo spomine na nekaj najbolj tragičnih in dramatičnih dogodkov v paradnem motošportu, v katerem hitrost močno presega 300 km/h.
Ljubitelje hitrosti, hrupa in vonja po bencinu poganja tudi zavedanje nevarnosti. Brez vratolomnega prehitevanja, trkov, prevračanja in frčanja razbitin pač ne gre. Tako kot ni prave hokejske tekme, če vsaj enkrat ne zapojejo pesti. A pri najhitrejši igri na ledu je škoda zgolj zlomljen nos ali izgubljen zob.
Na asfaltu je drugače. V zadnjih desetletjih je v formuli 1 varnost dirkačev na prvem mestu, še lani zaradi grdega videza kritizirani sistem halo je že marsikomu rešil glavo. Še zelo svež je spomin na lanski 29. november, ko se je Romain Grosjean le z manjšimi opeklinami čudežno rešil iz gorečega dirkalnika. Vsem je zastal dih in zdelo se je, da mu ni pomoči. Še pred leti bi se njegovo življenje končalo v ognjenih zubljih ...
Zadnja nesreča s smrtnim izidom v formuli 1 se je zgodila leta 2014 na Japonskem, kjer je ugasnilo življenje nadarjenega francoskega voznika Julesa Bianchija. Zaradi bližajočega se tajfuna je stezo v Suzuki zalivalo deževje, vidljivost je bila zelo slaba. V 42. krogu je Adrian Sutil izgubil nadzor, dirkalnik je pristal v pesku in tja so napotili reševalni žerjav.
Dirka se je nadaljevala, a v naslednjem krogu je na istem mestu s proge odneslo Bianchija, ki je trčil naravnost v mogočno dvigalo. Izgubil je zavest, prepeljali so ga v bolnišnico, imel je hude možganske poškodbe, vendar se je za življenje boril celih devet mesecev. Boj je izgubil julija 2015, star 25 let.
Formula 1 se je začela leta 1950, v 70 letih je vzela življenja 52 mladih športnikov. Prva smrtna nesreča na dirki se je zgodila leta 1955, ko je na svojem debiju umrl Mario Alborghetti v Pauju. Bil je neizkušen in si je mesto v dirkalniku lahko kupil, ker je bil premožen. Dirka sicer ni štela za veliko nagrado. Prvi, ki je umrl v svetovnem prvenstvu, je bil le dober mesec pozneje Američan Bill Vukovich v Indianapolisu.
Mnoge nesreče so bile spektakularne, vendar so se srečno razpletle. Srečo v nesreči je imel tudi sedemkratni prvak Michael Schumacher. Leta 1999 so mu v Silverstonu pri 190 km/h odpovedale zavore. Ferrari F399 je trčil v zaščitne gume. Schumi je plačal nizko ceno, imel je zlomljeno nogo in je izpustil šest tednov, sanje o tretjem naslovu so bile končane.
Ni pa imel sreče, ko je leta 2013 kot že upokojeni dirkač pri padcu na smučanju v francoskih Alpah dobil hude poškodbe glave, o njegovem zdravstvenem stanje še danes ni veliko znanega. Kot kaže, pa je pri zavesti in bo lahko čez tri tedne videl debi sina Micka v F1.
Ena najbolj strašnih je bila nesreča leta 1976 na Nürburgringu, znanem kot zeleni pekel, saj se je tam že prej zgodilo nekaj hudih trkov. Vremenske razmere so bile slabe in Niki Lauda je bil med tistimi, ki so se zavzeli za odpoved dirke. Zmanjkal je en glas in prižgala se je zelena luč. V drugem krogu je Avstrijca odneslo s proge, ferrari je zajel ogenj in Lauda je bil ukleščen v njem.
Zaradi dima je imel poškodovana pljuča, njegov obraz je bil trajno izmaličen z opeklinami. Zaradi zastrupitve krvi je padel v komo in svet je pričakoval najslabše vesti. Tudi zdravniki niso bili optimistični. A na splošno presenečenje in navdušenje je čudežno okreval. Že čez nekaj tednov se je vrnil na stezo in se boril za naslov. »Preživel sem pekel,« je takrat dejal trikratni svetovni prvak. Pred dvema letoma je umrl v miru in družinskem krogu, star 70 let.
Večina nesreč se zgodi na dirkah, a nevarni so tudi treningi in kvalifikacije. Kanadčan Gilles Vileneuve se je leta 1982 ubil v belgijskem Zolderju v zadnjem krogu kvalifikacij. Imel je šesti čas in želel ga je izboljšati. Ostalo mu je le še nekaj minut, ko je dohitel zaostalega Jochena Massa.
Ta se mu je hotel umakniti in je zavil desno, da bi mu dal prostor. Toda Villeneuve je hotel mimo po zunanji strani ovinka in je prav tako zavil desno. Trčila sta z veliko hitrostjo. Villeneuvov ferrari je dvignilo v zrak, nakar je s prednjim delom priletel nazaj. Dirkača je vrglo na asfalt, po katerem je drsel še kakšnih 50 metrov. Nesrečnika so umetno ohranjali živega še nekaj ur, preden je izdihnil. Star je bil 32 let. Njegov sin Jacques je imel takrat 11 let. Leta 1997 je presegel očeta, ko je osvojil naslov svetovnega prvaka. Dirkališče v Montrealu se imenuje po Gillesu Villeneuvu.
Leto 1978 je bilo usodno za švedskega dirkača Ronnieja Petersona. VN Italije v Monzi se je začela slabo za Super Šveda, kot so mu rekli. Na treningu je razbil dirkalnik in moral voziti v starem modelu lotusa, saj je bil rezervni prilagojen veliko nižjemu Mariu Andrettiju.
Na dirki je zmedo povzročil prezgodnji znak za štart, ko so avtomobili v ozadju še vozili in tako imeli prednost pred stoječimi. Nastala je velika gneča, James Hunt je trčil v Petersona, čigar avto se je nato vnel ob trku z ogrado. Petersona, ki je bil ujet v kabini, so iz razbitine izvekli tekmeci Hunt, Clay Regazzoni in Patrick Depailler.
Čeprav so mu našteli 27 zlomov na nogah, se je zdelo, da njegovo stanje ni kritično. Toda zvečer je v bolnišnici dobil embolijo, ledvice so mu odpovedale in naslednje jutro je umrl. Naslov je osvojil Andretti, vendar se ga ni mogel veseliti. Le dve leti pozneje se je na testiranju v Hockenheimu ubil še Depailler.
Morda najbolj nenavadna nesreča s srečnim koncem se je zgodila leta 1955 na VN Monaka. Dvakratni prvak Alberto Ascari je štartal drugi in se boril z Mercedesovim dvojcem Juanom Manuelom Fangiem in Stirlingom Mossom. Vodilnemu Mossu se je pokvaril motor in Ascari je drvel k zmagi. Toda ob izhodu iz predora se je preveč sprostil, z lancio prebil ogrado in poletel v pristanišče. Uspelo mu je izplavati iz vozila in rešili so ga s čolnom. Odnesel jo je z zlomljenim nosom.
Najbolj tragična pa je bila prvomajska dirka leta 1994 za VN San Marina. Prav vsak od treh dni se je končal slabo. Med petkovim treningom jo je v Imoli skupil Rubens Barrichello, ko ga je dvignilo v zrak in v ograjo iz gum. Zlomil si je nos in roko.
To je bil samo uvod v veliko hujše nadaljevanje. V sobotnih kvalifikacijah se je ubil avstrijski novinec Roland Ratzenberger, ki se je zaletel čelno v zid in umrl na kraju nesreče.
Dirka pa je prinesla največ žalosti v zgodovini F1. Ayrton Senna, za mnoge najbolj nadarjeni dirkač doslej, je bil v šestem krogu zanesljivo v vodstvu in je želel še povečati prednost. V zavoju Tamburello pa je njegov williams zdrsnil, Senna ni več imel nadzora nad dirkalnikom in je z veliko hitrostjo trčil v betonski zid. Trk ni bil spektakularen, a vseeno smrtonosen. Senna, trikratni svetovni prvak, je zaradi zgube krvi umrl še isti večer pri 34 letih.
Njegova smrt ni bila zaman. Krvavi vikend je bil prelomnica v dojemanju varnosti v formuli 1, kar 20 let ni bilo nove smrti, dokler je ni ob spletu nesrečnih okoliščin skupil omenjeni Bianchi.
Ljubitelje hitrosti, hrupa in vonja po bencinu poganja tudi zavedanje nevarnosti. Brez vratolomnega prehitevanja, trkov, prevračanja in frčanja razbitin pač ne gre. Tako kot ni prave hokejske tekme, če vsaj enkrat ne zapojejo pesti. A pri najhitrejši igri na ledu je škoda zgolj zlomljen nos ali izgubljen zob.
Leta 2018 je Alexander Albon povsem razbil dirkalnik. FOTO: Aly Song/Reuters
Na asfaltu je drugače. V zadnjih desetletjih je v formuli 1 varnost dirkačev na prvem mestu, še lani zaradi grdega videza kritizirani sistem halo je že marsikomu rešil glavo. Še zelo svež je spomin na lanski 29. november, ko se je Romain Grosjean le z manjšimi opeklinami čudežno rešil iz gorečega dirkalnika. Vsem je zastal dih in zdelo se je, da mu ni pomoči. Še pred leti bi se njegovo življenje končalo v ognjenih zubljih ...
Zadnja žrtev Bianchi
Zadnja nesreča s smrtnim izidom v formuli 1 se je zgodila leta 2014 na Japonskem, kjer je ugasnilo življenje nadarjenega francoskega voznika Julesa Bianchija. Zaradi bližajočega se tajfuna je stezo v Suzuki zalivalo deževje, vidljivost je bila zelo slaba. V 42. krogu je Adrian Sutil izgubil nadzor, dirkalnik je pristal v pesku in tja so napotili reševalni žerjav.
Avtomobili so zasnovani tako, da ob trku na dirkače delujejo čim manj močne sile. FOTO: Issei Kato/Reuters
Dirka se je nadaljevala, a v naslednjem krogu je na istem mestu s proge odneslo Bianchija, ki je trčil naravnost v mogočno dvigalo. Izgubil je zavest, prepeljali so ga v bolnišnico, imel je hude možganske poškodbe, vendar se je za življenje boril celih devet mesecev. Boj je izgubil julija 2015, star 25 let.
Doslej 52 smrti
Formula 1 se je začela leta 1950, v 70 letih je vzela življenja 52 mladih športnikov. Prva smrtna nesreča na dirki se je zgodila leta 1955, ko je na svojem debiju umrl Mario Alborghetti v Pauju. Bil je neizkušen in si je mesto v dirkalniku lahko kupil, ker je bil premožen. Dirka sicer ni štela za veliko nagrado. Prvi, ki je umrl v svetovnem prvenstvu, je bil le dober mesec pozneje Američan Bill Vukovich v Indianapolisu.
Spektakularne nesreče so tudi danes pogoste, vendar se običajno končajo brez hujših posledic. FOTO: Giuseppe Cacace/Reuters
Mnoge nesreče so bile spektakularne, vendar so se srečno razpletle. Srečo v nesreči je imel tudi sedemkratni prvak Michael Schumacher. Leta 1999 so mu v Silverstonu pri 190 km/h odpovedale zavore. Ferrari F399 je trčil v zaščitne gume. Schumi je plačal nizko ceno, imel je zlomljeno nogo in je izpustil šest tednov, sanje o tretjem naslovu so bile končane.
Ni pa imel sreče, ko je leta 2013 kot že upokojeni dirkač pri padcu na smučanju v francoskih Alpah dobil hude poškodbe glave, o njegovem zdravstvenem stanje še danes ni veliko znanega. Kot kaže, pa je pri zavesti in bo lahko čez tri tedne videl debi sina Micka v F1.
Lauda preživel pekel
Ena najbolj strašnih je bila nesreča leta 1976 na Nürburgringu, znanem kot zeleni pekel, saj se je tam že prej zgodilo nekaj hudih trkov. Vremenske razmere so bile slabe in Niki Lauda je bil med tistimi, ki so se zavzeli za odpoved dirke. Zmanjkal je en glas in prižgala se je zelena luč. V drugem krogu je Avstrijca odneslo s proge, ferrari je zajel ogenj in Lauda je bil ukleščen v njem.
Predlani umrli Niki Lauda je imel od nesreče leta 1976 zaradi opeklin iznakažen obraz. FOTO: Matthew Childs/Reuters
Zaradi dima je imel poškodovana pljuča, njegov obraz je bil trajno izmaličen z opeklinami. Zaradi zastrupitve krvi je padel v komo in svet je pričakoval najslabše vesti. Tudi zdravniki niso bili optimistični. A na splošno presenečenje in navdušenje je čudežno okreval. Že čez nekaj tednov se je vrnil na stezo in se boril za naslov. »Preživel sem pekel,« je takrat dejal trikratni svetovni prvak. Pred dvema letoma je umrl v miru in družinskem krogu, star 70 let.
Usoden nesporazum
Večina nesreč se zgodi na dirkah, a nevarni so tudi treningi in kvalifikacije. Kanadčan Gilles Vileneuve se je leta 1982 ubil v belgijskem Zolderju v zadnjem krogu kvalifikacij. Imel je šesti čas in želel ga je izboljšati. Ostalo mu je le še nekaj minut, ko je dohitel zaostalega Jochena Massa.
Ta se mu je hotel umakniti in je zavil desno, da bi mu dal prostor. Toda Villeneuve je hotel mimo po zunanji strani ovinka in je prav tako zavil desno. Trčila sta z veliko hitrostjo. Villeneuvov ferrari je dvignilo v zrak, nakar je s prednjim delom priletel nazaj. Dirkača je vrglo na asfalt, po katerem je drsel še kakšnih 50 metrov. Nesrečnika so umetno ohranjali živega še nekaj ur, preden je izdihnil. Star je bil 32 let. Njegov sin Jacques je imel takrat 11 let. Leta 1997 je presegel očeta, ko je osvojil naslov svetovnega prvaka. Dirkališče v Montrealu se imenuje po Gillesu Villeneuvu.
Slovo Super Šveda
Leto 1978 je bilo usodno za švedskega dirkača Ronnieja Petersona. VN Italije v Monzi se je začela slabo za Super Šveda, kot so mu rekli. Na treningu je razbil dirkalnik in moral voziti v starem modelu lotusa, saj je bil rezervni prilagojen veliko nižjemu Mariu Andrettiju.
Novembra lani se je v Bahrajnu iz gorečega dirkalnika rešil Romain Grosjean. FOTO: Bryn Lennon/Reuters
Na dirki je zmedo povzročil prezgodnji znak za štart, ko so avtomobili v ozadju še vozili in tako imeli prednost pred stoječimi. Nastala je velika gneča, James Hunt je trčil v Petersona, čigar avto se je nato vnel ob trku z ogrado. Petersona, ki je bil ujet v kabini, so iz razbitine izvekli tekmeci Hunt, Clay Regazzoni in Patrick Depailler.
Čeprav so mu našteli 27 zlomov na nogah, se je zdelo, da njegovo stanje ni kritično. Toda zvečer je v bolnišnici dobil embolijo, ledvice so mu odpovedale in naslednje jutro je umrl. Naslov je osvojil Andretti, vendar se ga ni mogel veseliti. Le dve leti pozneje se je na testiranju v Hockenheimu ubil še Depailler.
Iz dirkalnika na čoln
Morda najbolj nenavadna nesreča s srečnim koncem se je zgodila leta 1955 na VN Monaka. Dvakratni prvak Alberto Ascari je štartal drugi in se boril z Mercedesovim dvojcem Juanom Manuelom Fangiem in Stirlingom Mossom. Vodilnemu Mossu se je pokvaril motor in Ascari je drvel k zmagi. Toda ob izhodu iz predora se je preveč sprostil, z lancio prebil ogrado in poletel v pristanišče. Uspelo mu je izplavati iz vozila in rešili so ga s čolnom. Odnesel jo je z zlomljenim nosom.
Črni vikend spodbudil spremembe
Najbolj tragična pa je bila prvomajska dirka leta 1994 za VN San Marina. Prav vsak od treh dni se je končal slabo. Med petkovim treningom jo je v Imoli skupil Rubens Barrichello, ko ga je dvignilo v zrak in v ograjo iz gum. Zlomil si je nos in roko.
Ayrton Senna se je ubil 1. maja 1994. FOTO: Reuters
To je bil samo uvod v veliko hujše nadaljevanje. V sobotnih kvalifikacijah se je ubil avstrijski novinec Roland Ratzenberger, ki se je zaletel čelno v zid in umrl na kraju nesreče.
Dirka pa je prinesla največ žalosti v zgodovini F1. Ayrton Senna, za mnoge najbolj nadarjeni dirkač doslej, je bil v šestem krogu zanesljivo v vodstvu in je želel še povečati prednost. V zavoju Tamburello pa je njegov williams zdrsnil, Senna ni več imel nadzora nad dirkalnikom in je z veliko hitrostjo trčil v betonski zid. Trk ni bil spektakularen, a vseeno smrtonosen. Senna, trikratni svetovni prvak, je zaradi zgube krvi umrl še isti večer pri 34 letih.
Njegova smrt ni bila zaman. Krvavi vikend je bil prelomnica v dojemanju varnosti v formuli 1, kar 20 let ni bilo nove smrti, dokler je ni ob spletu nesrečnih okoliščin skupil omenjeni Bianchi.
