V zahodni civilizaciji osrednji mediji o seksualni revoluciji, ki se je na Zahodu zgodila v 60. in 70. letih 20. stoletja, govorijo kot o pozitivnem pojavu. V prispevku bomo pojasnili, da je Zahod z dopuščanjem seksualne revolucije povzročil kaos med spoloma in razkroj družine, kar je pot v katastrofo.
Seksualna revolucija oz. seksualna osvoboditev je bilo družbeno gibanje na Zahodu, ki je nasprotovalo tradicionalnim odnosom med spoloma in prakticiranju seksualnosti. Šlo je za sprejemanje seksualnosti zunaj heteroseksualne monogamnosti, ki je v osnovi pomenila zakon med moškim in žensko. S seksualno revolucijo so z roko v roki hodili kontracepcija (predvsem kontracepcijske tablete), zunajzakonski spolni odnosi, samozadovoljevanje, alternativne oblike seksualnosti, pornografija, javna golota – vse to je med seksualno revolucijo in po njej postalo družbeno sprejemljivo. Tudi legalizacijo abortusa bi lahko šteli kot pridobitev seksualne revolucije.
Seksualno revolucijo so začeli sovjetski komunisti
Zgoraj zapisana definicija seksualne revolucije je univerzalno splošno priznana oz. popularna. A le malo ljudi ve, da seksualna revolucija ni nastala na Zahodu, pač pa v komunistični Sovjetski zvezi. Po oktobrski revoluciji leta 1917 se je v Sovjetski zvezi začela revolucionarna praksa, katere namen je bil v celoti odpraviti tradicionalne seksualne norme. V skladu s tedanjo boljševistično doktrino bi morali spolni odnosi postati »tako enostavni, kot je enostavno popiti kozarec vode«. Revolucionarji so spodbujali ukinitev vsake seksualne »spodobnosti«. V nekaterih regijah so komunistični revolucionarji poskušali odpraviti prejšnje carske ruske zakone, po katerih je bila žena last moža, in uvesti zakone, po katerih bi »imel vsak (moški) proletarec kadar koli dostop do ženske« kot spolnega objekta, saj naj bi ženske v tem smislu postale »državna last«! Komunistom je šlo v nos tudi tradicionalno gospodinjstvo in družinsko vzgajanje otrok, ki naj bi bilo »protirevolucionarno«. Zato so začeli uvajati jasli in vrtce, v okviru katerih naj bi država (in ne starši!) vzgajala otroke. To pa še ni bilo vse. V Moskvi so se po revoluciji denimo pojavili nudisti, ki so po ulicah sredi belega dne hodili brez krpice oblačil. Ves ta komunistični seksualni cirkus se je končal dobesedno čez noč, ko je vajeti v državi prevzel Stalin. Kar naenkrat je bila v Sovjetski zvezi spet čaščena tradicionalna družina. Razloga za spremembo kajpak ne gre iskati v Stalinovem občutku za moralo, pač pa v tem, da življenje v okviru seksualne revolucije pomeni določeno obliko svobode, ki pa ni bila združljiva s strogim nadzorom stalinizma, ko je bila svoboda prebivalcev Sovjetske zveze državni sovražnik številka ena.
Seksualnost hedonističnih hipijev
Odveč je torej poudarjati, da seksualna revolucija na Zahodu, katere začetek se povezuje z rojstvom ameriškega gibanja hipijev, ni bila originalna. Med ameriškimi hipiji je bilo veliko radikalnih levičarjev, tudi visoko izobraženih ideologov, ki so hedonistični del komunistične sovjetske seksualne revolucije prenesli v ZDA. In potem se je ta seksualni hedonizem po principu trdovratne virusne družbene okužbe razširil vsepovsod po Zahodu – in traja še danes.
Zahod je s seksualno revolucijo zavrgel tisočletne spolne norme. Težava je v tem, da je po seksualni revoluciji vsaka spolnost sprejemljiva, če gre za odraslo osebo, ki se s spolnostjo strinja. In to je disfunkcionalno, ker so tradicionalne spolne norme obstajale z razlogom. Tradicije so namreč nastale tako, da so se pojavili socialni eksperimenti, ki so delovali oz. bili funkcionalni, zato so jih ljudje v času razvoja teh eksperimentov posvojili in začeli prenašati iz roda v rod. Tudi s spolnimi praksami ni prav nič drugače. Konec koncev je tudi seksualna revolucija na Zahodu socialni eksperiment, ki pa je očitno ponesrečen, saj se je v pičlega pol stoletja po njenem nastanku razmerje oz. ravnotežje med spoloma na Zahodu popolnoma podrlo, o čemer smo v Demokraciji že obširno pisali v seriji Vojna spolov. Vztrajanje pri zavoženem socialnem eksperimentu seksualne revolucije, ki je dandanes na Zahodu ideološko pogojeno v okviru radikalnega feminizma, radikalnih ideologij LGBT+ in prebujenstva, lahko vodi samo v trajno ustoličenje vsestranskega seksualnega kaosa na Zahodu in s tem v padec zahodne civilizacije, saj so v resnici odnosi med spoloma temelj vsake civilizacije, ker imajo prav odnosi med spoloma vpliv na stanje družine v družbi in s tem ekstremen vpliv na otroke, ki so prihodnost vsake človeške družbene strukture in s tem tudi civilizacije.
Otroci so največje žrtve seksualne revolucije
Največji poraženci seksualne revolucije so otroci. Seksualna revolucija je z rušenjem razmerja oz. harmonije v odnosih med spoloma namreč (usodno) poškodovala družino kot osnovno celico družbe. Institut zakona med moškim in žensko je absolutno brez smisla, če ni otrok. Funkcija zakona oz. monogamne zveze med moškim in žensko je namreč izključno v tem, da se vzpostavi otroku prijazno okolje, ki ga imenujemo družina. Otroci za svoj razvoj – tako fizični kot psihološki in emocionalni – nujno potrebujejo stabilno okolje, v katerem se dogaja primarna socializacija, katere namen je, da otroci že takoj od začetka postajajo družbena bitja in kot taki zmožni harmoničnega sobivanja z drugimi ljudmi. Če je poškodovana družina, obstaja velika nevarnost, da se otroci razvijejo v družbene invalide, nepopolna oz. poškodovana družbena bitja torej. In prav to se zdaj dogaja z otroki na Zahodu, kjer je prišlo do razkroja tradicionalne oz. jedrne družine, za katero je temelj zakon med moškim in žensko. Znanstveno dokazano dejstvo je, da so otroci, ki odraščajo brez očetov, v življenju v povprečju večstransko manj uspešni. Seveda jim gre podobno slabše tudi, če odraščajo brez matere. Otrok namreč potrebuje starše obeh spolov, ker pač živimo v družbi, kjer sta navzoča oba spola. Otrok se uči v odnosih z materjo, ki zanj predstavlja ženski arhetip, in očetom, ki zanj predstavlja moški arhetip. Otrok se uči tudi odnosov med spoloma, ko opazuje, kako skupaj in drug do drugega delujeta mati in oče. Če zakon razpade z ločitvijo (kar se danes na Zahodu vse pogosteje dogaja), če do zakona sploh ne pride (če otrok živi z materjo samohranilko ali očetom samohranilcem) ali če otrok živi z dvema materama (lezbična zveza) oz. z dvema očetoma (gejevska zveza), lahko brez ideološkega predznaka na podlagi zdrave pameti in logike ugotovimo, da je njegova primarna socializacija okrnjena, ker ob njegovem odraščanju nista navzoča oba biološka spola v podobi heteroseksualnih staršev!
Psihopatološka zahodna družba
Toda situacija na Zahodu je z zmagovito seksualno revolucijo postala večstransko kritična tudi za odrasle. S seksualno revolucijo je največ pridobila manjšina moških, in sicer tisti, katerih strategija je imeti spolne odnose s čim več ženskami in ne imeti z njimi stalne zveze. V skladu s psihološko literaturo so takšni moški najpogosteje psihopati, narcisisti, sociopati in sadisti, osebnosti iz t. i. temne tetrade torej, za katere je značilno, da so brezčutni, hladni, prepirljivi, samoolepševalni, neprilagojeni, antisocialni in/ali nimajo zavor. A tudi vsi drugi ljudje, ki osebnostno ne sodijo v temno tetrado, so zaradi nagonov usmerjeni v kratkoročne cilje, med katerimi je tudi spolna promiskuiteta. Šele kultura je tista, ki človekove nagone usmeri v cilje, ki so dolgoročno koristni zanj in tudi za njegove potomce. In prav to je tisto, kar je na področju spolnosti seksualna revolucija onemogočila.
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.