Eno večjih presenečenj letošnjega Kino Otoka

Eno večjih presenečenj letošnjega Kino otoka je obisk argentinsko-nemške režiserke Jeanine Meerapfel, ki bo predstavila svoj najnovejši film Ženska.

Prizor iz filma Ženska, ki bo na sporedu v nedeljo ob 12. uri v 
izolskem Art kinu Odeon.
Prizor iz filma Ženska, ki bo na sporedu v nedeljo ob 12. uri v izolskem Art kinu Odeon. 

IZOLA > Bralec verjetno še nikoli ni slišal za tega filmskega ustvarjalca s tako zvenečim priimkom, ki sem ga okoli leta 2010 po naključju odkril po zaslugi škatle DVD-jev v knjižnici Goethejevega inštituta v Montevideu. Od takrat sem si ogledal vse njene filme, ki sem jih našel, in menim, da je ena od bistvenih filmskih ustvarjalk v mojem življenju ljubitelja filma, pa tudi ena od filmskih umetnic, ki največ in najbolje govorijo o izgnanstvu, spominu, zavezanosti aktivni konstrukciji zgodovine (in protislovjih, ki so s tem povezana) ter vlogi jezika pri oblikovanju identitete. Pa tudi o družini, prijateljstvu in ljubezni, pri čemer različne pokrajine (od argentinske Patagonije do Črne gore, od grškega otoka do Berlina) ne uporablja kot “kulise”, temveč kot aktivne akterje pripovedi, in v vsakem filmu združuje različne ritme in načine pripovedovanja, pogosto pa tudi več jezikov.

Sinopsis filmskega eseja Ženska je značilen za te vidike Meerapfelovega dela: “Zgodba Marie Louise Chatelaine, avtoričine matere, je izhodišče, vendar se vzporedno odvija več zgodb, ki so razdrobljen odsev včeraj in danes. Družinska zgodba, v kateri je prepoznavna tudi sodobna zgodovina, poglobljeno raziskovanje ran izgnanstva in razmislek o funkciji spomina (...) Kaj pomeni, da se človek počuti tujca? Biti tujec v svoji državi, v svojem življenju, v svojem jeziku ... in dvakrat tuj kot ženska.”

Jeanine Meerapfel se je rodila v Buenos Airesu, kjer je študirala novinarstvo in delala kot novinarka. Med letoma 1964 in 1968 je po podatkih z njene uradne spletne strani (www.meerapfel.de) študirala na filmski akademiji v Ulmu pri Alexandru Klugeju in Edgarju Reitzu. Leta 2020 jo je nemška vlada odlikovala za dosežke na področju filma in pisanja, pa tudi za njeno zavzemanje za človekove pravice, svobodo izražanja in kulturno raznolikost. Je predsednica Berlinske akademije umetnosti, seznam nagrad, ki jih je prejela za svoja dela, pa se iz leta v leto povečuje. Film Ženska bo v nedeljo, 5. maja, ob 12. uri predvajan v Art kinu Odeon v Izoli.

Zanimivo je, da se Meerapfel v filmu leta 2021, tokrat z bolj avtobiografskega in dokumentarnega vidika, loteva lika matere, ki ga je na podlagi fikcije raziskovala v svojem prvem filmu iz leta 1981, Malou, ki je bil prav tako zasnovan kot igra ogledal in konfliktov med življenji v izgnanstvu francoske matere v Buenos Airesu in argentinske hčerke v Berlinu, ki ju določajo ljubezenska razmerja.

Ženske v njenih filmih iščejo ključ za razumevanje sedanjosti in svobodno življenje

Ženske v Meerapfelovih filmih v spominu in predmetih, ki privabljajo spomine, iščejo ključ za razumevanje sedanjosti in svobodno življenje. Anino poletje (2001), ki se dogaja na grškem otoku, je dober primer te osrednje teme. V tem filmu so moške figure fantazmatske, prečkajo protagonistkino življenje, vendar ga ne določajo. Absolutni protagonizem Meerapfelovih žensk najbolje ponazarja film Prijateljica (1988), eden najboljših filmov o Madres de Plaza de Mayo (“Matere z Majskega trga”), skupini mater mladih ljudi, "desaparecidos” (izginulih) (nezakonito aretiranih in ubitih brez sledi) v času argentinske vojaške diktature (1976-1983), ki se vojski zoperstavijo le s svojimi telesi in zahtevo po pravici. Film La amiga/Die Freundin je imel vrhunsko igralsko zasedbo, vključno z Liv Ulmann v glavni vlogi, in je po mojem mnenju eden najboljših političnih filmov 20. stoletja. Je tudi zgodba o prijateljstvu med dvema ženskama, igralko, ki se v nemškem izgnanstvu bori za svobodo, in argentinsko materjo (Ulmann), ki v boju za pravico in resnico najde svojo.

Način, na katerega ženske konstruirajo zgodovino v Meerapfelovih filmih, se zelo razlikuje od načina, na katerega jo konstruirajo moški, za katere se zdi, da zapravljajo veliko časa za brskanje po preteklosti in so kljub svojim vključujočim ali revolucionarnim diskurzom brezčutni ali brezčutni. Ena od osrednjih tem Meerapfelovega dela je tudi odnos med očeti in sinovi ter materami in hčerami. Nemški prijatelj (2012) je ljubezenska zgodba med judovskim dekletom iz Buenos Airesa in njenim nemškim prijateljem Friedrichom, ki se čisti krivde zaradi očetove nacistične preteklosti ter se giblje med politiko in partizanskim bojem v Nemčiji leta 1968 in Argentini v času vojaške diktature.

V Ljubimcih sodelovala tudi Bata Živojinović in Rade Serbedžija

Konec filma Nemški prijatelj je, čeprav nekoliko žalosten, poln upanja, medtem ko je ljubezenska zgodba v filmu Ljubimci (1987) preveč ranjena zaradi zgodovinskih ran, da bi jo bilo mogoče rešiti. V središču filma je Katarina (Barbara Sukowa), energična novinarka, hči jugoslovanskih izseljencev v Zvezni republiki Nemčiji, ki odpotuje v Jugoslavijo, da bi pripravila poročilo, in spozna Petra, zasanjanega, potujočega moškega, ki v resnici išče svobodo pred duhom svojega očeta, verjetno nacističnega častnika, ki je deloval v vasi, kjer se zaljubita in izgubita. Medtem ko Peter išče smrt, Katarina najde svobodo. Film Ljubimci (Die Verliebten), ki je nastal le nekaj let pred razpadom Jugoslavije, je film, ki si ga je treba ogledati in pri katerem so sodelovali tudi odlični Predrag Popović pri fotografiranju, Aleksandar Stojanović ter igralci Ljiljana Kontić, Bata Živojinović in Rade Serbedžija.

Francisco Tomsich


Najbolj brano