Če nekdo trdi, da ima določena naprava toplotni ali temperaturni izkoristek do 90 %, pomeni, da ga lahko ima toliko ali pa tudi manj. Niso določeni pogoji, pri katerih velja ta zelo velik toplotni izkoristek. Torej takšna trditev ni nujno lažniva, je pa zavajajoča, saj je izkoristek tako velik morda le pri posebnih pogojih. Namreč rekuperatorji s konstantnim dvosmernim pretokom zraka imajo pri malih volumnih večji izkoristek, pri večjih pa izkoristek pada po določeni krivulji. Zato je trditev, da je toplotni izkoristek do neke vrednosti, netočna in zavaja uporabnika. Toplotni izkoristek se mora podati za določen volumen – ali povprečen toplotni izkoristek za več volumnov pri drugih določenih pogojih (temperatura). Običajno se opravi meritve za srednji volumen rekuperatorja. Torej če ima neki rekuperator nazivno kapaciteto 300 m³/h, vemo, da bo 95 odstotkov časa delal na srednjem volumnu, zato se meritve opravi v območju 120–230 m³/h in se ugotovi povprečni toplotni izkoristek v tem območju (metoda inštituta Pasivhaus – PHI). Ta podatek je torej referenčen in pravilen, pošten. Pove natančno kakovost aparata. Torej je le povprečen toplotni izkoristek v območju srednje kapacitete delovanja naprave podatek, ki ga lahko objavimo, z njim operiramo in ga primerjamo z drugimi aparati. Vrednost toplotnega izkoristka brez navedbe volumna in metode merjenja je zavajajoča, razlike so velike.

Standardi meritev

Več je načinov za izračunavanje toplotnih izkoristkov, pri katerih je upoštevan prenos toplotne energije in kjer se pri zraku upošteva tudi njegova vlažnost, torej izparilna toplota vode. Pri temperaturnem izkoristku je metoda bolj enostavna: meri se temperature in ugotavlja razlike med njimi. Pa si poglejmo rezultate meritev toplotnega izkoristka najboljše naprave na trgu: ima 93 odstotkov izkoristka pri 200 m3/h po metodi PHI, 99 odstotkov toplotnega izkoristka po metodi EN 308, njegova entalpijska različica ima 121 odstotkov toplotnega izkoristka po metodi DIN 4719, ki upošteva toplotno energijo za vlaženje zraka. Enak aparat, z geometrijsko enakim prenosnikom toplote, ima po enaki metodi, PHI, toplotnega izkoristka 93 odstotkov v navadni izvedbi in 84 odstotkov v entalpijski izvedbi. Ta razlika bega, zato je nujna razlaga.

Navadni in entalpijski prenosniki toplote

Običajni prenosniki toplote imajo lamele ali satovja iz kovine ali plastike in med obema tokovoma zraka ne more priti do izmenjave vlage, izmenjuje se le toplota. V zimskem času pride do kondenza vlage, ki je v notranjem odpadnem zraku; ko se ta zrak močno ohladi, se iz njega izloči kondenz (vlaga), dejansko voda, ki ima še določeno temperaturo. In ta voda, kondenz, gre v kanalizacijo.

Pri entalpijskem prenosniku toplote si lahko predstavljamo, da je to satovje (ali lamele) narejeno iz materiala kot papir: ta material se na eni strani omoči in voda nikamor ne steče, saj je material porozen in kondenzna vlaga preide tudi na drugo stran, kjer teče dovodni zrak za v stanovanje. Ta je zelo suh, saj je to zunanji zrak, ki smo ga ogreli in mu s tem bistveno zmanjšali relativno vlažnost. Ta dovodni zrak torej posuši vlago, kondenz, ki pride prek membrane, ki je lahko iz papirja ali posebne plastike. Zato se dovodni zrak ovlaži in je bolj vlažen kot pri navadnem prenosniku toplote, ki je iz popolnoma nepropustnega materiala.

Vendar pa (adiabatno) vlaženje zraka pomeni, da se je iz tekoče vode ustvarila vodna para, ki pa za menjavo agregatnega stanja nujno potrebuje izparilno toploto, ki ni mala. In kje bo zrak vzel to toploto? Zmanjšal bo temperaturo zraka, ki od zunaj prihaja po tem satovju v objekt. Zato bo temperatura zraka, ki ga dovaja tak aparat, nižja kot pri navadnem aparatu. Če pa pri določanju toplotnega izkoristka upoštevamo, da je entalpijski prenosnik toplote moral »skuhati« kondenzat v paro, potem je toplotni izkoristek tega prenosnika toplote bistveno višji, 121 odstotkov. Torej je razlika med 93–99 % in 121 % prav v tem, da druga metoda upošteva, da smo morali izpariti vodo in zato je bila potrebna energija. Toplotni izkoristek več kot 100 odstotkov bega, a ga imajo tudi plinski kotli; tudi tam gre za izkoriščanje toplote, ki bi sicer šla z dimnimi plini v nič oziroma v okolje. Entalpijski prenosniki toplote so torej brez dvoma bolj koristni in energijsko bolj učinkoviti kot navadni prenosniki toplote, čeprav pozimi dovajajo nekoliko bolj hladen zrak. Žal pa so na papirju slabši, saj se pri večini meritev (tudi po PHI) upošteva le temperature. Žal tudi metoda določanja energijske kakovosti objektov PHPP ne upošteva tega dejstva, enako velja za Eko sklad, kar je škoda in je tudi strokovno gledano čudno in žalostno.

Entalpijski prenosniki niso vsemogoči; čeprav ga imamo, je lahko v hiši pozimi še vedno premalo vlažen zrak in bo potrebno dodatno vlaženje, a v zimskem času načeloma povišajo vlažnost zraka za 5–10 odstotkov, kar ni malo. Nikakor pa tovrstni aparati ne vlažijo zraka poleti, saj takrat ni kondenzacije. Prek entalpijskih naprav se pozimi lahko prenašajo vonjave čebule in pora, saj so to edine vonjave, ki se topijo v vodi. Če želimo imeti konstantno nastavljeno vlažnost zraka v zimskem času in če ne maramo občasnega prenosa omenjenih vonjav, je rešitev navadni prenosnik toplote in ločen vlažilnik zraka, ki seveda na en ali drugi način (adiabatno ali z vodno paro) troši kar veliko energije.

Regeneratorji

Gre za rekuperacijske naprave z enosmernim ali dvosmernim tokom zraka. Tovrstne naprave z vrtečim kolesom med dvema enosmernima tokovoma zraka lahko gredo do zelo velikih volumnov ter so najbolj poznane in pogosto uporabljene pri večjih objektih. Dosegajo dobre izkoristke in tudi certifikate za pasivno gradnjo.

Trenutno so najbolj znane lokalne naprave, pri katerih teče zrak nekaj časa v eno smer, nekaj časa pa v drugo smer. Lahko so v paru, je pa tudi model, ki ima keramično jedro razdeljeno na pol, tako da nista potrebni dve napravi. Toplotni izkoristki načeloma niso slabi, po predpisih morajo znašati nad 50 odstotkov, smo bili pa presenečeni, ko smo po enaki metodi dali izmeriti dva aparata: pri enem je meritev ustrezala navedbam proizvajalca, pri drugem pa je zelo odstopala, česar si še ne znamo razložiti. Ime regeneratorji so verjetno dobili zato, ker v tem primeru ni odvajanja kondenza oziroma morebitni kondenz na površini aluminijastih cevi ali keramičnih naluknjanih jeder takoj izhlapi – lahko bi rekli, da so to neke vrste entalpijske naprave.