Vito Žuraj sodi v mlajšo slovensko skladateljsko generacijo, ki si je z znanjem, študijem in talentom utrla pot na mednarodnem prizorišču, hkrati pa vseskozi ohranja stik s slovenskim glasbenim življenjem. Foto: Tone Stojko
Vito Žuraj sodi v mlajšo slovensko skladateljsko generacijo, ki si je z znanjem, študijem in talentom utrla pot na mednarodnem prizorišču, hkrati pa vseskozi ohranja stik s slovenskim glasbenim življenjem. Foto: Tone Stojko
Program koncerta

Vito Žuraj: Api-danza macabra
Carola Bauckholt: V očesu zvoka
Helmut Lachenmann: Moje melodije

Skladba Api-danza macabra je nastala za ciklus Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia Miniature časa, v katerih se sodobni skladatelji spopadajo z aktualnimi družbenimi težavami. Vito Žuraj se je obregnil ob ekološko problematiko izumiranja čebel – kot sin amaterskega čebelarja se zaveda pomembnosti teh na videz majhnih insektov, ki so posredno odgovorni za približno tretjino človekove hrane. Hkrati pa razume izumiranje čebel tudi kot "akustično škodo", saj travniki postajajo vse bolj tihi. Žurajeva kompozicija zvoke čebel poustvarja z živahnimi godali, z brenčečimi trobili in različnimi tolkali. Žuraj se tako postavlja v tradicijo, ki jo je s svojim Čmrljevim letom začel Nikolaj Rimski-Korsakov.

Api-danza macabra je eno od treh del, ki bodo v sredo, 13. aprila, prvič izvajana pred slovenskim občinstvom. Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko dirigenta Matthiasa Hermanna jih bo izvedel pod okriljem koncerta Same melodije v sklopu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb – SOS.

Po koncertu se bodo v Klubu Lily Novy v Cankarjevem domu skladatelji in nastopajoči tudi družili z občinstvom.

Nagradna igra

Z malce sreče se lahko udeležite v sredo koncerta Orkestra Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu.

Podelili bomo dva para vstopnic.

Odgovoriti morate le na vprašanje:
Katerega leta je Vito Žuraj prejel nagrado Prešernovega sklada?

Vaše odgovore pričakujemo do torka, 12. aprila, do 12.00, na naslovu mmc-kultura@rtvslo.si.

Splošna pravila sodelovanja v nagradni igri najdete tukaj.

Delo Carole Bauckholt je nastajalo v tesni povezavi z izkušnjami gledališke delavke, ki se je dobro seznanila z vsemi stopnjami gledališke produkcije, od odrske tehnike do režije. Zgodnja dela so pogosto zasnovana kot scenske kompozicije, v katerih prevzamejo glasbeniki tudi gledališke naloge. V številnih delih v središče postavlja proces poslušanja lastnega okolja. Foto: Regine Körner
Delo Carole Bauckholt je nastajalo v tesni povezavi z izkušnjami gledališke delavke, ki se je dobro seznanila z vsemi stopnjami gledališke produkcije, od odrske tehnike do režije. Zgodnja dela so pogosto zasnovana kot scenske kompozicije, v katerih prevzamejo glasbeniki tudi gledališke naloge. V številnih delih v središče postavlja proces poslušanja lastnega okolja. Foto: Regine Körner
Lachenmann raziskuje nekonvencionalne zvoke, ki jih je mogoče izvabiti iz posameznih glasbil, zaradi česar mora pogosto izumljati povsem nove načine zapisovanja glasbe. Njegov namen pa ni bil zgolj povečanje zaloge zvočnosti ali šokiranje poslušalca z neznanimi zvoki, temveč je želel ustvariti nove, a logične zvočne svetove z materialom, ki je bil povsem nov. Foto: Imago
Lachenmann raziskuje nekonvencionalne zvoke, ki jih je mogoče izvabiti iz posameznih glasbil, zaradi česar mora pogosto izumljati povsem nove načine zapisovanja glasbe. Njegov namen pa ni bil zgolj povečanje zaloge zvočnosti ali šokiranje poslušalca z neznanimi zvoki, temveč je želel ustvariti nove, a logične zvočne svetove z materialom, ki je bil povsem nov. Foto: Imago

Šum kartonastih škatel in druga glasba vsakodnevnega življenja
Tudi nemška skladateljica Carola Bauckholt je za svoja dela prejela številna priznanja. V skladbi V očesu zvoka avtorica odpira več poslušalskih ravni: z orkestrom skuša poustvariti značilni globoki zvočni prostor, ki estetizira na videz popolnoma nepomembne zvoke našega vsakdanjega zvočnega konteksta. V zvočno okolje, ki ga gradi, vdirajo številni zvoki narave (prepoznamo lahko citat "pogovora" ptic iz skladateljičinega dela za pihalni kvintet Migracijski ptiči) in povsem nove zvočnosti, ne nujno povezane s klasičnimi glasbili (takšen primer predstavlja uporaba šumov kartonskih škatel).

Starosta evropske avantgarde v gosteh
Nemec Helmut Lachenmann sodi danes med največje živeče skladatelje, hkrati pa tudi med tiste glasbenike, ki so s svojo estetsko mislijo in deli najbolj razburkali sodobno kompozicijsko prizorišče. Kulturo namreč dojema kot vzvod, ki neposredno vpliva na družbo in jo tudi spreminja. Zanj je komponiranje dejavnost, ki korenito posega v družbene odnose in zaznamuje naše dojemanje sveta. Raziskuje neobičajne zvoke, ki jih je mogoče izvabiti iz posameznih glasbil. Zato izumlja povsem nove načine igranja, ki jih tudi na samosvoj način zapisuje; o kompoziciji zato pogosto govori kot o "izdelovanju inštrumentov".

Simfonično skladbo Moje melodije je Lachenmann ustvarjal kar devet let. Skladba, zložena za osem rogov solo in simfonični orkester, je eno njegovih največjih orkestralnih del. Obsežna epska struktura in neprimerljivi orkestralni zvoki ter teksture ga uvrščajo med najpomembnejše kompozicije, nastale v 21. stoletju.