Življenje z oljko, trto in turisti

Približno osemdeset odstotkov družin svoje siceršnje dejavnosti dopolnjuje s turizmom.
Fotografija: Z zgodovino, dolgo več kot 2400 let, se v Starem Gradu radi pohvalijo. FOTO: Simona Bandur
Odpri galerijo
Z zgodovino, dolgo več kot 2400 let, se v Starem Gradu radi pohvalijo. FOTO: Simona Bandur

Številka 2405 se odvrti, če odpremo spletno stran Starega Grada, mesteca na otoku Hvaru. Toliko let je namreč od tega, ko so tja pripluli prebivalci z grškega otoka Pharos in ugotovili, da je to zanje obljubljena dežela, kakor pripoveduje lokalna vodnica Klaudija Gamulin. Nastal je Faros, na njegovih temeljih zdaj stoji mesto, v katerem vse leto živi 2000 ljudi, v vrhu poletne turistične sezone pa še kakih šest ali sedem tisoč več.

image_alt
To ni zgodba o preteklosti, ampak o prihodnosti

V zadnjih septembrskih dneh je bilo razpoloženje v Starem Gradu precej poletno, ozke ulice slikovitega mesta ob koncu dolgega zaliva so še vedno zasedali turisti v svojem počitniškem tempu, med njimi so spretno vijugali domačini. Tokratna poletna sezona je bila po tisti pred pandemijo, leta 2019, ki je v turizmu na splošno obveljalo za merilo rekordnega obiska (marsikje zaradi pretirane gneče tudi točka, ki je nočejo več ponoviti), kot nekakšna vrnitev v poletno normalnost. Približno osemdeset odstotkov družin, kot je ocenila direktorica turistične organizacije Stari Grad Žaneta Roić, namreč svoje siceršnje dejavnosti dopolnjuje s turizmom, ki tako ob trti in oljkah sestavlja nekakšen trio preživetja.

Nesojena ljubezen Petra Hektorovića

Klaudija Gamulin v vlogi turistične vodnice in nesojene ljubezni renesančnega pesnika Petra Hektorovića FOTO: Simona Bandur
Klaudija Gamulin v vlogi turistične vodnice in nesojene ljubezni renesančnega pesnika Petra Hektorovića FOTO: Simona Bandur
Sezona se začne maja in se zlagoma izteče z oktobrom, konec septembra jo zadnja leta poskušajo podaljšati s festivalom starih bark in mornarjev Dnevi v zalivu. Restavracije in bari so bili v tistih dneh tako še polni, tudi prenočitvene zmogljivosti po besedah Roićeve približno 90-odstotno zasedene, domačini pa se to poletje, kakor so med smehom pripovedovali, morja – vsaj kot kopalci – večinoma še dotaknili niso. »V teh kratkih mesecih moramo kar največ iztržiti od turizma,« je veselo dejala Klaudija Gamulin, turistična vodnica, ki sicer prihaja iz bližnjega kraja Dol sv. Marije. Zase pravi, da je otrok turizma: njena mati je Slovakinja, ki je prišla na Hvar na počitnice, se zaljubila in – ostala.

Kot večina domačinov je bila tudi Klaudija Gamulin v minulih mesecih razpeta med svojo trgovino, delom v vinogradu in oljčniku ter vodenjem turistov. Pred njimi se v slogu sodobnega turističnega pripovedništva pojavi v tradicionalni obleki in predstavi kot nesojena ljubezen renesančnega pesnika in plemiča Petra Hektorovića (1487–1572) ter mati edine njegove hčere Lukrecije.

Sezono konec septembra še malo podaljšajo s festivalom starih bark. FOTO: Simona Bandur
Sezono konec septembra še malo podaljšajo s festivalom starih bark. FOTO: Simona Bandur

A preden jih popelje na trg Tvrdalj, kjer je palača tega domačina, se vrne še dlje v zgodovino, v leto 384 pred našim štetjem, ko so Grki z otoka Pharos iskali svoj prostor pod soncem. Na namig kolonije na Visu so pripluli v ta zaliv in takoj ugotovili, da ima primerno lego, hribovito zaledje pa je kot nalašč za kmetovanje. In tako si je teh 73 družin, kolikor jih je pripotovalo, tam ustvarilo mali raj na zemlji. Uspešno so se upirali tudi Ilirom, ki so otok odkrili že prej, in zasnovali državico, ki je kovala lastni denar, imela lončarske in druge rokodelske delavnice ter bila bogata s hrano. V tretjem stoletju so jo osvojili Rimljani in preimenovali v Fario, pet stoletij pozneje so na otok prodrli Slovani in poslovanili ime v Huarra. Ko so Benečani ustanovili Hvar, je to mestece postalo Stari Hvar oziroma Stari Grad.

A kot rečeno, Klaudija Gamulin se najraje ustavi na trgu Tvrdalj in začne pripovedovati o Petru Hektoroviću. Vse do palače, ki jo je tam zgradil, je še do 18. stoletja segalo morje, ki ga je ta domiselni mož speljal v rezidenco in v tistem bazenčku še vedno plavajo ciplji. Kako je izgledal trg, ko je bil še zaliv, vodnica pokaže na fotografiji, posneti po filmu, ki govori prav o tem trgovcu, pesniku in pisatelju, najbolj znanem po delu Ribanje i ribarsko prigovaranje iz leta 1568. Tako ime nosi tudi film z Radom Šerbedžijo v glavni vlogi; pred dvema letoma ga je posnel Milan Trenc, sicer znan kot avtor knjige Noč v muzeju, po kateri so posneli istoimensko hollywoodsko uspešnico.

Poletna rezidenca lokalnega veljaka Petra Hektorovića FOTO: Simona Bandur
Poletna rezidenca lokalnega veljaka Petra Hektorovića FOTO: Simona Bandur

Če veš, kaj si, zakaj si ponosen?

Hektorović je imel, kakor pripoveduje vodnica, eno samo ljubezen, a ker je prihajala iz preproste družine, se z njo ni mogel poročiti, kljub temu pa je priznal njuno hčer kot svojo naslednico. Lukrecija je imela dve hčerki in povila še sina, a ta je kmalu umrl, kar je njegovega deda tako užalostilo, da je vso svojo pozornost namenil gradnji poletne rezidence, svojega »mikrokozmosa – majhnega, zaprtega sveta, v katerem imajo prostor za življenje vsa božja bitja, ribe, ptice, rastline in ljudje«, kot opisujejo v Starem Gradu.

Hiša, zgrajena na ostankih antične vile, je še vedno najprepoznavnejša zgradba v mestu, ki kar posrka obiskovalca na hodnike ob ribniku in na senčni zeleni vrt, kjer se lahko v miru ukvarja z napisi, ki jih je zapustil lastnik. Čeprav osrednji napis pravi, da je hišo posvetil Stvarniku vsega, nad vhodnimi vrati pove, da je Tvrdalj zgradil zase in prijatelje, z drugimi napisi pa gostoljubje izkaže tudi popotnikom in revnim. Posebej pomenljiv pa je na stranišču, ki je bilo pomembna noviteta tistega časa. Tam piše SI TE NOSTRI CVR SVUPERBIS ali Če veš, kaj si, zakaj si ponosen?

Sezona se počasi izteče z oktobrom, ko se začne bolj deževno in vetrovno vreme. A tudi pri njih se že kažejo posledice podnebnih sprememb. FOTO: Simona Bandur
Sezona se počasi izteče z oktobrom, ko se začne bolj deževno in vetrovno vreme. A tudi pri njih se že kažejo posledice podnebnih sprememb. FOTO: Simona Bandur

Petar Hektorović je sledi pustil tudi drugje po mestu, denimo v dominikanskem samostanu in cerkvi sv. Petra, kjer je oltar njegove družine, za katerega je sliko naročil pri benečanskem mojstru Tintorettu. Na dvorišču cerkve, v kateri je nekdanji mestni veljak pokopan, rastejo kapre, zorijo marelice, pred samostanom se razprostira vinograd. »Če bi vedel, da vas bo toliko, bi počakal s trganjem grozdja,« je vedro vzkliknil župnik v delovni opravi, ko je zagledal skupino brezdelnih turistov.

Tipična ponudba FOTO: Simona Bandur
Tipična ponudba FOTO: Simona Bandur
Vinska trta in oljke so bile že od časa starih Grkov glavni vir preživetja domačinov in navsezadnje razlog za tako bogato zgodovino mesta. Njegovo zgodovinsko jedro in kulturna krajina polja v zaledju sta od leta 2008 vpisana tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Velik preobrat je povzročila bolezen vinske trte, zaradi katere so našli rešitev v sivki, ki je kmalu postala še eden od zaščitnih znakov otoka. Svojčas so je zasajali toliko, da so dosegli celo osem odstotkov svetovne proizvodnje, je povedala Klaudija Gamulin.

Zdaj je te rastline z značilnimi vijoličnimi cvetovi bistveno manj, krajino okoli Starega Grada spet bolj preraščajo trta in oljke, vmes so posejana polja z vrtninami, iz česar izhaja še ena izmed zapuščin pod Unescovo zaščito. To je mediteranski način prehranjevanja, za katerega je med drugim značilno, da jedo hrano, ki jo pridelajo v tistem letnem času. In to je tudi stavek, ki ga najpogosteje izrečejo tamkajšnji gostinci: Vse je domače in sveže pripravljeno.

Izračun Grgurja Bučića

Zadnjih 150 let je ena glavnih panog turizem. Nekateri kot pomemben mejnik omenjajo obisk cesarja Franca Jožefa I. leta 1875, a bistveno več ima pri tem drugi pomembni mož, to je bil domačin Grgur Bučić (1829–1911). Ta sprva ljubiteljski meteorolog je namreč trideset let skrbno spremljal vreme na Hvaru in ugotovil, da je otok obsijan s soncem kar 2700 ur na leto (v povprečju 7,4 ure na dan). Leta 1858 je zasnoval meteorološko postajo, eno prvih na Hrvaškem, deset let pozneje pa je bilo ustanovljeno Higienično društvo, ki velja za začetek sodobnega turizma na otoku.

Kolesarjenje je ena izmed dejavnosti, s katerimi želijo privabiti turiste tudi v drugih letnih časih. FOTO: Simona Bandur
Kolesarjenje je ena izmed dejavnosti, s katerimi želijo privabiti turiste tudi v drugih letnih časih. FOTO: Simona Bandur

Jeseni 1868 so v mestu Hvar odprli prvi hotel s 13 sobami, k dodatnemu zagonu pa je pripomogla avstrijska cesarica Sissi, ki je bila znana kot ljubiteljica potovanj. Zagledala se je tudi v Hvar in dala donacijo za gradnjo zdraviliškega hotela, ki so ga odprli leta 1899. Palace Elisabeth je danes označen kot hotel s kulturno dediščino.

V Starem Gradu medtem radi povedo, da jih je na začetku prejšnjega stoletja obiskal tudi abdicirani britanski kralj Edvard VIII. s soprogo Wallis Simpson. Pomembnima osebnostma so domačini pomahali v dobrodošlico, a med njimi se je ohranila ugotovitev, da je bil ta modrokrvnež predvsem zelo koščen.

Za jedi izpod peke, še ene izmed tradicionalnih, so specializirani v družinski gostilni Kokot v Dolu. Foto Simona Bandur
Za jedi izpod peke, še ene izmed tradicionalnih, so specializirani v družinski gostilni Kokot v Dolu. Foto Simona Bandur

Žaneta Roić FOTO: osebni arhiv
Žaneta Roić FOTO: osebni arhiv

Prenocitve Stari Grad
Prenocitve Stari Grad

Preberite še:

Komentarji: