Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar za okolje. Foto: EPA
Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar za okolje. Foto: EPA

Nekdanji evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik ocenjuje, da je aktualni evropski zeleni dogovor tektonski premik v razmišljanju in pristopu na Stari celini. Nujno je, da v Uniji na vseh ravneh postavimo vprašanje narave in virov v ospredje, saj imamo opravka z izrednimi razmerami, ki jim z obstoječim, premalo sistemskim pristopom ne bomo kos, je ob dnevu Evrope povedal v intervjuju za Val 202.

Potočnik, trenutno sopredsedujoči Mednarodnemu odboru za vire pri Združenih narodih, ob tem opozarja, da je ključno vprašanje, kako učinkovito zadostiti potrebam ljudi z manjšo porabo energije in surovin. Ta pot je težja in zahteva sistemske spremembe in dobro razumevanje problema. "Zavedanje, da je prehod v trajnostno družbo nujnost, se krepi in tudi že prevladuje, veliko naporov je bilo že vloženih in tudi premiki na bolje so opazni. A še vedno je vse skupaj premalo in prepočasi.

Z njim se je za Val 202 pogovarjala Maja Ratej.

Dr. Janez Potočnik, pogovarjava se ob dnevu Evrope … Kakšni občutki ob tem prazniku prevevajo vas?

Dan kot po navadi. Precej delaven. Sicer pa za nekoga, ki že skoraj dvajset let živi razpet med Brusljem in Ljubljano, tudi poseben. Evropa je dom, je vizija sodelovanja, nekaj, kar je lahko dober vzor ureditve sveta, ki se srečuje s številnimi izzivi.

Ko je namreč Rimski klub leta 1972 objavil svoje vizionarsko poročilo 'Meje rasti', je bilo na Zemlji 3,8 milijarde ljudi. Pred nekaj meseci smo presegli osem milijard. Smo pravzaprav prva generacija, ki živi v družbeno-ekološkem sistemu globalnih razsežnosti, ki je vse bolj povezan in soodvisen. Pandemija, podnebne spremembe, internet, turizem, varnostne grožnje ... so tipični primeri globalnih izzivov, s katerimi se soočamo in jih moramo reševati s skupnimi močmi in poglobljenim sodelovanjem, z delitvijo suverenosti. Posledice povezanega sveta, globalnega tržnega ekonomskega sistema, ki ga močno določajo zakonitosti kapitala, pred desetletji še niso bile tako zelo opazne. Danes so in naša individualna in kolektivna odgovornost se je temu ustrezno povečala.

Državniki pogosto poudarjajo pomen suverenosti, a pot v varno prihodnost bo lahko temeljila le na delitvi suverenosti – to je edina in nujna pot za ohranitev skupne suverenosti, preživetja. Ključ je torej v sporazumevanju, iskanju rešitev za skupne probleme natrpanega in preobremenjenega sveta.

Evropsko unijo zato razumem kot globalni kažipot v dobrem in slabem. Marsikaj je zagotovo dobrega, konec koncev vemo, kaj je bil razlog, da je bila ustanovljena, imamo pa tudi precej izkušenj s tem, kje je sodelovanje težje, bolj zapleteno, bolj obremenjeno z interesi držav in narodov.

Če strnem: ponosen sem, da sem Slovenec, a živim kot Evropejec. V Evropski uniji se počutim kot doma. To je prostor, ki mu v Sloveniji zgodovinsko, geografsko, vrednostno in razvojno pripadamo. Življenje v Uniji in z njo je zato smiselno in dobro in dobro je tudi, če se tega zavedamo.

Videti je, da je Evropa glede zelenih ciljev precej razdvojena. Ne le med političnimi skupinami v Evropskem parlamentu; tudi države članice, z Nemčijo in Francijo na čelu, imajo zelo različne poglede na zeleni prehod. Tudi vojna v Ukrajini razdvaja in prinaša na dan nasprotujoče si poglede glede uporabe fosilnih goriv. Kaj pomeni ta razkorak v mišljenju in ali bodo na koncu kompromisi sprejeti na račun okolja?

Pomeni, da je težko krmariti med kratkoročnimi interesi, sedanjim položajem in spremembami, ki so nujne z vidika trajnosti. Pomeni pa tudi, da se resnosti stanja še vedno ne zavedamo dobro oziroma, da smo za lastno dobro še vedno pripravljeni tvegati svojo prihodnost in prihodnost prihodnjih generacij. Vojna v Ukrajini je razgalila ranljivost Evrope na gospodarskem področju. Več kot polovico energije smo uvažali, predvsem iz Rusije, veliko večino kritičnih surovin še vedno uvažamo, pri nekaterih smo močno odvisni od uvoza iz Kitajske. Vse to že dolgo vemo, a laže je upati, da problemov ne bo. Pa so in bodo. Danes veliko evropskih voditeljev govori o strateški neodvisnosti, ki je dvorezen meč, malo pa o potratnosti gospodarskega sistema, tako na proizvodni strani kot tudi na strani porabnikov.

Kaj pa, če hladilnik ne bi bil moja last, ampak bi ostal last proizvajalca do konca življenjske dobe? Izdelovalec bi mi ponujal storitev hlajenja hrane in mi jo zaračunaval v skladu z računi, ki bi temeljili na modelu, ki je zanj še vedno dobičkonosen. Hladilnik bi tako postal njegov strošek in proizvajalec bi želel, da je njegova življenjska doba čim daljša, da je zasnovan tako, da je laže popravljiv in da so deli zamenljivi.

Janez Potočnik

Ključno vprašanje je, kako učinkovito zagotoviti potrebe ljudi z manj rabe energije in manj rabe surovin. To pa je seveda težja pot. Potrebni bodo sistemske spremembe in dobro razumevanje problema. Naj poskusim razložiti ob primeru hladilnika. Prehod v ekonomijo, ki temelji predvsem na storitvah, bi bil prava smer. Hladilnik, ki ga imam v kuhinji, je trenutno moja lastnina. Izdelovalec hladilnikov ustvarja dobiček na podlagi števila prodanih hladilnikov in jih seveda želi prodati čim več. Da bi hladilnik dolgo trajal, si želi le zato in toliko, ker ga v to vodi konkurenčnost na trgu. Nima želje, da bi bil zlahka in poceni popravljiv, raje vidi, da ga ob okvari zamenjamo za novega. Posledica tega je prevladujoča neracionalna in neodgovorna raba virov. Evropska komisija poskuša to urediti z reguliranjem izdelkov, na primer določbo, ki predpisuje ekološki dizajn. To je seveda dobrodošlo, ni pa pretirano zaželeno med izdelovalci, zato je praviloma vzrok za lobiranje in počasne spremembe. Kaj pa, če ta hladilnik ne bi bil moja last, ampak bi ostal last proizvajalca do konca življenjske dobe? Izdelovalec bi mi ponujal storitev hlajenja hrane in mi jo zaračunaval v skladu z računi, ki bi temeljili na modelu, ki je zanj še vedno dobičkonosen. Hladilnik bi tako postal njegov strošek in proizvajalec bi želel, da je njegova življenjska doba čim daljša, da je zasnovan tako, da je laže popravljiv in da so deli zamenljivi. Skratka, ekološko. Posledica bi bil prihranek virov in manjši vpliv na okolje. In tudi zame kot kupca bi bilo vse skupaj lažje in preprosteje. Konec koncev ne potrebujem hladilnika, ampak ohlajeno in zdravo hrano. Podobno kot tudi ne potrebujem stola, ampak želim sedeti, ne potrebujem računalnika, ampak vse tisto, kar mi ta omogoča, in ne potrebujem avtomobila, ampak mobilnost.

Kako daleč smo še od želenega, lahko ponazorim prav s primerom mobilnosti. Na podnebni konferenci v Glasgowu so predlani na področju cestnega transporta sprejeli cilj, da morajo električna vozila postati nova normalnost, torej dostopna in dosegljiva vsem do leta 2030. Seveda bi to vse prej kot rešilo podnebne težave, ki jih povzroča mobilnost. Pomemben del celostne strategije je, kako najprej omejiti potrebo po rabi avtomobila s celovitim, holističnim pristopom. Recimo tako, da delamo od doma, da spodbujamo in omogočamo premik od avta k pešačenju, javnemu transportu in kolesu, da spodbujamo boljšo izrabo obstoječega avtomobilskega parka in seveda tudi, in šele potem, z elektrifikacijo avtomobilov. Zato sta tako ključna sistemsko razmišljanje in prehod v nove poslovne modele.

Na splošno se pomena dostopa in rabe naravnih virov premalo zavedamo. Zgodovina nas uči, kako pomembno je bilo, kdo je imel v lasti zemljo, si lastil vodo, nafto, plin, redke in dragocene kovine. To ni vplivalo le na raven blaginje, povezano je bilo tudi z vprašanjem varnosti, s konflikti in vojnami. Sence kolonializma naravnih virov so žive še danes in so še vedno med nami. Zato je zelo pomembno, da razumemo, da pri trajstnem prehodu, za katerega se zavzemamo, ne gre le za okoljska vprašanja, ampak tudi za vprašanja stabilnosti, varnosti, celo miru ali vojne. Lahko jih rešujemo z dogovarjanjem in (spo)razumom ali pa bodo rešena na načine, ki si jih prav gotovo ne želimo, torej z nemiri, vojnami, pandemijami, migracijami ... Zato je tudi v kontekstu vojne v Ukrajini dobro razumeti, da trajnostni prehod ni le dober za okolje, ampak tudi za ekonomijo, varnost in socialno področje. Gre za temeljno vprašanje geostrateških odnosov prihodnosti.

Pred slabim mesecem so evropski poslanci potrdili več zakonodajnih predlogov iz svežnja Pripravljeni na 55, s katerim želi Unija do leta 2030 zmanjšati izpuste za 55 odstotkov glede na izhodiščno leto 1990. Osebno verjamete, da bo Evropa ob trenutni dinamiki pogajanj res dosegla zastavljeno? So razprave in ukrepi bolj nabor podnebnega leporečja (ki dandanes prinaša politične točke) ali jasnih in odločnih namer?

Zavedanje, da je prehod v trajnostno družbo nujnost, se krepi in tudi že prevladuje, veliko naporov je bilo že vloženih in tudi premiki na bolje so opazni. A še vedno je vse skupaj premalo in prepočasi. Trenutno veliko pozornosti namenjamo očiščenju ponudbene strani gospodarstva, torej proizvodnih sektorjev. Izogibamo pa se vprašanjem, povezanim s pretirano porabo. Zadnje seveda ni preprosto in tudi ni po volji gospodarstva, saj je povezano z gospodarsko uspešnostjo (ta namreč še vedno pretežno temelji na številu izdelanih in prodanih predmetov). Pogosto tudi ni želja politike, ker je prepletena z interesi gospodarstva, in tudi njena uspešnost je bolj ali manj vrednotena z rastjo bruto domačega proizvoda. A potratnost, značilna za razviti del sveta in premožnejše sloje, je ključni razlog, da danes države, ki pripadajo temu delu sveta, živijo zunaj planetarnih meja in varnega območja delovanja.

Ne gre samo za to, kako bomo energijo pridobivali, čeprav je to pomembno, ampak tudi za to, kako racionalna in koristna bo njena raba, pa tudi raba drugih naravnih virov.

Janez Potočnik

V okviru podnebnih konvencij se, na primer, ukvarjamo z vprašanjem, kako očistiti industrijo jekla, da bo okoljsko vzdržnejša. Čeprav je to zelo pomembno in nujno, je prav tako pomembno tudi vprašanje, koliko tega jekla je res koristno porabljenega. Ga morda ni preveč ujetega v osebnih avtomobilih, ki so po podatkih slabo izkoriščeni, ali v hišah, ki so ostale prazne? Vprašanja, ki so praviloma razlog za pretirano porabo in potratnost, v razvitih državah po navadi niso del podnebnih razprav. Ne gre samo za to, kako bomo energijo pridobivali, čeprav je to pomembno, ampak tudi za to, kako racionalna in koristna bo njena raba, pa tudi raba drugih naravnih virov.

V podnebnih pogovorih je namreč pomemben del odgovora tudi to, kako zmanjšati obstoječe neenakosti in zagotoviti pravičnejši svet, ki bi v političnem pomenu besede tudi učinkoviteje zmanjšal obstoječo vrzel med razvitim in nerazvitim svetom ter okrepil skupno in usklajeno delovanje v boju proti podnebnim spremembam. In prav reševanje vprašanj, povezanih s porabo in potratnostjo, je ključno za to, da zgradimo most med razvitim in nerazvitim svetom in motiviramo države v skupen partnerski pristop.

Lani ob takem času ste skupaj z nekdanjim predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem in več nekdanjimi evropskimi komisarji v odprtem pismu opozorili, da se mora Unija izogniti novi odvisnosti od fosilnih goriv. V ta namen predlagate obsežno gospodarsko mobilizacijo in sprejetje »Zelenega pakta za izredne razmere«. Nam lahko na kratko opišete, kaj bi ta pogodba obsegala?

Ne gre toliko za to, kaj naj bi zeleni pakt za izredne razmere predvideval, kot za sporočilo, da imamo zares opraviti z izrednimi razmerami. Da z obstoječim pristopom, ki je premalo sistemski, ne bo šlo niti dovolj globoko in korenito niti dovolj hitro.

Razumeti moramo, kako zelo se je svet spremenil. Že omenjeni Rimski klub je to dobro povzel z ugotovitvijo, da smo se iz praznega sveta, v katerem so bile dominantne narava in njene zakonitosti, premaknili v polnega, v katerem so dominantni človek, njegovo delovanje in posledice tega delovanja. V praznem svetu sta bila ključna faktorja blaginje ljudi delo in infrastruktura, v polnem svetu pa so to naravni viri in sposobnost narave, da absorbira vplive človekove dejavnosti. Skratka, o prihodnosti – tudi na ekonomskem področju – je nemogoče govoriti, ne da bi govorili o naravi, naravnih virih in vsem, kar je s tem povezano. To je vodilo tudi moj razmislek, zakaj je vloga okolja tako pomembna tudi z gledišča ekonomskih interesov, če le razmišljamo dovolj celovito.

Ocenjujemo, da bomo, če ekonomskega sistema ne spremenimo bistveno, do leta 2060 znova podvojili rabo materialov.

Janez Potočnik

Kot veste, sopredsedujem Mednarodnemu panelu Združenih narodov za vire. Sestavlja ga do 40 vodilnih raziskovalcev sveta, v usmerjevalnem odboru je približno 35 držav in Evropska komisija, sekretariat imamo v Parizu. Organizacija je primerljiva z IPCC na področju podnebnih sprememb, kot že samo ime pove, pa smo osredotočeni na upravljanje naravnih virov. Ena najpomembnejših ugotovitev panela je, da je pretirana raba naravnih virov ključni razlog za krize, povezane z naravo, od podnebnih sprememb in izginjanja biotske raznovrstnosti do onesnaževanja. Po naših ugotovitvah naj bi bili pridobivanje in predelava materialov (kot materiale razumemo vse, kar pridobivamo iz zemlje) vzrok za 90 odstotkov izginotja biotske raznovrstnosti, povezane z zemljo, 90 odstotkov vodnega stresa, polovico podnebnih sprememb in približno tretjino globalnega onesnaževanja. V zadnjih 50-ih letih se je raba materialov potrojila; večino tega povečanja lahko pripišemo ekonomskemu razvoju, pomembno pa k temu prispeva tudi rast prebivalstva. Ocenjujemo, da bomo, če ekonomskega sistema ne spremenimo bistveno, do leta 2060 znova podvojili rabo materialov. Zato je ključno, da gospodarsko rast ločimo od rabe naravnih virov in okoljskih posledic.
Inovacije so pomemben del rešitve, a le tehnološke inovacije ne bodo zagotovile nujnih sprememb, ki se zrcalijo v potratnosti proizvodnega in potrošnega sistema. Potrebne so tudi globje družbene in ekonomske spremembe. Učinkovitejša ekonomija, zgrajena na napačnih temeljih, bo še vedno napačna.

Katere so torej ključne in nujne spremembe?

Sam vidim štiri: Gospodarsko rast in uspešnost družbe na splošno praviloma merimo z bruto domačim proizvodom in naše odločitve (pre)pogosto usmerjajo ekonomski interesi, ki so tesno prepleteni z rastjo omenjega kazalca. Nujni bi bili načelni premiki v našem razmišljanju in dejanjih. Najprej, pozabljamo, da je ekonomija namenjena človeku in zadovoljevanju njegovih potreb in ne obrnjeno. Zato bi bilo treba trenutno logiko obrniti na glavo in namesto povečevanju proizvodnje, merjene z rastjo bruto domačega proizvoda, posvetiti pozornost človekovim potrebam, merjenim z ravnjo blaginje. Drugič, ekonomska znanost in s tem tudi gospodarstvo kot dejavnost bi morali človeka obravnavati kot del narave, ne izločenega in nadrejenega naravi. Uničevanje narave je uničevanje nas samih. Tretjič, premakniti se moramo od proizvodnje, ki utemeljuje svojo uspešnost na izkoriščanju naravnih virov, k proizvodnji, ki bi temeljila na ustvarjalnosti. Stran od tržnih spodbud, ki nagrajujejo intenzivnejše izkoriščanje naravnih virov, k spodbujanju varovanja naravnih virov in učinkovitejšega ravnanja z njimi.

Uničevanje narave je pogosto nagrajeno z večjimi dobički in s tem povezano večjo družbeno močjo. In na koncu bi omenil še potrebo oz. nujnost izpopolnitve in nadgraditve sistemov upravljanja in odločanja. Obstoječi sistemi upravljanja in vodenja so plod nekih drugih časov, nastali so v drugačnem svetu in z njimi preprosto ne moremo več učinkovito reševati izzivov, s katerimi se soočamo. Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo.

Kako uspešna pri uveljavljanju zelenih ciljev pa je bila Evropa doslej? Kje smo dosegli največji napredek in kje se največkrat znajdemo v slepi ulici?

Evropski zeleni dogovor je bil tektonski premik v razmišljanju in pristopu. Prinesel je spoznanje, da gredo lahko ekonomski interesi in interesi konkurenčnosti z roko v roki z varovanjem okolja. Celo več: brez zavedanja, da je varovanje okolja ključen faktor dolgoročne in tudi ekonomske uspešnosti, bo ta zagotovo prizadeta.

Letošnji svetovni gospodarski forum je, če sklepamo po anketi med ključnimi gospodarstveniki, med najpomembnejšimi tveganji v 10-letni perspektivi omenil okoljska vprašanja. Dogovore je sicer vedno laže sprejemati kot jih pozneje uresničevati. Veliko je interesov, ki so povezani s trenutnim položajem v gospodarstvu in politiki in ohranjajo sedanje stanje dlje, kot bi si želeli, s tem pa vplivajo tudi na podaljševanje rokov.

Dober primer tega, kje bi bile spremembe nujne in mogoče, je vprašanje davčne politike in s tem povezanih nalog finančnega ministra in ministrstva: ni dovolj skrbeti le za usklajenost prihodkov in odhodkov proračuna, ni dovolj, da uspešnost finančnega ministrstva in ministra ocenjujemo samo na podlagi uravnoteženosti proračuna. Pomembni so tudi signali, ki jih davčna in proračunska politika pošiljata nam, izdelovalcem in porabnikom. Spodbujati moramo tisto, česar želimo več, bolj obdavčiti pa tisto, česar si želimo manj. Bolj bi bilo treba obdavčiti naravne vire in manj delo, državne pomoči pa uporabljati samo za javno dobro in javni interes, za spodbujanje trajnostnega prehoda. Enako velja za javna naročila. Nikoli ne bom razumel, kako lahko tako lahkotno sprejmemo logiko davčnih oaz, sob za pobege bogatih posameznikov in podjetij. A kot veste, je davčna politika bolj ali manj v rokah članic, pravih, skladnih in nujnih premikov žal ni in si jih tudi težko predstavljamo.

Kaj menite o ambicijah Unije, da bi v prihodnosti močno zmanjšala odvisnost od ruskega plina? Je to izvedljivo? In kaj menite o diverzifikaciji uvoza fosilnih goriv? Bi nas to lahko pripeljalo tudi do energetske odvisnosti od držav, ki ne spoštujejo evropskih vrednot?

Diverzifikacija je seveda nujna in potrebna. Prevelika odvisnost od ene ali nekaj držav v nestabilnih geostrateških razmerah, in te so bolj ali manj dejstvo, ni dobra. A vprašanje energetskega prehoda ni le vprašanje proizvodnje energije in prehoda na obnovljive vire, ampak tudi vprašanje porabe energije, recimo drugačnega transportnega sistema, ki ne bo več temeljil na motorjih z notranjim izgorevanjem. Tako prehod na proizvodnjo obnovljivih virov kot tudi elektrifikacija voznega parka pa sta povezana z občutno večjo rabo materialov, kot je trenutna v obstoječem energetskem sistemu. Energetski sistem, ki temelji na rabi fosilnih goriv, zamenjujemo z energetskim sistemom, ki temelji na večji rabi materialov. Paziti moramo, da odvisnosti, ki temelji na uvozu fosilnih goriv, ne bomo zamenjali z odvisnostjo od uvoza materialov, torej ene ranljivosti z drugo.

Kakšen pa je vaš pogled na odnos EU – Kitajska v luči zelene transformacije Evrope?

Kitajska je pomembna strateška partnerica pri zelenem prehodu in pomembna igralka pri razvijanju zelenih tehnologij. A tako kot za vse preostale partnerje tudi za Kitajsko velja, da se naša ranljivost povečuje z odvisnostjo. Zato naj ponovim: ključno je vprašanje, kako poskrbeti za svoje potrebe s čim manj energije in surovin. Politika in podjetja bi se morala usmerjati predvsem v iskanje tovrstnih rešitev. Tako bi najučinkoviteje in trajno zmanjšali odvisnost in ranljivost in, to je še najpomembnejše, reševali vprašanja trajnosti.

Prizadevanja za zeleni prehod so zelo pomembna in hvalevredna, a živimo v globalnem svetu, v katerem davka svoje potratnosti ne moremo več prelagati na pleča nekoga drugega. Prizadevanje, da bi postali zeleni otok v še naprej umazanem svetu, zagotovo ni prava smer?

Se strnjam. In spet sva pri istem ključnem vprašanju: kako zadostiti potrebam ljudi s čim manjšo porabo energije in surovin? Hkrati pa se moramo tudi zavedati, da je kakovost življenja, ki jo imamo v Evropi danes, tudi plod kolonialnih odnosov v preteklosti in dostopa do naravnih virov. Moralno smo odgovorni za to, da tako doma kot tudi v svetu delujemo za trajnostne spremembe, da pokažemo, da so te možne, in smo nanje tudi pripravljeni.

Kako uspešna pa je Evropa pri preprečevanju selitve umazanih industrij v tretje države?

Ta proces je bil bolj aktualen pred desetletji, danes je precej manj. Na tem področju so v Evropi sprejeli kar dobršen sveženj zakonodaje, ki to preprečuje ali vsaj omejuje. Je pa zato, na primer, pomembno, da se podnebni pogovori ne osredotočajo le na očiščenje proizvodnih sektorjev, ampak upoštevajo tudi, kdo proizvedeno porablja za svojo blaginjo in povečuje ogljični odtis.

Pogosto govorimo o tem, da ima Unija s 440 milijoni porabnikov kot največji trgovinski blok na svetu enkratno priložnost definirati okoljevarstvene in druge standarde. Kako drzna in vplivna je pri tem?

Evropa je pri vprašanjih trajnosti in trajnostnega življenja v svetu videna kot vodilna v razmislekih in pristopu, naš vpliv je veliko večji, kot bi lahko sklepali le na podlagi števila prebivalcev ali po ekonomskih kazalcih. Številne države v razvoju opazujejo dogajanje pri nas in se pogosto tudi zgledujejo po naših rešitvah. Toda tako kot ne smemo precenjevati dosežkov na poti trajnostnega prehoda, tudi ne smemo podcenjevati pomena že doseženega: evropski zeleni program, njegova vizija in pogum, ni imel posledic samo doma, ampak tudi v svetu.

Ustaviva se za hip še pri socialnih posledicah zelenega prehoda. Ta bi lahko nesorazmerno breme položil na pleča srednjega in delavskega razreda v Evropi. Kako narediti zeleni prehod socialno pravičnejši?

Razslojenost družbe je razlog, da si nekateri zaradi nizkih dohodkov preprosto ne morejo privoščiti trajnostnega in bolj zdravega načina življenja. Ob tem so tržni signali in spodbude porabnikom žal pogosto postavljeni na glavo. To je še bolj kot na nacionalni pomembno na globalni ravni, podcenjevati pa ne moremo niti regionalne ravni. Okoljska in socialna vprašanja je zagotovo treba reševati z roko v roki. Ukrepi, ki vodijo v bolj trajnostno družbo na področju okolja, bodo sprejemljivi le, če bodo omogočali tudi bolj trajnostno socialno družbo. Tisti, ki niso sprejemljivi, so v praksi tudi neuresničljivi. In žal je že veliko dobrih namenov in politik, prav zato, ker niso bile zagotovljene možnosti za sprejem, slabo končalo.

Zadrživa se nekaj minut še na področju prehrane: sami ste med drugim opozorili, da se številne interesne skupine sklicujejo na vse večjo podhranjenost in nevarnost nemirov v bližnjevzhodnih in afriških državah, ki so močno odvisne od uvoza pšenice iz Rusije in Ukrajine, z namenom, da bi preložile nove cilje glede zmanjšanja uporabe pesticidov in napredka pri sprejemanju evropske zakonodaje o obnovi narave. To je le eden izmed primerov, ki kažejo, kako krhka je pravzaprav prehranska varnost. Imamo v rokah resne alternative?

Prehranska varnost je seveda bistvena. A vse prepogosto je uporabljena kot izgovor za odložitev nujnih sprememb, potrebnih za trajnost, tudi na področju kmetijstva. Prehranska varnost je povezana z marsičim, ne le s količino pesticidov. Povezana je tudi s skrbjo za kakovost in ohranjanje zdrave prsti, ohranjanje biotske pestrosti, varovanje opraševalcev, za to, koliko zemlje uporabimo za pridelavo žitaric, ki so krma živali, ki jih potem gojimo za hrano ljudi, namesto da bi z njimi neposredno prehranjevali ljudi. Koliko hrane pridelujemo in uporabljamo za biogoriva namesto za prehranjevanje ljudi, koliko hrane zavržemo, kako učinkoviti smo v boju s podnebnimi spremembami, ki prizadenejo predvsem kmete? Na letošnjem forumu za prihodnost kmetijstva, ki mu predsedujem, je profesorica iz ETH Zürich zelo slikovito opisala problem. Opozorila je, da dokler za pripravo hrane uporabljamo pripravke, ki uničujejo življenje, je s prehranskim sistemom nekaj hudo narobe.

Kako bi lahko Unija trenutno krizo izkoristila za zasnovo odpornejšega in pravičnejšega prehranskega sistema?

Imamo dober strateški dokument ('From Farm to Fork, po slovensko Od kmetije do vilic') in instrument za financiranje, to je skupno kmetijsko politiko, ki pa je popolnoma neskladna s cilji strateškega dokumenta. Dokler je večina denarja namenjena kompenzaciji izpada dohodkov kmetov, ne pa podpori sprememb, nujnih za trajnost, se bodo stvari težko spremenile na bolje. Kmetje si vsekakor zaslužijo dostojno življenje. Osebno razumem nekatere njihove zahteve, tudi tisto, ki je povezana z Naturo 2000. A ne razumite me narobe: ne govorim o tem, da bi morali zmanjšati obseg zaščitenih območij; ta območja so pravo bogastvo, ki ga je vredno ohranjati. A ker je zaščita teh območij v javnem interesu, bi morali kmetje na njih prejemati javni denar za izpad ekonomskih dohodkov. In ta obstaja, v okviru skupne kmetijske politike, le premalo ga odmerjajo za to. Če kje, bi se morala Slovenija prav tu v naslednji finančni perspektivi zavzemati, da se delež nadomestil, povezanih z Naturo 2000, poveča. Tako bi tudi povečali delež sredstev v okviru skupne kmetijske politike, do katerih bi bili upravičeni slovenski kmetje.

Nemalokrat se zdi, da je biti posameznik, prijazen do okolja, privilegiran položaj, ki je močno povezan s socialnim in ekonomskim statusom. Tipičen primer so električni avtomobili, ki so veliko dražji kot avtomobili na klasičen pogon.

To je seveda res in pomeni ključni problem. Povezan je z napačnimi signali, ki jih dobivamo od trga. Poenostavljeno povedano, temeljni razlog za obstoječi položaj in razmere v tržnem gospodarstvu je to, da je produkcijski kapital prevrednoten in preveč nagrajen, delo premalo vrednoteno in premalo nagrajeno, narava pa praviloma ni vrednotena in to vodi v uničevanje. Ta temeljna razmerja se morajo spremeniti, če si želimo odgovorno in varno prihodnost. Uničevanje in neodgovorno ravnanje do narave je pogosto nagrajeno z višjimi dobički. Da onesnaževalec plača, je sicer na papirju sprejeto načelo, v praksi pa je daleč od uresničitve. Tudi s tržnimi signali, ki jih prejemamo porabniki, je marsikaj narobe, vsekakor pa na njihov račun prevladujočega odgovornega vedenja ne moremo pričakovati. Dokler je električni avto, ki ga omenjate, ali, na primer, do okolja prijazno pridelana in zdrava hrana dražja, dokler so do okolja prijazni izdelki praviloma dražji, težko pričakujemo od ljudi odgovorno ravnanje. Sporočila, ki jih dobivamo od trga, so postavljena na glavo. Odgovorno ravnanje je finančno kaznovano, neodgovorno pa nagrajeno. Obveščajo nas, recimo, da živila ne vsebujejo antibiotikov ali da niso bila pridelana s škodljivimi pesticidi, namesto da bi bilo to nekaj najbolj normalnega in bi nas raje obveščali takrat, ko ne bi bilo tako.

Trenutno je veliko svetovne pozornosti namenjene umetni inteligenci in digitalizaciji. Kako konkretno bi lahko digitalizacija in umetna inteligenca olajšali “zeleni prehod” v Evropi?

Digitalizacija brez dvoma lahko olajša zeleni prehod. A pomembno je dvoje: prvo je vprašanje trajnostno zasnovane digitalizacije, torej trajnostnega sektorja kot takega. Pomislimo samo na veliko število odpadkov, povezanih z digitalno opremo, ali na veliko količino energije, ki je potrebna za vzdževanje in izkoriščanje velikih baz podatkov. Drugo pa je omogočanje trajnosti in delovanja koncepta krožnega gospodarstva, na primer opolnomočenje kupcev za trajnostne odločitve, dostop do različnih rešitev na področju mobilnosti, prijaznejših do okolja, digitalnih rešitev na področju kmetijskih praks ... Pri tem je seveda vloga digitalizacije zelo pomembna in tudi koristna, vsekakor vredna vzpodbujanja in podpore.

Sami večkrat poudarjate vlogo nas porabnikov, ki smo ključni pri zelenem prehodu. Kakšen odnos do tega pa opažate med Slovenci?

Obstaja več ravni odgovornosti. Tako je na primer poleg svetovne, regionalne in nacionalne ključna tudi krajevna raven – mesta so izjemno pomembna, saj imajo razmeroma veliko avtonomijo pri upravljanju. Na ravni mest je nakopičenih največ problemov, zato so tudi pravi naslov za nujne in učinkovite rešitve. Ob tem je seveda pomembna tudi odgovornost nas posameznikov, porabnikov. Najprej je ključno, da smo kot porabniki in odločevalci dobro obveščeni in opolnomočeni. Žal pa so, kot sem že omenil, tržni signali, ki jih dobivamo, taki, da prevladujočega odgovornega vedenja ne moremo pričakovati. Ne gre pa zamenjevati vloge porabnika z vlogo porabništva. Pri opredeljevanju porabništva nimajo vloge le porabniki in njihove odločitve, ki so seveda pomembne, ampak tudi politika, ki mora ob pomoči tržnih signalov kupca usmerjati v pravo smer, pa tudi podjetja, ki nas bombardirajo z oglaševanjem in prepogosto tudi zavajajo. Gre za kulturo porabništva ali, še bolje, potratnosti, celotnega ekonomskega sistema. Ta je tista, ki potrebuje resnične spremembe.