Ljudje in kraji
Tudi letos se za glavno nagrado festivala Liffe poteguje deset filmov, mednarodna žirija bo zmagovalcu podelila nagrado vodomec. Po dveh pandemičnih izvedbah se festival vrača v običajni formi. Tokrat predstavljamo pet filmov iz tekmovalne sekcije Perspektive, ki je letos izraziteje mednarodna in vsebinsko raznolika. Ogledali smo si filme Ravnine, Varen kraj, Nemir, Naš dom in Prezaposlena.
Ravnine (The Plains)
Taksi vozi po živahnih teheranskih ulicah; za volanom sedi režiser Džafar Panahi, v avtomobil, opremljen s kamero na armaturni plošči, pa vstopa mesto v vsej raznolikosti – moški in ženska se pričkata, ali je obešenje primerna kazen za tatiče avtomobilskih gum, prodajalec piratskih devedejev v družbi slavnega taksista zavoha enkratno poslovno priložnost, poškodovani pešec v smrtnem strahu zdrdra oporoko v kamero prenosnega telefona, nervozni ženički z ribo v skledi pa bežita pred grožnjo prekletstva.
Panahijev Taksi iz leta 2015 je eden od znamenitejših filmov, posnetih v avtomobilu. Temu naboru se pridružuje tudi triurni dokumentarno-igrani prvenec avstralskega režiserja in scenarista (ter odvetnika) Davida Easteala Ravnine, posnet z zadnjih avtomobilskih sedežev, v katerem spremljamo petdesetletnega odvetnika, ki se po končanem delavniku znova in znova (in znova in znova) vozi domov. Andrew (Andrew Rakowski) med vožnjo običajno pokliče bolno mamo in ženo Cheri (ker slišimo le njegov del pogovora, replike učinkujejo kot svojevrstna sestavljanka, razdrobljena pred gledalca), ugaša in prižiga radio, čaka v prometu in kramlja s kolegom, ki se mu tu in tam pridruži v avtomobilu (slednjega igra Easteal sam).
Kot je dejal režiser, natančen dialog »vsekakor ni bil zapisan, oblika, ki jo je prevzel, pa je vsekakor bila vnaprej določena, če to lahko tako opredelimo. Ko sem spoznal Andrewa, sva ugotovila, da živiva blizu drug drugega; začel me je voziti domov in tako je zraslo najino medgeneracijsko prijateljstvo. Po telefonu je klical ženo in mamo. Zamislil sem si postopno snemanje, a sem sledil videnju v smislu celostnega dramskega loka. Usmerjal sem Andrewa in se prepričal, da se je pripravljen podati v vse, kar bova pretresala. Vaj ni bilo. Film smo pustili zelo odprt.«
Drobce iz odvetnikovega življenja David Easteal pred nas privede izredno potrpežljivo, premišljeno in z vrhunskim občutkom za (vsebinsko) tišino; za premolk. Njegovo življenje – kot film – ni dramatično; z ženo imata dolg in srečen zakon, sprejela sta »filozofsko odločitev«, da ne bosta imela otrok, česar ne obžalujeta, bolita pa ga sestrina smrt in bližajoča se smrt njegove dementne mame. Toda prav vsakdanjost filma, ki razgalja, da je že življenje samo dovolj, že življenje samo vredno (filmske) obravnave, je tisto, kar ga naredi presežnega.
Pia Prezelj
Varen kraj (Sigurno mjesto)
Prvenec Juraja Lerotića je pretresljiva intimna pripoved o spoprijemanju z duševno stisko, ki temelji na režiserjevi osebni izkušnji. Še več, v filmu tudi odigra samega sebe. Iskrenost in neposrednost avtorjevega izraza pritegneta gledalca že po prvih minutah, ko starejši brat Bruno (Lerotić) vlomi v stanovanje mlajšega brata Damirja, ki je poskušal narediti samomor. Film se začne in konča v enem dnevu. Vmes sledimo Brunovim prizadevanjem, da bi se znašel v hladnem, brezosebnem in mestoma nesramnem zdravstvenem sistemu. Bruno poskuša izvedeti, kakšen je protokol po sprejemu bolnika na psihiatrični oddelek, kaj se pričakuje od svojcev, kako dolg je proces zdravljenja in podobne osnovne informacije. Do njega so sumničavi in hladni tudi policisti, ki proučujejo poskus samomora, so izredno rutinski, nesočutni in obsojajo pretresenega Bruna. Sodu izbije dno, ko Brunova in Damirjeva mama govori z glavnim zdravnikom na oddelku za psihiatrijo, ki ga upodobi Igor Samobor. Ta ji noče niti povedati, s katerimi zdravili zdravi Damirja, do nje je vzvišen in pokroviteljski. Tako se mama in Bruno odločita, da bosta Damirja, ki kasneje pobegne iz bolnišnice, odpeljala iz Zagreba v Split, kjer poznajo več ljudi in je kraj tudi bolj domač. Oba se zavedata, da je odločitev tvegana, vendar ju je sistem odtujil, zato morata ukrepati.
Dinamika pripovedi je odlično odmerjena, scenarij sicer deluje redkobesedno, vendar v popolnosti dopolnjuje sliko in z malo pove veliko. Mestoma nas presenetijo odmiki od realnega toka dogodkov, kar poglablja njegovo intimnost. Ne preseneča, da je film prejel glavno nagrado na Sarajevskem filmskem festivalu, Lerotić pa nagrado za najboljšega igralca, v Locarnu pa je dobil nagrado za prvenec. »Film sem zasnoval na osebni izkušnji. Kot ustvarjalca me nekako celo začudi, da je grozodejstvo, ki se mi je zgodilo, sploh mogoče. Do tega dogodka se nisem zavedal, da lahko stvari tako hitro, tako radikalno, brez kakršnegakoli opozorila in pojasnila uidejo nadzoru. Nekoč so Slavoja Žižka vprašali, kako to, da toliko objavlja. Odgovoril je, da si, medtem ko piše, govori, da tega ne bo nikoli objavil. Mislim, da sem podobno pisal ta film – govoreč si, da ga nikoli ne bom posnel. Končalo se je tako, da zdaj celo igram v njem.«
Andrej Predin
Nemir (Unrueh)
Nemir je drugi celovečerec Cyrila Schäublina, za prvega, nizkopročunskega Tisti, ki jim gre dobro (Dene wos guet geit), je dobil več nagrad, za Nemir pa letos nagrado za najboljšega režiserja na Berlinalu v sekciji Srečanja. Ob koncu 19. stoletja v zaspalo urarsko okolje – zgodba je postavljena v švicarsko dolino Saint-Imier v kantonu Bern, ki slovi po tradiciji urarstva – vdira modernost, nove tehnologije in prakse, od telegrafa (ki je za takratne pojme neznansko hiter) in fotografije (ki zmore zaustaviti, zamrzniti čas) do načrtovanja delovnih procesov (kjer štejejo celo korake od delovnega mesta do vhoda). Deset let pred uvedbo greenwiškega srednjega časa tam ure kažejo različen čas, saj upoštevajo tako tovarniškega in občinskega kot telegrafskega in železniškega.
Vse v Nemiru tiktaka in je natančno izmerjeno, umerjeno in prešteto, delavka iz urarne Josephine (Clara Gostynski), katere delo je vstavljanje nemirke v urni mehanizem, spozna nenavadnega prišleka Pjotra Kropotkina (Aleksej Evstratov), ki se tam pojavi kot kartograf, a je tudi član internacionale in poln anarhističnih idej o delavskem združevanju. Gre za resničen lik ruskega geografa, anarhista in princa, v Švici naleti na delavke, ki razmišljajo podobno in so iz solidarnosti del svojih mezd pripravljene nakazovati delavcem onkraj Atlantika. »Nemogoče je posneti zgodovinski film, ki nekako ne odraža tudi sedanjosti,« je o svojem filmu povedal Schäublin, »čas, v katerega je film umeščen, lahko vidimo kot ključen za današnjost. Zaznamuje vznik nacionalnih držav in zametke industrijskega kapitalizma, ki do danes opredeljuje naše razumevanje ter organizacijo dela, časa in denarja. Film si prizadeva prikazati vplive delovanja aktivistov tiste dobe v želji spodbuditi resnične spremembe.«
O zgodovini urarstva Schäublin marsikaj ve, veliko njegovih prednikov je bilo v tem poklicu, pri zbiranju gradiva mu je z mikrozgodovinskimi študijami pomagal tudi brat zgodovinar. Režiserjev pristop postreže s precej nenavadnostmi: veliko je bližnjih kadrov strojev, orodja in urnih mehanizmov, štetja denarja, uravnavanja javnih ur, kar vse je glede na zgodbo pričakovano. Manj običajno je, da v zunanjih prizorih kamera pogleduje na prizorišče od daleč, slišati je veliko ambientalnih zvokov, gledalec lahko spremlja dialog med posamezniki, a mora šele izluščiti, kateri od skupin v kadru sploh pripada, včasih pa vstopijo v kader šele po tistem, ko so govorili – ta postopek deluje hipnotično in hkrati postavi gledalca v vlogo prisilnega voajerja. Z vpogledom v dogajanje v švicarskem zakotju režiser in scenarist na delikatno obotavljiv, a vendar presenetljivo suveren način pripoveduje zgodbo o vsem, kar je zaznamovalo Evropo in svet desetletja kasneje (industrializacija, delavska in feministična gibanja, globalizacija), in pri tem daje času čas.
Igor Bratož
Naš dom (Utama)
Bolivijec Alejandro Loayza Grisi je začel kariero kot fotograf, kar se kaže tudi v njegovem filmskem opusu. Ta je za zdaj še skromen, pravzaprav je šele letos debitiral s prvencem Naš dom, drugi film Chovoré pa še nastaja. Ne glede na to je Naš dom že letos doživel ovacije na filmskem festivalu Sundance ter v Berlinu in Sydneyju, nedavno pa ga je Bolivija – njeni filmi še niso bili v igri za najuglednejše filmske nagrade – nominirala za oskarja.
Grisija je že kot fotografa zanimala predvsem predstavitev zgodbe, film je seveda zgolj nadgradnja takšnih principov. Kot rečeno, se njegov fotografski pedigre kaže tudi v filmskem mediju, kar pomeni perfekcionistične vizualne podobe, ki pa nikakor niso zgolj sterilen esteticizem, temveč osrednji modus za sugestivno pripoved. Gre za zgodbo iz bolivijskega Altiplana, kjer ostareli par Virginio in Sisa (naturščika José Calcina in Luisa Quispe, pripadnika ljudstva Kečua) s čredo lam poskuša preživeti ob vse večji suši in akutnem pomanjkanju vode.
V filmu je tudi nekaj dialogov ter osrednji zaplet, ko jo poskuša njun nečak Clever (Santos Choque) prepričati, da se preselita v mesto, vendar je v ospredju predvsem vizualna naracija. »Večji smisel imam za podobe kot besede. Tišina lahko izrazi veliko več kot besede, pogledi pa vsekakor povedo toliko več, saj oči ne morejo skriti naših čustev. Prizadeval sem si uporabiti vse to, poglede in tišino, hotel sem, da spregovorijo tudi neiskane pokrajine. Prav tako se mi je zdelo, da je v zvezi dveh, ki že toliko let živita skupaj, kot naša protagonista, govor večinoma odveč, saj vse povesta z drobnimi gestami ali izrazi,« je poudaril Grisi.
Zelo pomemben element filma je tudi glasba skladatelja Cergia Prudencia in zasedbe Orchestral Experimental Instruments Nativos. Film se osredotoča na nekatere arhaične mite in običaje, vendar brez romantičnih reminiscenc, saj je obenem izrazito stvaren in s problematiko aktualen. Kot je poudaril avtor, Bolivija izgublja etnično in jezikovno raznolikost, številni ne vedo, da se v državi govori kar šestintrideset jezikov, ki počasi izginjajo, saj se večina seli v mesta.
Peter Rak
Prezaposlena (Full Time)
Vdih. Oči se odprejo. Budilka zazvoni in čas začne teči. Sonce še ni vzšlo, toda samohranilka Julie že odda svoja otroka ostareli sosedi, ki ju bo čez nekaj ur odpeljala v šolo. Pred šestimi leti se je preselila v predmestje, da bi otroka imela srečnejše otroštvo na vasi, zdaj pa ju komaj kaj vidi – pravzaprav je to samo zjutraj, ko ju zbudi, in zvečer, ko ju spravi spat. Sama se vsak dan prebija v središče Pariza, kjer je kot glavna sobarica zaposlena v luksuznem hotelu. Preveč izobražena, podcenjena, premalo plačana. Začenja se vsakodnevna borba s časom, v mestu, kjer prebivalcem odrejajo tempo demonstracije in stavke v javnem prometu. Pot v službo je nočna mora in Julie se vsak dan prebija skozi vrtince v reki potnikov, ki jih povzročajo prometni zamaški in spremenjeni vozni redi. Nenehno je v časovni stiski, nenehno prepozna.
Njeno hitenje spremlja utripajoč ritem techno glasbe, ki stopnjuje kaotično, histerično vzdušje. To vsrkava glavno junakinjo, a je ne posrka. Utrujena od življenja, v katerem dobesedno ni časa ne prostora za sanje, se komaj prebija in vsi njeni poskusi obrniti stvari na bolje – se zdi – so obsojeni na propad. Režiser Eric Gravel se po celovečernem prvencu Nezlomljiva Aglaé (2017) v svojem drugem filmu spet vživi v krhkost in vzdržljivost glavne junakinje ter ustvari doživet prikaz posameznika oziroma posameznice, ujete v nepravično kolesje življenja, ob tem pa, ne brez ironije, poda pronicljiv komentar sodobne francoske družbe. Laure Calamy v glavni vlogi na svojih ramenih nosi vso težo filma – krhka in vzdržljiva. Njene oči so udrte, begave, zmedene, pretresene, utrujene, solzne, zaskrbljene in polne upanja. Izdih.
Tina Lešničar
