Dve obletnici, ena literarna vitrina

7.12.2023 | 08:40

Kako povezati slovensko-hrvaški kmečki upor, katerega 450. obletnico obeležujemo v tem letu, in Janeza Vajkarda Valvasorja, od smrti katerega je minilo 330 let? Poleg geografske lokacije, to je mesta Krško, ki ga je dosegel pohod kmečkih upornikov, dobro stoletje kasneje pa je v mestu svoja zadnja leta preživel kranjski polihistor, je odgovor tudi četrti zvezek, petnajsta knjiga Slave vojvodine Kranjske. V tej obsežni enciklopedični mojstrovini, natisnjeni leta 1689, je J. V. Valvasor (1641–1693) pozornost v sliki in besedi namenil tudi kmečkim uporom, v omenjenem zvezku prav uporu leta 1573.

Valvasorjeva knjižnica Krško je z namenom opozoriti, obeležiti in osvetliti obe omenjeni domoznanski dejstvi pripravila literarno vitrino Kmečki upor 1573 kot knjižni motiv, s katero se priključuje aktivnostim, ki so bile v tem letu izvedene na področju predstavljenih obletnic s strani različnih akterjev. Predvsem pa literarna razstava izpostavlja nekoliko spregledana in pozabljena leposlovna dela, katerih dogajanje je umeščeno v burno leto 1573. Medtem ko je bilo v jubilejnem letu povpraševanje po znanstveni literaturi na temo slovensko-hrvaškega kmečkega upora veliko, pa so leposlovne zgodbe v veliki meri (po)čakale, da jih izpostavimo. Pomembno študijo o kmečkem uporu 1573 kot slovenskem knjižnem motivu je ob 400-letnici upora objavil slovenist in literarni zgodovinar Jože Pogačnik (Kmečki upor 1572/73 kot slovenski knjižni motiv). V njej »vsebinski kompleks in književni motiv velike slovensko-hrvaške kmečke puntarije« razdeli v tri sklope, pri čemer prvi sega v obdobje reformacije, ko so problem obravnavali v skladu univerzalne koncepcije človeka, ki ni bila naklonjena subjektivni volji posameznika in posledično so bili upori kmetov nerazumljeni in nepodprti. Drugi sklop sega v začetek 19. stoletja, ko je večina pisateljev podatke o uporu črpala iz Slave vojvodine Kranjske in so posledično prevzeli tudi Valvasorjevo miselno ozadje, ki stopi v bran fevdalnemu redu. Šele tretje obdobje, časovno umeščeno v 20. stoletje, se je naslonilo na zgodovinske raziskave o kmečkih uporih, ki so dokazale socialno bistvo spora.

Kmečki upor se je torej kot knjižni motiv pojavljal od 16. stoletja dalje, v svojih delih so ga uporabili številni avtorji (poleg v vitrini izpostavljenih avtorjev so o kmečkih uporih in vprašanju položaja kmeta razmišljali že slovenski reformatorji, A. M. Slomšek, F. Prešeren, A. Koder, A. Medved, M. Klopčič, J. Jurčič idr.). V literarni vitrini pa svoje mesto in poslanstvo, opozoriti na pomembno obletnico, ustvarjajo: nedvomno še vedno najširši publiki poznana pesem Antona Aškerca Kronanje v Zagrebu (v znani obliki Stara pravda prvič objavljena leta 1890), pesnitev Miroslava Krleže Balade Petrice Kerempuha (1936) in dramska kronika iz leta 1573 v petih dejanjih Velika puntarija (1937) Bratka Krefta. Hrvaški pisatelj Avgust Šenoa, ''pripovednik o kmečkih puntarjih'', je dogajanje velikega kmečkega upora predstavil v romanu Zadnja kmečka vojska (Seljačka buna, prvič objavljen leta 1877, na razstavi izdaja iz leta 1907) oziroma v kasnejšem prevodu Kmečki punt (1951). V zadnjem obdobju je dogajanje osvetlil Jakob Klemenčič v stripu Trojno gorje: po zgodbi Januša Golca (2022). Spregledati ne smemo še mladinskega leposlovja, kjer izstopata deli Koča ob cesti (1947) Venceslava Winklerja ter Prizori iz kmečkega punta 1573 Miroslava Žežlja (1973).

In kako v svojem delu o kmečkem uporu poroča J. V. Valvasor? Med drugim zapiše: »Leta 1573 se je v začetku februarja začela nepričakovana vstaja kmetov na slavonskih in štajerskih mejah, posebno pri Cesargradu, Sosedu, Stubici in v tistih krajih. Ti kmetje so s svojimi poslanimi hujskači prisilili in primorali tudi druge, v soseščini naseljene kmete k vstopu v njihovo zvezo; tako je njihova množica narasla na dvajset tisoč. Ti puntarski bojevniki s cepci in vaški marcialisti so se razdelili v tri skupine; pri sebi so imeli več kot trideset težkih arkebuz, pa tudi nekaj topov na kolesih. Prva skupina se je napotila proti reki Savi v slavonsko deželo; druga na Spodnje Štajersko proti Brežicam; tretja pa na Kranjsko proti Krškemu, in ta kraj so si tako kot tudi Brežice podvrgli in pokorili. Ko pa so z 2000 možmi prodrli naprej v deželo proti Kostanjevici, je 5. februarja naletel nanje gospod Jost Joseph baron von Thurn s 500 možmi, med katerimi je bilo nekaj kranjskih plemičev in tudi nekaj Uskokov, ter jih je kakih 300 potolkel, ostale pa prisilil, da so odnesli pete: zbežali so nazaj proti Krškemu in tu jih je precejšnje število utonilo v Savi. Nekateri so se umaknili v hribe. Vendar pa so jim sledili in to pribežališče v hribovju je mnogim ubežalo, saj so jih tamkaj vseeno znali poiskati in so vse, na kar so naleteli, potolkli z ostrino meča. Da bi ušli taki smrti, so se mnogi vrgli drugi smrti v žrelo, vtem ko so, ker jim je grozil meč, skočili dol čez skale. […] Ker so bili potem tudi sicer na Kranjskem in v slavonski deželi v različnih krajih ti puntarji grdo tepeni, se je najimenitnejši puntar in poveljnik te uporniške kmečke zveze po imenu Ilija s 300 svojimi obrnil na štajerska tla proti Pilštajnu. […] Nato so 14. februarja najimenitnejšega med temi puntarskimi kmeti, ki so ga med sabo razglasili za cesarja, ujetega in zvezanega spravili v Zagreb, kjer so ga kronali z žarečo železno krono, kakršna pristoji takemu cesarju. Tudi ostale upornike so tu in tam ravno tako drugim v svarilo smrtno kaznovali z rabljevim mečem.«

Vabljeni k branju omenjenih del in k ogledu literarne vitrine. Medtem ko je prvo povabilo časovno neomejeno, pa bo knjižna razstava na ogled v krški knjižnici do konca jubilejnega leta.

Urška Šoštar
Valvasorjeva knjižnica Krško