Janez Janša
Torek, 5. 10. 2021, 22.19
2 leti, 6 mesecev
Slovenci in balkanski sod smodnika
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,71
53
Balkan je bil dolga stoletja del Otomanskega cesarstva, kar je na njem pustilo vidni pečat. Na fotografiji: staro mestno jedro bosensko-hercegovske prestolnice Sarajevo.
Balkan je dolgo časa veljal za evropski sod smodnika, na Balkanu se je tudi zakuhala prva svetovna vojna. Od (delno) zemljepisno balkanskih držav so članice EU že Hrvaška, Grčija, Romunija in Bolgarija, šest t. i. zahodnobalkanskih držav pa še trka na evropska vrata.
Na Brdu pri Kranju danes poteka vrh EU – Zahodni Balkan, ki ga gosti slovenski premier Janez Janša. Na vrhu se sestajajo voditelji držav ali vlad držav članic EU in njihovi kolegi iz regije Zahodni Balkan.
Zahodnobalkanske države
EU kot zahodnobalkanske države šteje Srbijo, Črno goro, BiH, Makedonijo, Kosovo in Albanijo. Do leta 2013, ko je postala članica EU, je bila za Bruselj del Zahodnega Balkana tudi Hrvaška. Zahodni Balkan je torej pojem, ki je obsegal oziroma obsega države nekdanje Jugoslavije (brez Slovenije) in Albanijo.
Zlasti Hrvaška ni bila preveč navdušena, da jo Bruselj uvršča med zahodnobalkanske države, saj ima pojem Balkan na Zahodu pogosto slabšalen prizvok. Ta je zgodovinsko gledano delno upravičen, delno pa ne.
Nemec, ki si je izmislil Balkanski polotok
Pojem Balkan oziroma Balkanski polotok (nem. Balkanhalbinsel) je prvi uporabil nemški geograf Johann August Zeune leta 1808. Ta je Evropo razdelil na več zemljepisnih enot, med drugim tudi na tri polotoke na jugu stare celine.
Kosovo je še vedno jabolko sporo na Balkanu, saj se mu Srbi ne nameravajo odpovedati. Tudi kosovska stran pogosto skuša napenjati mišice. Nedavno so tako izbruhnile napetosti na kosovsko-srbski meji, ko je Priština uvedla nova pravila glede uporabe registrskih oznak. Kosovski Srbi so v znak protesta z vozili blokirali dostop do dveh mejnih prehodov, Priština pa je na mejo poslala posebne policijske enote. Beograd je takoj dvignil bojno pripravljenost srbske vojske na meji s Kosovom, območje pa so preletavala tudi srbska letala. Po pritisku mednarodne javnosti so se strasti umirile. Na mejo so tako prišle enote Kforja. Na fotografiji: poljski pripadniki Kforja, v ozadju kosovski policisti v modrih uniformah.
Za imena polotokov je uporabil imena gorovij, ki so ločevala polotoke od preostale Evrope: Pireneje (Pirenejski polotok), Alpe (Alpski polotok) in Balkan (Balkanski polotok), pri čemer je Balkanu prišteval Dinarsko gorovje. Za Pirenejski polotok se zdaj uporablja tudi pojem Iberski polotok, Alpski polotok pa je zdaj znan kot Apeninski polotok ali Italijanski polotok.
Težave z razmejitvijo Balkanskega polotoka
V Alpski polotok je Zeune štel tudi severno Italijo, torej tudi Padsko nižino (zdaj večinoma severne Italije ne štejejo za del Apeninskega polotoka), v Balkanski polotok pa samo kraje južno od Balkanskega in Dinarskega gorstva. Tako Zeune Podonavja in porečja Save (torej tudi mest, kot sta Zagreb, Beograd ...) ni štel za del Balkanskega polotoka. Tudi ozemlja današnje Slovenije Zeune ni prišteval k Balkanskemu polotoku.
Balkan: zemljepisno Evropa, kulturno del Orienta
Pojem Balkan se je na Zahodu uveljavil šele proti koncu 19. stoletja, ko je zamenjal stari oznaki Evropska Turčija in Rumelija. Politično in zgodovinsko je torej Balkan ozemlje, ki ga je Otomansko cesarstvo obdržalo na stari celini po habsburško-otomanski vojni v letih 1683–1689: današnja BiH, Črna gora, Srbija (brez Vojvodine), Kosovo, Albanija, Makedonija, Bolgarija, Grčija, del Romunije (Vlaška in Moldavija). To so bila ozemlja, ki so zemljepisno spadala v Evropo, politično in kulturno pa so tudi od leta 1689 ostala del Orienta oziroma Azije. Slovenija torej zgodovinsko ni del Balkana.
Balkan tudi ni odporen proti islamskemu radikalizmu. Tako so številni mladi islamisti iz Bosne, Sandžaka, Kosova in Makedonije pred leti odšli v Sirijo, kjer so se bojevali v vrstah zloglasne Islamske države. Tudi priseljenci balkanskih korenin v zahodnoevropskih velemestih pogosto postanejo pripadniki islamističnih skupin. Lani novembra je zelo odmeval morilski strelski pohod na Dunaju, na katerega se je odpravil islamski skrajnež Kujtim Fejzulai, ki je bil po rodu makedonski Albanec.
Balkanizacija
Na začetku 20. stoletja, v času balkanskih vojn, se je na Zahodu uveljavil pojem balkanizacija. Ta pojem je označeval razpad velike politične enote na manjše dele, ki so pogosto med seboj sovražne. Balkanizacija je bila torej razpad evropskega dela Otomanskega cesarstva na Balkanskem polotoku na manjše, med seboj sovražne politične enote: Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Črna goro in Albanijo.
Balkanska iskrica, ki zaneti prvo svetovno vojno
Tudi dejstvo, da je krvava in uničujoča prva svetovna vojna v bistvu izbruhnila zaradi trenj med Habsburško monarhijo ter Kraljevino Srbijo in srbskimi (jugoslovanskimi) nacionalisti za nadzor nad BiH (del srbskega zavzemanja za priključitev BiH Srbiji je bil tudi atentat bosanskega Srba Gavrila Principa na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914), je dalo slabšalni prizvok Balkanu.
Makedonija, ki se po Prespanskem sporazumu iz leta 2018 mednarodnopravno oziroma uradno imenuje Severna Makedonija, ima velike težave s svojimi sosedi in tudi z albansko manjšino. Ta se je večkrat tudi z orožjem v rokah uprla Skopju. Južna soseda Grčija je dolga leta – vse do Prespanskega sporazuma – blokirala vstop Makedonije v Nato pakt in EU, zdaj pa s postavljanjem zahtev makedonsko pot v EU ovira vzhodna soseda Bolgarija. Na fotografiji: makedonski premier Zoran Zaev in grški premier Aleksis Cipras leta 2018 od podpisu Prespanskega sporazuma.
Po prvi svetovni vojni je velik del Balkanskega polotoka zavzemala nova južnoslovanska država: Kraljevina SHS oziroma Jugoslavija. Ta je konec 20. stoletja v nekakšni ponovitvi balkanizacije iz začetka stoletja razpadla na manjše politične enote. Balkan je za Zahod oziroma za preostalo Evropo spet postal sod smodnika.
Razpad Jugoslavije
Slovenija je leta 1991 iz razpadajoče Jugoslavije hitro in z relativno malo žrtvami srečno ušla, drugi deli nekdanje Jugoslavije (Hrvaška, Srbija, BiH in Črna gora), ki so bili medsebojno etnično prepleteni, pa so se zapletli v krvave vojne, ki so trajale do leta 1995.
Tega leta je Hrvaška vojaško porazila srbske upornike, ki so s podporo Beograda in Jugoslovanske ljudske armade (JLA) leta 1991 ustanovili od Zagreba neodvisne srbske krajine (le vzhodna Slavonija se je brez vojne leta 1998 mirno vrnila pod hrvaško okrilje).
BiH kot mednarodni protektorat
V BiH je krvavo vojno vseh proti vsem končal Daytonski mirovni sporazum, sklenjen pod pritiskom ZDA. Srbi, Bošnjaki (še nekaj let prej so ti imeli v Jugoslaviji nacionalno ime Muslimani) in Hrvati so sklenili mir in se strinjali, da BiH ostane enotna država, sestavljena iz Republike Srbske in bošnjaško-hrvaške Federacije BiH. BiH je od takrat nekakšen mednarodni protektorat, ki ga drži skupaj zunanji pritisk. Na svoje želijo zlasti Srbi iz Republike Srbske.
Vojna v BiH je leta 1992 izbruhnila zato, ker so bosanski Srbi nasprotovali osamosvojitvi BiH od Jugoslavije, medtem ko so jo muslimanski Bošnjaki in Hrvati podpirali. Krvava vojna, ki so jo zaznamovali množični poboji in izgoni prebivalstva (največ grozodejstev so storili bosanski Srbi), se je končala leta 1995. BiH je ostala enotna, a bosanski Srbi še vedno upajo, da se jim bo enkrat le uspelo osamosvojiti. Tudi srbski član predsedstva BiH Milorad Dodik je zagovornik odcepitve Republike Srbske od BiH.
Kosovska neodvisnost po zaslugi Zahoda
Leta 1998 so izbruhnili spopadi med albanskimi uporniki na Kosovu in srbsko oziroma jugoslovansko vojsko. V spopade so se zaradi izgonov albanskega prebivalstva s Kosova marca 1999 vmešale ZDA in njene zaveznice iz Nata z bombardiranjem Srbije.
Na koncu je Srbija popustila in umaknila vojsko iz Kosova, ki so ga nato zasedle sile Nata oziroma Kforja. Kosovo je svojo neodvisnost od Srbije uradno razglasil leta 2008. Srbija in še nekatere druge države po svetu države Kosovo ne želijo priznati.
Razklana Črna gora
Tri leta prej, leta 2006, je svojo neodvisnost razglasila Črna gora. Ta je po razpadu Jugoslavije leta 1991 ostala zaveznica Beograda, a se je pozneje črnogorski voditelj Milo Đukanović vse bolj oddaljeval od srbskega voditelja Slobodana Miloševića. Črna gora je notranje zelo razklana država, saj se številni prebivalci Črne gore, zlasti na severu, opredeljujejo za Srbe. Trenja so se še povečala, ko je lani na parlamentarnih volitvah zmagal prosrbski blok strank.
Septembra letos je prišlo do nasilja med črnogorsko policijo in protestniki, ki so skušali blokirati prihod metropolita Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori Joanikija na ustoličenje v Cetinje. To mesto je namreč politična trdnjava Črnogorcev, ki nočejo imeti nič skupnega s Srbijo in Srbi.
Makedonske težave s sosedi
Makedonija je leta 1991 postala neodvisna brez izstreljenega naboja, saj je februarja 1992 dosegla sporazum z JLA, da se ta mirno umakne z njenega ozemlja. So pa pozneje izbruhnili spopadi med albanskimi uporniki in makedonskimi silami – najsilovitejši so bili leta 2001. Ti spopadi so se končali avgusta 2001 z Ohridskim sporazumom, ki je med drugim albanščini podelil status uradnega jezika ob makedonščini na lokalni ravni.
Makedonija je imela velike težave tudi z Grčijo, saj je ta ovirala njeno pristopanje k Nato paktu in EU zaradi njenega imena. Grki so namreč prepričani, da si njihovi severni sosedi ob Vardarju z uporabo imena Makedonija prilaščajo njihovo zgodovino in da je to tudi znak iredentističnih želja Skopja po priključitvi dela grškega ozemlja. Makedonija je namreč tudi ime pokrajine na severu današnje Grčije.
Atene popustijo, Skopje zdaj izsiljuje Sofija
Šele leta 2018 so Atene in Skopje podpisale Prespanski sporazum, ki je odpravil grško oviranje, hkrati pa se je Makedonija uradno preimenovala v Severno Makedonijo. Toda zdaj imajo Makedonci pri vključevanju v EU težave z Bolgarijo, ki od Makedoncev zahteva priznanje, da je njihov jezik le bolgarsko narečje, sami pa da so v bistvu Bolgari oziroma bolgarskega izvora.
Zahodni Balkan ter EU in Nato
Od šestih zahodnobalkanskih držav so v Natu tri: Albanija (članica od leta 2009), Črna gora (2017) in Makedonija (2020). Veliko več težav je pri vključevanju teh držav v EU. Razlogi so delno v teh državah samih, pa tudi v nepripravljenosti EU na nadaljnje širjenje. Status kandidatk za članstvo imajo Makedonija (od leta 2005, a se je nato zapletlo zaradi grške blokade), Črna gora (od leta 2010), Srbija (od leta 2012) in Albanija (od leta 2014). BiH in Kosovo imata status potencialne kandidatke.
Srbija ima v svoji zunanji politiki v ognju več želez: tako trka na vrata EU, hkrati pa ima tesne stike z Rusijo in Kitajsko. Na fotografiji: pripadniki srbskih protiterorističnih enot, ki so novembra 2019 skupaj s kitajskimi specialci v smederevski jeklarni izvedli protiteroristično vajo.
Srbija in Črna gora bi po najbolj skrajno optimističnem scenariju postali članici do leta 2025, Albanija in Makedonija pa sploh še nista začeli pogajanja, in sicer zaradi zgoraj omenjenega bolgarskega oviranja Makedonije.
Tekmovanje za vpliv na Balkanu
Zahodnobalkanske države so sicer že zdaj zelo povezane z EU. Kar 70 odstotkov njihove zunanje trgovine odpade na države EU, v EU je s trebuhom za kruhom odšlo tudi veliko število prebivalcev zahodnobalkanskih držav. Majhna Črna gora pa je celo nekakšen slepi potnik v evroobmočju, saj za svojo valuto uporablja evro.
Je pa res, da se v zadnjem času na tem območju krepi kitajski gospodarski vpliv. Želje po večjem vplivu na Zahodnem Balkanu pa imata tudi Rusija in Turčija. Zagovorniki vključevanja zahodnobalkanskih držav v EU zato svarijo Bruselj, da bodo te države še bolj krepile svoj vpliv na tem območju, če zahodnobalkanske države ne bodo sprejete v EU.
Revni in gospodarsko nerazviti Balkan
Zahodnobalkanske države spadajo med najrevnejše evropske države, saj je njihov nominalni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca pod svetovnim povprečjem. Črna gora je glede na BDP na prebivalca na 94. mestu na svetu, Srbija na 96., BiH na 106., Makedonija na 108., Albanija na 110. in Kosovo na 120. mestu na svetu od 213 držav.
Od držav na stari celini sta od zahodnobalkanskih držav revnejši oziroma bolj nerazviti samo Moldavija in Ukrajina, podoben BDP na prebivalca kot zahodnobalkanske države pa ima Belorusija.
53