Letošnja podelitev najprestižnejših filmskih nagrad je potekala na relaciji Los Angeles, London in Pariz. Producenti večera so obljubljali prvi pravi filmski dogodek v pandemičnih razmerah, a jim to ni uspelo. Zakaj? Letošnje leto je pač drugačno. Dovolj je že, če odprete spletni brskalnik, preverite proračune nominirancev in nato to ponovite za lani in predlani. Dlje v preteklost ni treba.
Dežela nomadov, glavni zmagovalec s tremi oskarji – za najboljši film, režijo in igralko v glavni vlogi – je imela proračun pičlih pet milijonov dolarjev. Zvok metala (z dvema oskarjema za zvok in montažo) osem milijonov, priseljenska drama Minari, ki je odnesla kipec za igralko v stranski vlogi, prvega za Korejko, pa dva milijona. Najdražja izmed osmerice tekmecev za nagrado večera je bila tako drama Sojenje čikaški sedmerici s 35 milijoni proračuna, ki pa je ob šestih nominacijah ostala praznih rok.
Recenzija filma Dežela nomadov: Prvi favorit letošnjih oskarjev
Recenzija filma The Father: Muhasti um Anthonyja Hopkinsa
Obrobje namesto blišča
Še lani je na primer samo Scorsesejev Irec med favoriti tehtal več kot 150 milijonov, leto pred tem je bil superherojski Črni panter vreden okroglih 200 milijonov dolarjev. Tega letos preprosto ni bilo: letos so bili v ospredju – za ameriške razmere – nizkoproračunski filmi, ki si niso mogli privoščiti izdatnih oskarjevskih reklamnih kampanj po vzoru velikih. Družbena in gospodarska klima v luči rasizma in covida-19 za nameček ni idealna za zabave bogatih in pregrešno drage filme. Letos se torej ni pisala zgodovina zgolj zato, ker je Chloé Zhao kot druga ženska in prva Azijka prejela oskarja za režijo, temveč predvsem zato, ker so bile nagrade v marsičem nasprotje hollywoodskega razsipništva. Blišč, plejado filmskih zvezd, zgodbe o ameriški superiornosti tipa Izzivalca in Tarantinova ljubezenska pisma Hollywoodu z Bradom Pittom in Leonardom DiCapriem so v prvih vrstah zamenjali mali, tako rekoč neodvisni filmi.
Ti niso samo govorili o obrobju, temveč so po zgodbo dobesedno odšli na obrobje. Igralka Frances McDormand je kot producentka zakupila pravice do ene takšnih pripovedi in poklicala režiserko Zhaovo, da bi posnela ultimativni film o Ameriki po gospodarski krizi. Kitajka pač razume Ameriko bolje kot Američani. Ne verjamete? Poglejte njenega Jezdeca o kavbojih in ameriškem podeželju. Z Deželo nomadov je zarezala še globlje v družbeno zavest. S filmom o 61-letni vdovi, ki zaradi finančnega zloma živi na cesti, torej s filmom o drugi strani kapitalizma, sta šli namreč z McDormandovo najprej med prave nomade, nato pa sta zgodbo malega človeka pripeljali naravnost na rdečo preprogo filmskega kapitalizma. Da bo obris trojanskega konja še jasnejši, pristavimo, da so film s privolitvijo snemali tudi v Amazonu. V podjetju najbogatejšega zemljana, ki kljub obljubam ekonomije, po kateri iz kozarca šampanjca kaplja navzdol, nima denarja za delavske pravice.
In če se je zdelo čudno, da je McDormandova ob prejemu glavne nagrade zavijala kot volk, pomislite še enkrat. Mar ni bil to le klic volkovom z Wall Streeta, češ, poglejte, kako smo osiveli srednji razred, ki si zaradi vas ne more privoščiti upokojitve, pripeljali pred vaš prag?
Recenzija filma Obetavna mladenka – Rekreativni seks in prekrški
Nenavadno pošten izbor
Na rdeči preprogi je bilo še več zgodb ljudi z margine. Zvok metala o metalcu odvisniku, ki izgubi sluh, priseljenska drama Minari o ceni ameriških sanj, v kateri po Parazitu znova slišimo korejščino, pa recimo film Obetavna mladenka o ženski preganjalki spolnih nasilnežev, v kateri slišimo Britney Spears. Očitno spregledana je bila zgolj drama o splavu Nikoli redko včasih vedno. Seveda se lahko vprašamo, ali bi ti filmi stopili na veliki oder, če ne bi bilo pandemije, a je še bolj zanimiv razmislek, kaj je bilo ob odsotnosti največjih še drugače. Odgovor je v ugotovitvi kritika Matica Majcna, ki v naslovu komentarja za Večer pravi – oskarji so bili pošteni.
Nagrade, ki po pravilu slavijo najbolj dobičkonosne, najbolj komercialne, v zadnjem času pa tudi (oportunistično) najbolj raznolike, so bile poštene? Ne, ni šala, tako je res bilo. Pa čeprav v govorih ni manjkalo resnih tonov o tako ali drugače degradiranih. Ne, na ekonomskem robu pač ni temnopoltih, tam smo v primerjavi z zgornjim odstotkom vsi periferija. Letos se tako nismo pretirano naposlušali o manku raznolikosti, pa čeprav je podelitev potekala v senci obsodbe policista, ki je kriv za smrt Georgea Floyda. In tudi med zagrizenimi socialnimi pravičneži boste težko slišali, da bi moral recimo kipec za glavno moško vlogo, ki ga je dobil Anthony Hopkins (Oče), posthumno pripasti Chadwicku Bosemanu (Ma Rainey's Black Bottom).
Izbor je bil preprosto na mestu – filmski je bil. In čeprav se ne gre slepiti, da to ni bil le še en večer biznisa in privilegijev, je nekaj očitno. Odsotnost nekaterih največjih, najbogatejših in najbolje povezanih hollywoodskih imen je blagodejno vplivala na odločitve akademije. V zameno za manj presenečenj, polemik in bogatih nasmeškov smo dobili predvidljivo podelitev in odličen nabor filmov. Odsotnost prestiža se bo tako v resnici poznala le na številkah gledanosti večera.
