Aretirali najbolj iskanega ubežnika, ki je sodeloval v ruandskem genocidu

Fulgence Kayishema, najbolj iskan ubežnik, ki je sodeloval v ruandskem genocidu, je bil prijet v skupni operaciji južnoafriških oblasti in preiskovalcev Združenih narodov. Ko so ga aretirali, je Kayishema sprva zanikal svojo identiteto. Do večera pa naj bi Združenim narodom povedal, da je dolgo čakal na aretacijo.

Preiskovalci so za CNN pojasnili, da je Kayishema uporabljal več identitet in ponarejene dokumente, da bi se izognil aretaciji. "Aretacija je bila vrhunec intenzivne, temeljite in stroge preiskave," je povedal visoki uradnik na tožilstvu, ki je sodeloval v zadevi. "Družinski člani in njegovi znani sodelavci so bili temeljito preiskani. To je na koncu pripeljalo do določitve prave lokacije za preiskavo."

"Fulgence Kayishema je bil na begu več kot 20 let. Njegova aretacija zagotavlja, da se bo končno soočil s pravico za domnevne zločine," je dejal glavni tožilec Serge Brammertz iz Mednarodnega preostalega mehanizma Združenih narodov za kazenska sodišča (IRMCT).

"Genocid je najhujši zločin, ki ga pozna človeštvo. Mednarodna skupnost se je zavezala, da bo zagotovila pregon in kaznovanje njegovih storilcev. Ta aretacija je oprijemljiv dokaz, da ta zaveza ne popušča in da bo pravici zadoščeno, ne glede na to, koliko časa bo trajalo," je dejal Brammertz.

Ob koncu genocida julija 1994 je Kayishema z ženo, otroki in s svakom pobegnil v Demokratično republiko Kongo. Po selitvi v druge afriške države se je leta 1999 preselil v Južnoafriško republiko in v Cape Townu z lažnim imenom zaprosil za azil. Po navedbah tožilstva se je po prihodu v Južnoafriško republiko zanesel na tesno podporo svoje mreže, ki je vključevala nekdanje pripadnike ruandske vojske.

V zadnjih letih se je tožilec IRMCT pritoževal nad pomanjkanjem sodelovanja južnoafriških oblasti, pri čemer so sicer Kayishemo večkrat skorajda ujeli. Vendar je Brammertz v četrtek pohvalil sodelovanje in podporo južnoafriške vlade.

Leta 1994 so etnični hutujski skrajneži v samo 100 dneh v Ruandi pobili približno 800.000 ljudi. Njihov cilj so bili pripadniki manjšinske skupnosti Tutsijev in njihovi politični nasprotniki, ne glede na njihovo etnično poreklo.

Sodišče trdi, da je Kayishema neposredno sodeloval pri "načrtovanju in izvedbi tega pokola". V obtožnici piše, da je kupil in razdelil bencin za požig cerkve, medtem ko so bili v njej begunci. Kayishema in drugi so obtoženi tudi, da so po požaru z buldožerjem porušili cerkev, medtem ko so bili begunci še vedno v njej. Nekdanji duhovnik v cerkvi Athanase Seromba je bil zaradi pokola leta 2006 obsojen na 15 let zapora, ki so mu jo po pritožbi zvišali na dosmrtno zaporno kazen.

Kayishema naj bi bil v petek obtožen na sodišču v Cape Townu. Program ZDA za iskanje vojnih zločincev je za informacije o Kayishemi in drugih prebežnikih, ki jih iščejo zaradi genocida v Ruandi, razpisal nagrado v višini do 5.000.000 dolarjev.

Po aretaciji Kayisheme ZN še vedno iščejo tri pomembne osumljence. Leta 2020 je bil v pariškem predmestju po več kot 20 letih na begu ujet še en ubežnik. Félicien Kabuga, eden najbolj iskanih ubežnikov na svetu, ki naj bi bil vodilna oseba v genocidu, je bil aretiran v skupni operaciji s francoskimi organi.

V ruandskem genocidu so hutujske milice in civilisti pobili veliko število pripadnikov etnične manjšine Tutsi: moških, žensk in otrok, ki so bili pred začetkom konflikta njihovi sosedje. Poboji so se končali 100 dni pozneje, ko so enote Ruandske domoljubne fronte (RPF) pod vodstvom Paula Kagameja premagale hutujske upornike in prevzele nadzor nad državo.

Genocid v Ruandi: 100 dni smrtonosnih pokolov

Približno 85 odstotkov Ruandcev je Hutujev, vendar v državi že dolgo prevladuje manjšina Tutsijev. Leta 1959 so Hutuji strmoglavili tutsijsko monarhijo in več deset tisoč Tutsijev je zbežalo v sosednje države, vključno z Ugando.

Skupina tutsijevskih izgnancev je ustanovila uporniško skupino Ruandska patriotska fronta (RPF), ki je leta 1990 napadla Ruando, spopadi pa so se nadaljevali do sklenitve mirovnega sporazuma leta 1993. V noči na 6. april 1994 je bilo sestreljeno letalo, na katerem sta bila takratni predsednik Juvenal Habyarimana in njegov kolega Cyprien Ntaryamira iz Burundija – oba Hutuja – pri čemer so umrli vsi na krovu.

Hutujski skrajneži so za to obtožili RPF in nemudoma začeli dobro organizirano kampanjo pobojev. RPF je trdila, da so letalo sestrelili Hutujci, da bi si zagotovili izgovor za genocid. Slednji je bil natančno organiziran. Seznami nasprotnikov vlade so bili razdeljeni med milice, ki so jih nato ubijale skupaj s celotno družino. 

Sosedje so pobijali sosede, nekateri možje pa so celo ubili svoje žene, ki so bile pripadnice Tutsijev. V tistem času so bile na osebnih izkaznicah navedene etnične skupine ljudi, zato so milice postavljale cestne blokade, kjer so pobijali Tutsije, pogosto z mačetami, ki jih je večina Ruandčanov hranila doma. Na tisoče tutsijskih žensk so odpeljali in jih imeli za spolne sužnje.

Hutujski skrajneži so ustanovili radijsko postajo RTLM in časopise, ki so širili sovražno propagando in ljudi pozivali, naj "odstranijo ščurke", torej pobijajo Tutsije. Po radiu so brali imena uglednih ljudi, ki naj bi jih ubili. Celo duhovniki in nune so bili obsojeni za ubijanje ljudi.

Združeni narodi in Belgija so imeli v Ruandi svoje sile, vendar misija ZN ni dobila mandata, da bi ustavila pobijanje. Leto dni po tem, ko so bili ameriški vojaki ubiti v Somaliji, so bile ZDA odločene, da se ne bodo vpletle v še en afriški konflikt. Belgijci in večina mirovnih sil ZN so se umaknili, potem ko je bilo ubitih 10 belgijskih vojakov.

Francozi, ki so bili zavezniki hutujske vlade, so poslali posebne enote za evakuacijo svojih državljanov in pozneje vzpostavili domnevno varno območje, vendar so bili obtoženi, da niso storili dovolj, da bi ustavili pobijanje na tem območju.

Dobro organizirana RPF, ki jo je podpirala ugandska vojska, je postopoma zavzela več ozemlja, dokler niso njene sile 4. julija 1994 vkorakale v glavno mesto Kigali. Približno dva milijona Hutujcev – civilistov in nekaterih, vpletenih v genocid – je v strahu pred maščevalnimi napadi zbežalo čez mejo v Demokratično republiko Kongo, ki se je takrat imenovala Zaire. Drugi so odšli v sosednjo Tanzanijo in Burundi.

Skupine za človekove pravice trdijo, da so borci RPF ob prevzemu oblasti ubili na tisoče hutujskih civilistov, še več pa jih je bilo ubitih, ko so šli v DR Kongo preganjat preostale. RPF sicer to zanika.